CAVEBLAZERS

Dragi moji, s Caveblazers se Pritiskavec vrača k dobri stari tradiciji indie špilov. Še več, v prihajajočem mesecu se bo prav posebej posvetil roguelike žanru, ki je z vzponom neodvisnih razvijalcev doživel nov razcvet. Zaznamuje ga rudimentarna grafika, kjer je tvoj junak sestavljen iz desetih pikslov, manj kot 30 megabajtov prostora na trdem disku in - to je seveda nujnost - neomejeno možnosti za zabavno razbijanje in umiranje. Roguelike žanr vas tudi v časovnem smislu ne stane prav veliko, saj v eni igri le redko preživite več kot 20 ali 30 minut; kar pomeni, da ga lahko koristite tako za hitre odmore kot za daljšo možgansko pašo.

Nič zato, če v rogue žanru še nimate izkušenj. Računalniški špili se obnašajo povsem drugače od slovenskega trga dela in sprejemajo tudi novince brez vseh izkušenj. Z levo roko krmarimo možiclja, z desno umerjamo njegov lok in meč. Igra priporoča kontrolerček, vendar tipkovnica povsem zadošča za luštno klatenje in sprotno klanje vsega, kar se nam v dveh dimenzijah postavi na pot. Manično udrihanje z mečem in spamanje puščic je sicer del igre, vendar kmalu sledi ugotovitev, da to preprosto ne zadošča. Seveda so tu številni triki, od bombic do sprotnih priboljškov, ki krepijo vaše zdravje, ščite in škodo, ki jo podeljujete sovragom. In tako se vaš človek prebija in napreduje čez grmado nasprotnikov, dokler ga ta neizogibno ne pogubi.

Že po nekaj hitrih smrtih je na voljo spoznanje, kako zelo raznolika igra se skriva v teh nekaj megabajtih. Proceduralno generirani leveli in pestra bera sovragov preprečuje, da bi se napiflal igro vnaprej, napredek pa močno zavisi od nadgradenj, ki si jih nabereš ob poti. Ob prvem igranju si tako nabildam lok, da namesto ene okorne puščice izstreli po več eksplozivnih izstrelkov, ki že na daleč sejejo smrt. Pri drugem nadgradim meč, tako da seje ogenj in odbija sovrage daleč nazaj. A ne glede na strategijo igra vsakič najde način, da me pogubi. V prvem primeru so tu orki in demoni, ki se v polnem galopu izmaknejo puščicam in me zmasakrirajo z gorjačami, v drugem me ob dragoceno zdravje spravijo roji zahrbtnih letečih mrcin. In vsakič ob besni kletvici ponovno zaženem igro, z obnovljeno željo, da bom tokrat prišel še dlje.

Zdravje je dragoceno, sploh zato, ker ga je težko obnavljati. Obstaja velika verjetnost, da boste poceni izgubljene življenjske pike čez nekaj minut obžalovali; kar v bistvu pomeni, da si tekom igre človek skoraj ne more privoščiti odmora. Nestrpni si bodo zadeve nedvomno olajšali tako, da bodo iskali kar najkrajšo pot od začetka do konca levela, vendar bodo s tem zgrešili nadgradnje in kasneje podlegli močnejšim nasprotnikom. Spet drugi bodo izropali vsako škatlo in skrinjo in si tako nabrali prasko ali dve preveč. Po nekaj dneh maničnega igranja sem dejansko preveril, če igra sploh ima konec - in z nekaj presenečenja ugotovil, da po nekaj neskončno zajebanih stopnjah in še bolj zajebanih šefih lahko prideš do neke vrste epiloga. No, če imate na razpolago neomejeno časa in volje, pa le poskusite priti do tja.

Lahko bi v nedogled popisoval male detajle, ki delajo Caveblazers zasvojljivo dobre - od raznobarvnih napojev z neznanimi učinki do možnosti sklepanja sprotnih zavezništev z računalniško vodenimi sotrpini - pa vendar je v jedru vsega odlična in predvsem natančna akcija. Ko že misliš, da imaš vse pod nadzorom, te vrže v zrak eksplozija in že švicaš nekje na drugem koncu mape, obdan z nasprotniki. Ali pa posnifaš strupeni plin, ker si po lastni neumnosti spregledal bioagenta poleg sebe. In ko se skriješ v kakšen nedostopen kot, te tam poiščejo leteče lobanje. In vsem smrtim navkljub se nikoli ne počutiš ogoljufanega - vsakič se še predobro zavedaš, kje si zafrknil in kaj moraš narediti bolje.

Caveblazers je na Steamu na voljo za enomestno število evrov, v kratkem pa so napovedani tudi novi dodatki in možnost kooperative.

Za vas si je tipkovnico polomil Rasto.