Hades

Hades

Recenzija izdelka
6. 10. 2020 - 8.45

Dobrodošli v novi sezoni Pritiskavca, eni in edini rubriki o računalniških igrah v Sloveniji, na svetu in v vidnem vesolju. Nadobudni igričarji Radia Študent smo že pripravljeni, da vam na tedenski ravni serviramo priporočila za premišljeno ali manično udrihanje gumbov vaših računalniških zverin.

V novi ediciji oddaje se lotevamo frišnega roguelika, ki sliši na ime Hades. Kot bi utegnili sklepati že iz samega naslova, nas igra vpelje v mitološki svet antične Grčije oziroma, natančneje, v podzemno kraljestvo boga Hada. V roke nam poda vajeti princa Zagreja, ki želi ubežati očetovi domeni. Kot pa nas uči že zgodba o Orfeju in Evridiki, takšen podvig ni majhen zalogaj. Podzemni oče namreč ne kaže nikakršne želje po sprostitvi prijema, ki umrle in druge zadržuje v kraljestvu. Še več, za razliko od Orfeja, Zagrej s svojim očetom ni uspel skleniti pogodbe in si mora pot preprosto izsekati z ostrino svojega orožja in močjo volje. Le kaj je moral Had storiti svojemu sinu, se vprašamo, da je ta raje, kot da bi še naprej čepel v sencah podzemlja, sklenil iskati luč posvetnega obličja? Zdi se, da je paglavec zgolj naveličan monotonega življenja v birokratskem črevesju podzemlja; umrlih je namreč veliko - celo vsak dan več - in nekdo jih mora vendarle sprejeti ter vpisati v pregledno evidenco. Kot pa si moremo misliti, je prav malo stvari hujših od večnega urejanja pustih listin; peklenska realnost, ki je še toliko bolj duhamorna za vitalnega princa v zenitu mladostniške spolne sle.

Tretji roguelike v oktobrski žanrski serialki
 / 18. 10. 2017
Hades s svojo vizualno in slušno estetiko sicer močno spominja na predhodne izdaje neodvisnega studia Supergiant games. Ta je svetovnemu igričarstvu predstavil več uspešnih naslovov izometričnih špilov, kot so Bastion, Transistor in Pyre. Osnovno strukturo, ki se je kot uspešna izkazala že pri prvencu Bastion iz leta 2011, so v vseh nadaljnjih naslovih ohranili in jo oplemenitili z novimi narativami ter posamičnimi igralnimi spremembami. Hades pa se od svojih predhodnikov sicer najbolj razlikuje po vpeljavi osnovnih prvin roguelikov. Pa vendar ga ne moremo umestiti med tipične predstavnike žanra, kot sta Spelunky ali Binding of Isaac. Razvijalci so prvenstveno vlogo bržkone namenili zgodbi, kar je za zvrst manj običajno, ob tem pa vsebuje še nemajhen izziv. Treba se je izogniti ključni pasti: kako namreč vzbuditi željo po ponovnem igranju, ko igralec enkrat že zaključi špil.

No, z zadovoljstvom lahko rečemo, da so se avtorji Hadesa večkratnega igranja lotili premišljeno in akt pobega ter smrti umno vpeli v potek zgodbe. Kadarkoli zaradi razmer pričakamo prerani konec, se zgolj zmerno osramočeni vrnemo v kraljevo palačo v globine podzemlja, ki hkrati predstavlja vstopno točko vsem svežeumrlim dušam. Ob vsakem prihodu nam domače osebje ponudi nove dialoge in s tem umiranje - rajši kot obliko prepreke - prevzame vlogo sredstva progresije. Barvitost igralnih načinov so avtorji dosegli s pestrim naborom orožij, ki jih izberemo pred vsakim začetkom pobega; dodaten nivo pa nudijo samoniklim poskusom lastni in naključni blagoslovi stricev in tet z Olimpa. Tempo borbe se v progresiji proti zemeljskem površju stopnjuje skorajda eksponentno, dokler v zadnjih vzdihljajih prodora ne dosežemo že prave unije s ploščkom, katerega knofe zgolj še krčevito udrihamo v maničnem transu. Tepežkanje je sicer v vseh pogledih fluidno in nikoli ne pušča občutka, da bi kdajkoli umrli po krivem.

Vsi aspekti igre nakazujejo na izjemen izdelek, v katerem zgolj z lupo sem in tja najdemo manjšo pomanjkljivost. Špil vsebuje celo ribarjenje in dizajniranje podzemeljskih poslopij, ob vsem tem pa lahko sklepamo prijateljstva z znanimi akterji iz grške mitologije. Za tiste, ki imate radi živali, je tukaj še troglavi pes Kerber, ki ga lahko počohate brez strahu pred bridkostjo boleče smrti. Kaj več bi si cenjeno igralstvo sploh še lahko želelo od igre?! No, ker smo RŠ, si bomo pač dovolili še nekaj kurčenja. Že res, da se igra odvija v grškem okolju, v katerem nastopajo številni znani bajeslovni liki, kljub temu pa se zdi, da so avtorji en del vendarle izpustili. Sovragi, ki jih tepežkamo, na žalost ne presežejo zasnove generičnih duhov ali lobanj; poleg tega, da nekatere pošasti po izgledu spominjajo že na prejšnje naslove studia, pa je borna tudi njihova številčna raznolikost. Ob tem si nekaj kritike zasluži tudi skop nabor šefov.

Kljub manjšim pomanjkljivostim pa lahko potrdimo, da gre pri Hadesu za izjemen naslov, ki je bil ob svoji izdaji povsem zaključen in spoliran. V teh časih gre bržkone že za kar velik uspeh, bravo. Nazadnje pa se zazrimo še v prihodnost in upajmo, da bo drevo, ki so ga avtorji posadili s svojim prvim naslovom, sledeč trendom izdaj, ponovno obrodilo čez tri leta in nas obogatilo za še en zabaven in kakovosten produkt.

***

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.