Danes ne bomo gazili po dreku. Raje bomo rekli po kravjeku. Po ruralnih pokrajinah kjer se razmehča še najtrše meščansko srce. Odpotovali bomo v vas, ki je pripravljena preživeti tudi manjšo vojno. Zato se bomo najprej morali opremiti – s hrano. Pri vasi s po zadnjem popisu 48 prebivalci, to ne bi smel biti prevelik problem.

V omenjeni vasi najdemo ne en potok, ampak kar nekaj njih in od enega tudi njegov jez. Eden od potokov – Vejerica – je zajezen in tvori tako imenovan Grajski Ribnik. Dva ribnika sta namenjena športnemu ribolovu, karkoli že to v resnici pomeni. Lahko mu rečemo tudi velika Luža ribjih inkvizicij ali raje, mučilnica. V njem najdemo tako krape kot ploščice, amur, tolstolobike, rdečerepke in rdečeoke. Tja lahko hodite tudi rakom žvižgat, potočnim se razume. Če vas pa raki najprej spomnijo na škampov koktejl pa vas tudi tu naša vas ne bo razočarala. Za koktejle rabimo tudi led in prav v teh ribnikih so ga nekoč tudi pridobivali. Danes ga sicer ne vozijo več v Ljubljano, okoliške mesnice in gostilne pa so se nepripravljene na vojno popolnoma oskrbele z elektriko.

Ker bomo za pripravo rib potrebovali tudi kakšno prilogo jih raje najprej začinimo s pravkar rastočim čemažem in dodatki regrata, ki ga je tu polno. Lahko pa počakamo še kakšen mesec in ribo obogatimo z dodatki gozdnih jagod izpod cerkve, v upanju da jih skombiniramo s kakšnimi borovnicami. Za tiste bolj zahtevne jedce – nevegeterijance, pa je dovolj že avto in vožnja tik pod omejitvijo v večernih ali zgodnjejutranjih urah. Divjačina skoraj zagotovljena. V skrajnem primeru pa sta tukajšnji glavni kmetijski dejavnosti živinoreja in pridelovanje krompirja.

Če je za hrano in vodo poskrbljeno, bomo potrebovali še streho nad glavo. Lahko se začasno naselimo v gručasto vasico severovzhodno od najbližjega mesta, ki se vije ob glavni cesti; še raje pa na kateri od samotnih kmetij na pobočju bližnje 412-metrske gozdnate vzpetine. Cerkev na začetku vasi žal ni taborska.

Za obleko ali pač njen prirez na poletne obleke se lahko odpravimo proti večji reki, do katere se bomo morali na začetku vasi prebiti skozi trnasto robidovje. Akoravno si hočete pridobiti novo obleko ali pač khm..... hrrrk... pa morda na drugo strano od ceste v takozvani Konopoljin dol.

Dežja tu ne primanjkuje, prav tako ne lepega vremena. Zato bi vam naš guru, slovensko imenovan Medvedji Žar, morda rekel da si kar pridobite deževnico ali jutranjo roso. V primeru, da se vojna še ne bo tako razplamtela, pa bodo okoliški komšije radi poskrbeli da vaše grlo ne bo suho. Morda sicer prej s pijačo z rožastim imenom Šmarnica, kot žlahtno kapljico, a v vojni človek ne sme biti preveč izbirčen.

Nenazadnje tu najdemo tudi maskirne barve. Ob kopanju v ta t.i. Dolenjski Kras, najdemo tudi plast ilovice. Svetlo oker barve, če smo natančnejši, ki se ob postavitvi na sonce strdi v kakšnih dveh poletnih dneh. Za primer blitzkriega [blickriga] pa samo hitro stecite naravnost do največje reke. Ne pazite na manjše vmesne jarke in ne ozirajte se na rastlinje. Pred reko se pa le ustavite, saj so njeni komaj metrski bregovi precej strmi in spolzki.

Zdaj ste pripravljeni na boj. Aja, dobrodošli v Bruna vas!

Eno cvetočepomladno dehtečo figo je potacala PiaN.