Več javnega d'narja za privatno muz'ko

Ponovno lahko opazujemo novo stopnjo v razvoju potrošniške kulture v tranzicijski Republiki Sloveniji. Učenci oziroma njihovi straši zahtevajo možnost izbire izobraževalnih sistemov. Poenotenost vsebin in pedagoških pristopov, poskus enakosti v bazi sekundarnih socializacijskih procesov ustvarjanja koherentne družbe je mrtev oziroma je želja po tem enostavno pase.

Jasno je, da politična klima v državi in tako imenovani zeitgeist v družbi legitimirata tovrstno odločitev ustavnega sodišča, ki je pretekli teden razveljavilo določbo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Državno financiranje izvajanje javno veljavnega osnovnošolskega programa naj bi bilo ne glede na to, kje in kako se izvaja, izenačeno, torej polno. Obsodbe opozicijskih struj nekateri označujejo za politikantske, saj je odločitev po ustavnem pravu nesporna. Kljub temu pa si poskušajmo postaviti nekaj vprašanj potencialnih implikacij te odločitve ustavnega sodišča.

Ker so odredbe ustavnega sodišča praktično obvezujoče za državni zbor, spekulacij o razrešitvi te zgodbe praktično ni. S spremembo zakona bodo pridobile polno financiranje trenutno obstoječe zasebne šole, to so, dve hčerinski družbi katoliške cerkve in nekaj manjših enot antropozofske struje. Vsi seveda ukrep pozdravljajo v altruističnem duhu, kot dobrega za starše njihovih učencev. Ne pozabimo, da s tem tudi institucijam samim država omogoča lažji obstanek na trgu. Njihov produkt za nekaj časa postane nekoliko dostopnejši za potencialne potrošnike in tako privlačnejši. Z uspešnim marketinškim sloganom »kvalitetnejši od javnih šol« pridobivajo na popularnosti in povpraševanju, kar potencialno lahko vodi v ustanovitev novih enot. Ne pozabimo, da je šola vedno bila orodje za širitev doktrine nosilcev moči. S povečanim povpraševanjem, širjenjem svoje dejavnosti in regulacijami na trgu pa lahko cena teh vedno upravičeno zraste, saj lahko kot pravni subjekti sami postavljajo ceno svojih storitev, to je v tem primeru cene tako imenovanega nadstandarda.

Ustavni sodniki navajajo, da se vsebinske razlike v načelih, po katerih delujejo zasebne oziroma javne šole kot institucije, pokažejo šele v razširjenih izobraževalnih programih, ki se ne financirajo iz javnih sredstev in zato niso predmet te pobude. V praksi težko govorimo o striktni ločenosti med nadstandardi in javno veljavnim osnovnošolskim programom. Dobro vemo, da je vsebina že na javnih šolah polna tako imenovanega skritega kurikuluma, ki reproducira družbene odnose moči. Nevtralnost ali objektivnost sta torej pridevnika daleč od možnega realnega. Kako lahko torej na zasebnih osnovnih šolah, kjer velja institucionalna zapoved v versko ali filozofsko ločino, kakorkoli govorimo o neodvisni izvedbi javno priznanega programa. Seveda je tudi na javnih šolah interpretacija ali izbira poudarkov vsebin, na primer pri zgodovini, slovenščini ali etiki, stvar posameznega pedagoga. V primeru institucionalne zapovedi v to ali ono smer, se torej zgolj izognemo spekulaciji o tem, kakšna je ta interpretacija. Birokratsko-papirološka izpolnjena odličnost pedagoških procesov pa bo zagotovo zadostni dokaz o neoporečnosti izvedbe državnega kurikuluma.

Tako lahko opažamo, kako se neoliberalna logika uveljavlja v izobraževanje na prav vseh nivojih: od krčenja proračuna za javne šole, kar bo slej ko prej prineslo znatne posledice za njihovo kvaliteto; povečevanje neenakosti med učenci znotraj javnih šol z nedavnim ukrepom ukinitve dodatne učne pomoči; uvajanje podjetništva in managerstva kot učni predmet v javnih osnovnih šolah in na drugi strani politika spodbujanja privatizacije, to je vzpostavljanja ugodnih pogojev za ustanavljanje novih zasebnih šol. Tehtnica konkurenčnosti med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami se bo zagotovo prevesila na stran slednjih vsaj za višji in srednji razred prebivalstva. Razkroj družbe se tako sistematično udejanja s transformacijami izobraževalnega sistema v samem počelu družbe, v osnovni šoli. S tem lahko seveda opazujemo spremembo politične agende od ideoloških nazorov v kapital. Naj še omenimo, da je naša država z odločitvijo ustavnega sodišča ena redkih v Evropi, ki ima v ustavi urejeno in predpisano financiranje zasebnega šolstva.

Kakorkoli je bila centralizirano diktirana vsebina izobraževanja in vzgoje nekoč vir mnogih kritik, je danes problematična privatizacija javnega, skupnega, enotnega; privatizacija, ki igra igro »potrebe pluralizacije ponudbe«. Zagovorniki odločbe ustavnega sodišča so prepričani, da se z zasebnimi šolami izobraževalni prostor zgolj odpira večji možnosti izbire. A če pogledamo z vidika posameznika, ki je po ekonomskih zmožnostih in presoji svojih staršev postavljen v institucijo, ki dogmatično interpretira stvarstvo, ki ga obdaja, je ta zagotovo prikrajšan za pluralnost pedagoških pristopov in interpretacij vsebin, ki jih lahko doživi v javni šoli. Poleg tega pa je neizogibno dejstvo, da so nekateri kandidati, ki želijo širiti svojo doktrino preko zasebnih šol, v znatni prednosti. Ustanovitelji teh morajo namreč sami poskrbeti za prostore in druge investicije, kar tako diskriminira na primer vse verske ločine, ki nimajo tako močnega finančnega zaledja kot katoliška cerkev. S tem se argument pluralnosti še enkrat postavlja pod vprašaj.

Trenuten vpliv zvišanja odstotka sofinanciranja zasebnim šolam je za državni proračun minimalen. Dolgoročno pa lahko pričakujemo usodnejše implikacije tovrstnega ukrepa politike za javno šolstvo. Ker je zasebna šola pač cenejša za državo, saj, mora za prostore in investicije poskrbeti ustanovitelj, lahko pričakujemo, da se bo z razmnožitvijo teh, vse več denarja stekalo iz javnega v privatno, ki pa ima take ali drugačne sebi lastne interese. Medtem ko v javnih šolah prestavljajo cente z levega kupčka na desnega, da bodo lahko izpolnili vse zakonodajne določbe, so zasebne šole deležne dodatnih olajšav oziroma nemara te že pripravljajo pobudo za poenotenje subvencijskih možnosti za prostorske kapacitete.

Komentar sem pripravila Maruša G.