Nahajamo se na neki osnovni šoli leta 1991 v nekem srednje velikem mestu po slovenskih merilih. Mesto je bilo etnično mešano s prebivalci iz nekdanjih zveznih republik Jugoslavije, proti katerim so se določeni stereotipi in predsodki z osamosvojitvijo povečali, kar se je odražalo tudi na osnovnih šolah. Zgodbo spremljamo pretežno preko učitelja Baltazarja. Bil je star okoli 70 let. Nekateri mlajši učitelji so govorili, da je stara trda šola, pri čemer se ni vedelo, na kaj točno se atributa »stara« in »trda« nanašata. Največkrat so šaljivo merili na obdobje pred razhodom Jugoslavije z Informbirojem. Tedaj naj bi namreč prišel v spor z uradno jugoslovansko linijo. To je bilo kakopak na meji mita, saj njegove preteklosti pred prihodom v njihovo mesto niso dobro poznali, sam pa tudi ni govoril o njej.
Pouk pri Baltazarju je postajal vedno bolj nekonvencionalen, zaradi česar je nemalokrat prihajal v spor s šolskim zborom. Zadnja leta je pri matematiki, ki jo je poučeval v sedmem in osmem razredu osemletke, uporabljal precej stare učbenike. Krožile so tudi zlohotne govorice o njegovi demenci, o spremenjeni osebnosti in tako dalje. Učenci so morali klicati Baltazarja po vzdevku, kakor je tudi on njih klical po vzdevkih. Prava imena ga niso zanimala iz več razlogov. Šolsko leto 1991/92 je bilo njegovo zadnje leto poučevanja pred upokojitvijo. Vse osebe v nadaljevanki so izmišljene.
