Otro mundo es posible

Otro mundo es posible

Oddaja

 

klik na izjavo

Tako je vaščanka Mariela opisala predstavo, s katero večina obiskovalcev vstopa v Marinaledo. Ta zakotna andaluzijska vasica, ki že več desetletij uspešno kljubuje splošno sprejeti in vseprisotni neoliberalni doktrini, si samotno, a vztrajno utira pot k pravičnejšemu načinu življenja. Mnogi jo poznajo kot komunistično utopijo revolucionarnih delavcev, ki ima vse od leta 1979 istega karizmatičnega vodjo, župana Juana Manuela Sancheza Gordillo. Medtem ko se v Španiji spopadajo z visoko, skoraj 24-odstotno brezposelnostjo ter astronomskimi cenami nepremičnin, je Marinaleda s 5-odstotno brezposelnostjo in najemninami, ki znašajo zgolj 15 evrov na mesec, videti kakor pravi raj na zemlji. Da bi razumeli današnje stanje vasice, se bomo seznanili z njeno burno zgodovino nenehnega upiranja oblastem in miroljubnega boja za osnovne človekove pravice. Še pred tem pa bomo poskušali ugotoviti, na kakšen način je ta zgodovina povezana z od nekdaj globoko zakoreninjeno anarhistično usmerjenostjo španskih vasic.

 

 

Andaluzija je kmetijska regija, katere večino prebivalstva sestavljajo nekvalificirani delavci in kmetje. V nasprotju z ostalimi španskimi regijami je industrializacija in z njo povezana urbanizacija v osemnajstem in devetnajstem stoletju nista zajeli. Dninarji so tako stoletja živeli v majhnih španskih vasicah, imenovanih pueblos, ki še danes predstavljajo eno izmed mnogih značilnosti druge največje španske regije. Pueblo zlahka prepoznamo po njegovem mikropatriotizmu, kolektivnem duhu in večnem zavračanju zunanje avtoritete. Prav zaradi te imanentne težnje po samoupravljanju so v drugi polovici devetnajstega stoletja prebivalci pueblosov filozofijo anarhokomunizma brez težav vzeli za svojo. Nemarksistična frakcija Prve internacionale, katere najvidnejša člana sta bila Bakunin in Kropotkin, se je sicer, tako kot marksisti, zavzemala za delavsko revolucijo in enakost vseh ljudi. Vendar je verjela, da je komunizem mogoče doseči le z odpravo centralizirane birokracije in vseh hierarhičnih struktur moči tako imenovanih predstavnikov delavstva. Zagovarjali so torej federativno ureditev enakopravnih, avtonomnih skupnosti. Leta 1873 je tako Španija, sicer samo za dva meseca, pa vendarle, postala prva in edina država na svetu, ki se je poskušala ravnati po načelih anarhizma. Takratni predsednik Prve španske republike, Francesco Pi y Margall, si je namreč prizadeval nadomestiti vertikalno hierarhijo moči s horizontalno strukturo svobodnih skupin in posameznikov.

 

Španija je tudi edina država na obličju Zemlje, kjer je anarhizem postal množično gibanje. Anarhistično usmerjen sindikat Confederación National del Trabajo ali krajše CNT je v obdobju pred špansko državljansko vojno, ko je bila Španija v katastrofalnem ekonomskem položaju z veliko potrebo po redistribuciji zemlje, imel več kot milijon privržencev. Španski anarhizem torej ni plod nekakšne abstraktne debate peščice intelektualcev, ampak posledica večne revščine večine prebivalstva ter iz nje izhajajočega nezadovoljstva vaščanov, iz katerega so se rodili številni protesti. Vse prej kot dolgočasna zgodovina Marinalede posledično ni tako zelo presenetljiva. Njeni vaščani so preko mnogih protestov in nenehnega zasedanja bližnjih kmetijskih površin zadnja štiri desetletja skupaj ustvarjali svojo različico utopije. Marinaleda ni zgolj zanimiva svetla točka v osrčju kapitalističnega sveta. Tovrstno upiranje proti neenakosti, ki so jo vaščani živeli dan za dnem, je značilno za celotno andaluzijsko regijo.

 

Marinaleda je zaslovela po koncu 30 let trajajoče diktature, s smrtjo fašističnega generala Franca. Ta je državo zapustil v klavrnem stanju, v njegovem času so najbolj nastradale prav avtonomne regije. Nekaj malega kapitala se je v Andaluziji sicer akumuliralo s kmetijstvom, rudarstvom in ribolovom, a tudi ta se je prerazporedil in investiral na druge konce države. Velik razkorak med peščico bogatih in množico revnih je v Andaluziji obstajal že od nekdaj, še preden je kriza zajela državo. Večino zemlje, imenovane latifundios, si je lastila španska aristokracija, medtem ko so jornaleros oziroma dninarji bili primorani svoje družine preživljati z zgolj dva meseca trajajočim delom na leto.

 

Marinaledin boj se je začel na prehodu iz diktature v demokracijo, v času, ko je vasico pestila več kot 60-odstotna brezposelnost. Španski zakon je takrat delavcem, ki so pri delodajalcu bili zaposleni manj kot šest mesecev, preprečeval članstvo v sindikatih. Andaluzijski dninarji, vezani na kratkotrajno priložnostno delo, so tako bili odrezani od sindikalnega organiziranja, zaradi česar je bila potreba po ustanovitvi lastnega sindikata še toliko nujnejša. Leta 1976 so se organizirali v Sindicato de Obreros del Campo ali krajše SOC ter se začeli boriti za zemljo in svobodo. Sindikat je bil zastavljen kot platforma za organiziranje dnevnih delavcev s fokusom na neposredni akciji. Z ustanovitvijo sindikata se je tudi začel več desetletij trajajoč boj oziroma la lucha v obliki številnih zasedb, shodov in stavk. Leta 1979 so se formirali v politično stranko, Colectivo de Unidad de los Trabajadores ali krajše CUT. Gre za izrazito antikapitalistično stranko, a spet ne komunistično v tradicionalnem smislu. Motor njihove filozofije je boj za zemljo, boj, ki ga Andaluzijci v takšni ali drugačni obliki bijejo že stoletja. Ta specifičen položaj andaluzijskih jornalerosov jim pomeni več kot zapuščina let 1789, 1848 ali 1917. V istem letu, kot se je vzpostavila stranka, je Marinaleda tudi dobila prvega izvoljenega župana - Sancheza Gordillo. Vendar prevzem uradnih pozicij moči ni pomenil konca boja, ampak je tega zgolj zaostril.

 

Poleti 1980 so organizirali gladovno stavko proti lakoti, ki je Marinaledi prinesla svetovni sloves. Kratkoročni cilj stavke je bil povečati število javnih del, dolgoročni pa korenita zemljiška reforma. Zahteve so oblikovali na skupščinah, kjer so imeli pravico glasovati tudi otroci, saj so se mnogi izmed njih v stavki pridružili staršem. Kratkoročne zahteve so kmalu bile izpolnjene – vlada je brezposelnim v Marinaledi namenila 253 milijonov peset. A ta na prvi pogled velikodušna poteza je zgolj ohranjala status quo. Ljudje so bili še vedno revni, brez zemlje in avtonomije. Z bojem so zato nadaljevali, ponovno so sledile številne zasedbe njiv in stavb, stavke in shodi. Najbolj odmevne so bile zasedbe zemljišča, imenovanega El Humoso, ki je pripadalo družini Infantado, eni španskih najstarejših in najbogatejših aristokratskih družin. V osemdesetih so njihovo zemljo zasedli več kot stokrat, najdaljša zasedba pa je trajala kar devetdeset dni. La lucha je v Marinaledi tako postal del vsakdana, saj prebivalcem ni ostalo drugega, kot da zavoljo lastnega preživetja glasno zahtevajo, kar jim pripada.

 

Leta 1991 so končno prevladali. Vlada, izčrpana od neuklonljivosti vaščanov, jim je namenila 1200 hektarjev okoliške zemlje, ki je pripadala družini Infantado. Tako so vaščani končno postali lastniki produkcijskih sredstev, kar jim je omogočilo izpeljavo zemljiške reforme, ki so jo z gladovno stavko zahtevali že desetletje poprej. Na njivah so pred reformo gojili le sončnice in pšenico, za vzdrževanje katerih je dovolj zgolj nekaj parov rok. Z novo ureditvijo, tako imenovano kooperativo, pa so na prvo mesto postavili delovna mesta in ne maksimizacije profita. Izbirati so začeli tiste poljščine, ki za obdelovanje potrebujejo veliko dela – papriko, artičoke, fižol, brokoli - poljščine, ki so jih hkrati lahko tudi procesirali in konzervirali v na novo izgrajeni tovarni, ki je vasico obogatila s sekundarno industrijo.

 

 

A boj še zdaleč ni bil končan. Naslednja odmevna akcija se je zgodila leta 2012, kmalu zatem, ko je Španijo dosegla globalna finančna kriza. Mnoge družine širom Španije so doletele revščina, brezposelnost in nezmožnost nakupa osnovnih prehrambenih dobrin. Večina Andaluzijcev je bila vržena nazaj v stare vzorce boja za preživetje, ki so ga bili že stoletja. Vse to je vzpodbudilo župana Marinalede, Sancheza Gordillo, da je s tovariši iz sindikata izvedel številne ekspropriacije velikih samopostrežnih trgovin. Odpravili so se v različne trgovine, napolnili vozičke in košare z osnovnimi življenjskimi potrebščinami ter trgovine zapustili brez plačila. Hrano so donirali raznim andaluzijskim živilskim bankam in javnim kuhinjam. Z akcijo so tako pomagali najrevnejšim, hkrati pa oblastem poslali jasno simbolno sporočilo – njihov način spopadanja s krizo je neučinkovit in škodljiv, saj krizo zgolj poglablja.

 

Po krajšem glasbenem predahu bomo prisluhnili, kako poteka življenje v Marinaledi na vsakodnevni ravni.

Inti Illimani - El Pueblo Unido

 

Če spregledamo odsotnost oglasnih panojev, korporacijskih oznak in velikih nakupovalnih središč, je Marinaleda na prvi pogled videti kakor običajna andaluzijska vasica. Bistvo je očem nevidno, pravijo, in tako je tudi z Marinaledo, ki se v marsikaterem vidiku razlikuje od ostalih španskih vasic.

V Marinaledi nemalo vaščanov, predvsem novih priseljencev, živi v hiškah, imenovanih casitas, za katere mesečno odštejejo zgolj petnajst evrov. Tako smešno nizko najemnino lahko pripišemo posebnemu, tradicionalnemu načinu gradnje. Gradbeni material in asistenco na področju arhitekture priskrbi andaluzijska vlada. Hiše pa si ljudje skupaj s sosedi in prijatelji zgradijo sami. Da pa ne bi prišlo do privilegiranja gradnje lastnega bivališča, vaščani gradijo več hiš hkrati, ne vedoč, katera izmed njih bo ob koncu pripadala njim. Formalnopravno te hiše pripadajo kooperativi, ljudje si jih torej ne lastijo, vendar nihče ne bi oporekal, če bi se jo kdo odločil na primer renovirati. Cilj takšne ureditve je ljudem preprečiti, da bi na svoji posesti akumulirali kapital in špekulirali z vrednostjo nepremičnin.

 

Kakšno pozicijo zavzema Marinaleda do privatne lastnine, nam zaupa namestnica župana Esperanza Saavedra Martin:

klik na izjavo

 

Esperanza Martin nadaljuje z odgovorom na vprašanje, kakšen odnos imajo v Marinaledi do presežne vrednosti:

klik na izjavo

 

Marinaleda je poljedelska vas, zato imajo znotraj nje vaščani, z izjemo prej omenjenih družinskih podjetij, na voljo zgolj dve vrsti dela. Opravljajo lahko fizično bolj zahtevno delo na polju ali pa si izberejo delo v predelovalni industriji, kjer te pridelke konzervirajo. O razporeditvi dela se na vaških skupnostih odločajo skupaj. V povprečju delajo šest in pol ur na dan ter 300 dni letno, saj delo, odvisno od specifičnih lastnosti poljščin, ni konstantno. Redni pozivi k delu se vaščanom posredujejo po megafonu belega kombija, ki vsak večer kroži po vaških ulicah:

klik na posnetek

 

Za vse enaka mesečna plača v višini 1128 evrov je kar dvakrat večja od španske minimalne plače. Kako pa je s tistimi posamezniki, ki jih delo na polju ali v tovarni ne zanima in se želijo zaposliti izven vasi, nam pove namestnica župana Esperanza Martin:

klik na izjavo
 

Kar sicer ne preseneča, a vendarle, v večini primerov gre pravzaprav za mlade. Kljub stabilnosti, ki jim jo omogoča delo v kooperativi, ti velikokrat raje izberejo kratkoročna, prekerna dela na obali in v tujini, v McDonaldsu ali Disneylandu. Razlog, ki ga navajajo, je predvsem ta, da bi radi počeli kaj bolj zanimivega, kakor zgolj opravljali fizično naporna dela na polju ali nerazgibano delo za tekočim trakom.

 

Preidimo od mladih k še mlajšim. Marinaleda ima eno osnovno in eno srednjo šolo. Čeprav morajo v osnovni šoli slediti kurikulumu, ki ga sestavi regionalna vlada in je torej za vse šole v Andaluziji enak, se trudijo otroke že od malega navaditi na pomembnost aktivne participacije in kolektivne zavesti. Šolstvo je bilo pred prihodom novega ravnatelja v klavrnem stanju, otroci so neradi hodili v šolo, tudi komunikacije med učitelji in starši skorajda ni bilo. Vse dokler se nov kolektiv ni domislil projekta, ki se navezuje na specifične lastnosti sprejemanja odločitev v Marinaledi. Govorili smo z učiteljem športne vzgoje Saalvarjem:

klik na izjavo

 

Omenjeni projekt vključuje štiri škatle, v katere se mečejo listki, kamor vsi vključeni v proces napišejo svoje želje po spremembah. Te želje nato pregledajo skupine, v katere so vključeni tako starši kot učitelji in otroci, ter naredijo seznam realnih in izvedljivih želja. Saalvar nam prebere eno izmed želja, ki se mu zdi pomembna:

klik na izjavo

 

 

 

Na šoli upajo, da se bo projekt razširil tudi izven vasice. Povezali so se že s šolo v Estoniji, prav tako pa želijo sodelovati v Erasmus+ programu, saj so mnenja, da lahko tak projekt tudi drugje po svetu pripomore k izboljšanju odnosov.

 

Ponovno si bomo privoščili glasbeni oddih, nato pa bomo nadaljevali z vsakodnevnim življenjem v Marinaledi.

Molestando a los vecinos - Vengo
 

Za Marinaledo lahko brez omahovanja trdimo, da je socialna vas v pravem pomenu besede. Vaščanka Mariela govori o lastnih izkušnjah:

klik na izjavo

 

Poleg prej omenjenih nizkih najemnin in nizke brezposelnosti vasica svojim prebivalcem ponuja nemalo brezplačnih ali cenovno izjemno ugodnih javnih storitev. Mednje spadajo brezplačno zdravstvo in šolstvo, brezplačne ure športa, španskega jezika in prav tako brezplačni brezžični internet. Za vrtec starši odštejejo zgolj dvanajst evrov na mesec, javni bazen pa je prebivalcem Marinalede dostopen za borih pet evrov na leto. Župan vasice nenehno ponavlja, da zavzemanje za javno blaginjo oziroma dobrobit skupnosti ne bi smelo poznati meja. Te vsem dostopne storitve pa, kakor zmerom, niso bile podeljene, ampak so bile priborjene s številnimi protesti in vztrajnostjo ljudi, ki so imeli zelo jasno zastavljene cilje. Vaščani Marinalede sicer uživajo marsikakšen privilegij, a tudi oni za svoj kraj v času tako imenovanih domingos rojos oziroma rdečih nedelj veliko postorijo. Kaj ta besedna zveza sploh pomeni in kako se je vse skupaj začelo, nam pove Esperanza Martin:

klik na izjavo

 

Vasica je prepoznavna tudi po odsotnosti policije. Razlog za takšno odločitev nam zaupa namestnica župana Martin:

klik na izjavo
 

Denar, ki bi ga namenili policiji, tako raje porabijo za koristnejše stvari. Kljub nenavadni odločitvi niso imeli težav z oblastjo. Odnos Marinalede do vladajočih je v splošnem precej nenavaden. Njeni prebivalci na eni strani ne prenesejo vtikanja oblasti, vztrajnega spodkopavanja njihove svobode, pravic in zaničevanja lokalne kulture. Po drugi strani pa se vztrajno obračajo tako na regionalno kot centralno oblast, kadar menijo, da so jim kratene določene pravice, predvsem pravice do finančnih sredstev. Kakšna pa se prebivalcem te nenavadne vasice zdi lokalna oblast, nam zaupa Mariela:

klik na izjavo
 

Pred malo več kot mesecem dni, 24. maja, so v Španiji potekale regionalne in občinske volitve. V Marinaledi so bili končni rezultati volitev približno takšni kot vsakič poprej. Veliko večino je s 74,54 odstotka ponovno dosegla Izquierda Unida in tako v občinskem svetu od enajstih ohranila devet sedežev, na županskem stolčku pa ostaja legendarni Sanchez Gordillo. Preostala dva sedeža sta ostala v lasti nominalne socialistične stranke Partido Socialista Obrero Español. Presenetljivo pa v Marinaledi očitno ne manjka tudi nasprotnikov vaškega režima, saj je za konzervativno stranko Partido Popular volilo nekaj manj kot 5 odstotkov vaščanov. Mariela nam pove, kakšna je po njenem mnenju razlika med lokalno vejo v Marinaledi najbolj popularne stranke in njeno parlamentarno različico:

klik na izjavo
 

Dotakne se tudi prostovoljnega dela mestnih svetnikov:

klik na izjavo
 

In ko se po zaključku volitev prah volilnih kampanj poleže? O političnem delovanju in participaciji vaščanov na vsakodnevni ravni namestnica župana Esperanza Martin:

klik na izjavo

 

Sestankov občinskega sveta, na katerih svetniki odločajo o pomembnih vaških zadevah, se lahko udeleži kdorkoli. Pred odločitvijo vsi prisotni z dvigovanjem rok izrazijo svoje mnenje o aktualni problematiki, občinski svetniki pa nato volijo v skladu z rezultatom. Zanimalo nas je, kakšnih tem se vaščani na teh sestankih smejo dotakniti oziroma, povedano drugače, kakšna je transparentnost delovanja občine v Marinaledi. Esperanza Martin razloži:

klik na izjavo

 

 

Mnogi obiskovalci predvidevajo, da je Marinaleda popolnoma samozadostna vasica in kot takšna ne pozna uvoza in izvoza materialnih dobrin. To ne bi moglo biti dlje od resnice. Večina pridelkov, ki so pridelani na zemlji El Humoso, se prodaja izven vasi, po celi Španiji in celo izven države. Eden izmed takšnih krajev je zahvaljujoč Sanchezu Gordilli na primer Venezuela, ki že vse od leta 2012 odkupuje olivno olje iz Marinaledine kooperative.

 

Nenavadnost Marinalede se kaže tudi v imenu njenih ulic. Nekatere izmed njih so na pobudo vaščanov poimenovane po poljščinah, ki jih ti pridelujejo. Tako lahko najdemo ulice, kot sta calle pimiento ali calle olivos. Mnogo ulic nosi ime znanih revolucionarnih osebnosti. Med njimi so Simon Bolivar, Fermin Salvochea, Salvador Allende ter neizogibno tudi Che Guevara. Najdemo tudi ulice, ki vaščane opominjajo na njihove skupne vrednote, kot sta calle Fraternidad ali calle Solidaridad. Namesto vseh promocijskih oznak in panojev, ki kazijo večino preostalega sveta, so ulice v Marinaledi popisane s progresivnimi grafiti, na katerih lahko preberemo slogane, kot so Mir, kruh, delo; Hočemo globalne reforme! ter Ustavimo homofobijo!.

 

 

Kakšna je Marinaleda videti v španskih očeh in kakšna je v resnici? Govori Esperanza Martin:

klik na izjavo
 

Kot smo lahko slišali, Marinaleda ni niti komunistična niti utopična. Je zgolj vas, ki ima za sabo desetletja trajajoč boj, katerega gonilo sta andaluzijska vztrajnost in neuklonljivost. Tamkajšnje umirjeno življenje se gostujočim očem iz velikih mest morda celo zazdi dolgočasno in suhoparno, a vendar Marinaleda s svojim specifičnim načinom upravljanja in produkcijskimi odnosi ter participatornostjo sporoča svetu nekaj pomembnega: Otro mundo es posible. Drugačen svet je mogoč.

 

Kovčke že pakirata Aicha in Andrej.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness