Sylvio

Sylvio

Oddaja
22. 11. 2017 - 7:45

Ko je govora o horrorjih, hitro zapademo v klišeje. Škripajoča vrata, živce parajoči otroški jok, hudičevi nestvori, ki se plazijo iz teme; vse to so računalniške igre že dodobra prežvečile in neštetokrat servirale v streljaških formah. Prav zato je Sylvio, naš današnji izbranec, tako svež. Gotovo ni najlepši - v grafičnem smislu močno zaostaja za sodobno produkcijo - vendar pa se poslužuje vzvodov, ki jih redko vidimo na računalniških ekranih.

 

Pa pojdimo kar v medias res - igramo v vlogi dame, ki skuša na svoj mikrofon ujeti glasove duhov; takozvani “electronic voice phenomenon” je sicer med raziskovalci paranormalnega pogosta obsesija. V računalniških igrah se, po naših informacijah, še ni pojavila kot igralni element, kar je glede na siceršnjo navezanost na ekspozicije v obliki audiologov že kar presenetljivo. Kakorkoli, naša protagonistka se z namenom snemanja duhov pretihotapi v zapuščen zabaviščni park, kjer ostane ujeta. In če smo že pri klišejih, potem razkrijmo še to, da se duhovi izkažejo za tiste maligne sorte s travmatično preteklostjo, kar pomeni, da se mora naša dama iz prizorišča kar najhitreje podvizati.

 

Tu pa se klišeji (hvala bogu) tudi končajo. Sylvio sicer pozna neko obliko streljanja duhov, vendar je to bolj pasivna in občasna zabava; njena bistvena komponenta so okoljske uganke, ki jih moramo razrešiti za napredovanje. Tu nam bodo v pomoč glasovi, na katere naletimo na svoji poti. Njihovo hreščanje posnamemo na star magnetofon in nato s pomočjo različnih hitrosti in smeri predvajanja razločamo krike, šepetanja in medklice, ki nam kažejo pot naprej. Sproti tako odkrivamo usodo parka in njegovih preminulih, ki še vedno vandrajo po njem. Prizorišča so nekako skladna z mučnim prebijanjem naše junakinje - opuščene otroške spalnice, razmajana podstrešja in do nangusnosti razpadle igralnice, ki jih prevevajo glasovi pokojnih.

 

Težko popišem občutke, ki me prevevajo ob igranju. Po eni strani me odbija zastarela podoba špila, po drugi pa ne morem skriti, da prav zrnaste teksture in popačena osvetljava naredijo perfektno vzdušje. Ko se potikam med plesnivimi stenami in pogradi, mi skoraj vsak detajl pritegne pozornost, saj od daleč težko razločim, ali gre za uporaben predmet ali dekorativno packo. Ne dvomim, da bi kakšen drug primerek igre hitro odložil ob takšnih dilemah, Sylvio pa me drži priklenjenega za ekran, oziroma še bolje, za slušalke. Gre za pravo zmagoslavje zvoka -  minimalistično glasbeno podlago namreč nenhno prekinjajo hropenja, ropotanja, prepišni veter, škripanje desk. Ker je zvok tako kritična in pomembna komponenta, sem prisiljen v paranoično raziskovanje slehernega šuma - to pa je ponavljajoč proces, ki me počasi in polagoma popelje v skorajšnjo blaznost.

 

Sylvio na prvi pogled izgleda in deluje kot b-špil; in na nek način to tudi je. Marsikdo bo zaradi negotovih kontrol že takoj na začektu obupal nad igranjem. Drugi bodo to storili spričo manjka razlag ali ekspozicij. Vendar pa se je preigravanje ob ugasnjenih lučeh in slušalkah v mojem primeru izkazalo za eno izmed boljših izkušenj zadnjih let. Če nič drugega, mi je Sylvio po dolgih letih pričaral tisti že davno pozabljen stisnjen občutek v trebuhu, da sem se znašel nekje, kjer ne bi smel biti, nekje, kjer bom za svojo predrznost hudo kaznovan; in to mu je uspelo praktično brez t.i. “jumpscareov” ali drugih cenenih trikov. Pot skozi kruljenja, klokotanja in grmenja neznanega izvora mi je v enem samem večeru izpila več kot dovolj živcev, da jo lahko označim za uspeh.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.