Octopath Traveler

Octopath Traveler

Recenzija izdelka
25. 3. 2020 - 8.15

V Pritiskavcu smo govorili o že kar nekaj japonskih špilih z igranjem vlog oziroma skrajšano JRPG-jih, med drugimi Trails in the sky, Tales of Berseria in Disagea. Čeprav se omenjeni naslovi razlikujejo drug od drugega ter poskušajo žanrske lastnosti izpeljati na samosvoj način in mu dati edinstven zaplet, v mehanskih in še bolj v naratoloških prijemih niso kaj dosti pogumni. Predvsem pripovedni premočrtnosti pa se izogne tokratni fokus, Octopath Traveler. Naslov - poslovenjen kot »Popotnik osmih poti« - nakazuje na edinstvenost igre, v kateri se zgodba oziroma zgodbe dogajajo v omnibus formatu. Omnibus je oznaka za antologijo pripovedi o sorodni temi ali nepovezanem dogajanju v skupnem univerzumu. Pristop, ki se ga večinoma uporablja v literaturi in filmografiji, si sposodijo tudi v igri Octopath Traveler. Kot že nakazano, špil je sestavljen iz osmih pripovedi, ki se dogajajo vzporedoma, vendar so same zase in nepovezane. 

Predočenih nam je osem popolnoma različnih likov in osem popolnoma različnih zgodb. Navkljub številčnosti likov nismo prikrajšani za njihovo globino. Vsak od njih ima zasnovo in ozadje, vredno samostojne igre. Na voljo imamo stereotipnega zamorjenega viteza, ki išče način za spoprijetje s preteklostjo in se trudi v iskanju smisla za svoje mečevanje. Plesalka v lokalnem kabaretu je v resnici plemiška sirota, ki ne izbira sredstev pri maščevanju morilcev svojega očeta. Mladi alkimist si ne želi drugega kot iti v svet in zdraviti pomoči potrebne, vendar se hitro sooči s temnimi platmi svojega poklica in sveta, kjer je dobrota sirota. Ti in še drugi predstavljajo možne protagoniste, med katerimi izberemo enega, s katerim bomo začeli igro.

Čeprav kampanjo začnemo z enim od osmih likov, imamo tekom igre možnost spoznati še vse ostale in jih pridružiti naši . Ostali nam tako pomagajo v boju, medtem ko za vsakega posebej razrešujemo fabulo. Igramo lahko tudi le z enim junakom naenkrat, vendar je potem igra neprimerno težja. Če pa katerega od njih ne maramo, ga mile volje lahko izpustimo, ne da bi trpela zgodba drugih. Še največ interakcije med osmimi liki predstavljajo njihovi občasni pogovori, ki pa nimajo širše vloge. Zgodbe vseh likov se dogajajo epizodično in pri vsaki naslednji stopnji moramo biti v določenem levelu, sicer so sovragi pretežki. Vsak ima tudi posebne sposobnosti, ki odprejo nov način interakcije z ljudmi v svetu, po katerem potujemo. Tat lahko prazni žepe, trgovka se pogaja za vsak novčič, svečenica pa bo lahko pozvala kogarkoli, da nam pomaga na poti. Vsaka epizoda v posameznikovi zgodbi služi nabiranju izkušenj tudi za ostale, s čimer nas igra vzpodbudi, da dejansko stopimo na vseh osmero poti. 

Igra je bila prvotno narejena za Switch, nintendovo ročno drkalico, zato je igranje s ploščkom veliko primernejše in učinkovitejše. Bojni sistem je standardni za JRPG-je, v določeni meri deluje celo malce anahronistično, kar ni nenavadno za retro igro, ki so ji navdih zgodnji naslovi iz franšize Final Fantasy. Liki imajo posebne zmogljivosti, s katerimi lahko, odvisno od nasprotnikovih šibkosti, predremo njegovo obrambo in ga zaustavimo tik pred uničujočim napadom. Vsako rundo pa dobivamo točke, ki uporabljene potencirajo moč in učinkovitost naše sposobnosti ali napada. Kombinacije med osmimi liki in njihovimi specifičnimi sposobnostmi ter miriado drugih bojnih podrobnosti odprejo več kot dovolj možnosti za poglobljeno taktiko. Glavna težava je v tem, da so sovražni šefi neprimerno močnejši od vsakdanjih nasprotnikov in je zato občasno potrebno nekaj drgnjenja izkušenj, da lahko končno zmagamo. Trdoživost šefov in dolgotrajna pot do umora teh pa včasih nista ravno dobrodošli.

Slikovna podoba je na prvi pogled nenavadna, ustvari se občutek neskladnosti med retro pikselsko grafiko in prefinjenimi after efekti ter interakcijo s prelepimi okolji. Vendar ne traja dolgo, da se človek navadi na samosvojost grafike, potegnjene iz starih Final Fantasy iger in poslane skozi photoshop filter. Liki so zelo preprosto narejeni v piksel umetnosti, pošasti pa so narisane kot večje in razločnejše. Glasovna podlaga je prijetno melodična, čeprav malo manjka tista osembitna muzika iz starodavnih JRPG-jev. Octopath Traveler je tako dober poklon staremu kot poskus nečesa novega.

STEAM

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness