Lone Survivor je ena tistih iger, ki pritegnejo pozornost praktično od prve sekunde. Priznam, da sem bil do ideje pikslaste grozljivke skeptičen. Doslej sem namreč živel v prepričanju, da za takšen žanr pač potrebuješ tridimenzionalen prostor z najmanj spodobno grafiko. Zdelo se mi je, da tematika vendarle terja vizualni realizem. Vendar sem spričo današnjega primerka zelo hitro spoznal svojo zmoto: Lone Survivor je odlična pikslasta igra in še boljša pikslasta grozljivka.

Sicer ne dvomim, da je marsikateri od poslušalcev že preigral dotično igro in da si je o njej že sam ustvaril svoje mnenje. Vendar pa nam trenutni ciklus horror iger, ki ga trenutno furamo v Pritiskavcu, daje dovolj dober izgovor, da se ozremo na indie klasiko iz leta 2012. Obnovimo: gre za pikslasto preživetveno avanturo, v kateri sledimo fantu, ki je sredi neopredeljene kataklizme obtičal v svojem blokovskem stanovanju. Neznana bolezen je vse ljudi okoli njega spremenila v odvratne stvore in pokončala civilizacijo. Ker pa mu zaloge hrane pospešeno kopnijo, se je prisiljen podati v razpadajoči svet. In seveda je odveč poudarjati, da ga ta ne sprejme ravno z odprtimi rokami.

Srž igre je tako v raziskovanju gnijočega bloka, pri čemer se trudimo zadovoljiti osnovne potrebe lika po spanju, žretju in preživetju. In vmes seveda čakajo tudi razkritja, kaj se je v resnici zgodilo. Ne nameravamo servirati spojlerjev, vendar povejmo, da je ena od tem tudi psihična labilnost protagonista in s tem vseprisotna dilema, kaj je resnica in kaj se dogaja zgolj v naši glavi. Gre za učinkovito način, kako vpeljati horror v dvodimenzionalno igro, kjer bi se samih pošasti kaj hitro naveličal. Te se tako pojavljajo zgolj mestoma, kjer je njihov efekt največji, pospremljene pa so z nenadnim hreščanjem, ki že samo po sebi nažene strah v kosti.

Podobno me srh spreletava ob grafiki. Gre za odličen dokaz, da je tudi z rudimentarnimi metodami mogoče doseči enake učinke kot v dražjih igrah; svetilka našega fanta razsvetljuje le manjši del prostora, vendar jo bomo prižigali le občasno in z največjo previdnostjo, saj ne želimo privabiti sovragov ali izprazniti že tako redkih baterij. Skozi piksle je še vedno mogoče uzreti gnijoče pohištvo in splesnele stene, medtem ko bo neuprizorljive detajle, recimo vonj ali vlažnost z depresivnimi komentarji opisal kar naš junak. Drznem si reči, da osnovna grafika še pripomore k odličnemu vzdušju, saj marsikaj prepusti domišljiji. Ostalo dodajo malenkosti, recimo malenkostno škripanje poda, nenadni preskoki duševnih stanj ali manjko dneva in noči, ki še dodatno dezorientirajo naše čute.

Lone Survivor je tako izvrsten primerek, kako je mogoče s celovito vizijo priklicati grozo nad igralca. Avtor Japser Byrne, ki je na svoja pleča prevzel breme programiranja in risanja, je tako ustvaril prepričljivo zmes psihološkega mindfucka, slasherskega sadizma in travmatične groze, ki se je ne bi branil noben AAA špil dandanes. Jebemti, v tej igri niti jumpscare ne izpade ceneno.

Po lužah krvi, nezemeljske sluzi in še česa drugega se je plazil Rasto