Vanquish

Vanquish

Recenzija izdelka
21. 6. 2017 - 7:30

V enemu od prejšnjih pritiskavcev je bilo govora o trendu prenosa starejših konzolnih naslovov na osebni računalnik. Kot napovedano, čas, ko so se razvijalci pridno držali ekskluziv, počasi mineva in pripadnikom »PC nadrase« se ne bo več treba brisati pod nosom. Pri Segi, legendarnem japonskem igričarskemu podjetju, že napovedujejo možnost prihoda serij Yakuza in Persona na računalnik. Da to niso le prazne mranje, so že dokazali z Bayonetto, sedaj pa so priredili enega izmed prelomnih naslovov, prej dostopnega le na PlayStation 3 in Xbox 360. Vanquish je že sedemletni starček, vendar še vedno drži naslov enega izmed boljših »cover shooterjev«, ki je z mobilnostjo in nenehno akcijo postavil smernice za nadaljni razvoj tretje-osebnih streljačin.

Čeprav smo omenili, da gre za zaklonsko streljačino, je v mnogih pogledih prevratniška glede na statičnost žanra, ki ga je utemeljil “Gears of War”. Tu ne kolovratimo naokoli kot artritičen penzioner, temveč z raketnimi čevlji švigamo po celem nivoju v nekaj sekundah. Kritje se išče le za predah in izognitev izstrelkov. V slogu »bullet hell« špilov smo prisiljeni biti ves čas na begu, sovragi so agilni kot opice in hitro nam razstrelijo zatočišče. Kdor igra kot ostrostrelec, ki izza zatočišča počasi snajpa sovražnike, bo zamudil glavni čar špila. Da vratolomno skakanje po prizorišču ni ovira pri deljenju headšotov, poskrbi možnost nekajsekundnega upočasnjenega dogajanja, ki dovoli precizen strel mimoidočim v faco.

Seveda ni vse preprosto, saj slajdanje in upočasnjenost žreta energijo. Zato moramo taktično paziti, da pri ruženju ne pretiravamo in se znajdemo suhi na sredi gruče nebodigatreb. Vsake toliko pa so nasprotniki potrebni dobrega udarca, s katerim v zameno za energijo prebunkamo kogarkoli, ki se nam postavi na pot. Za igranje Rambota je na voljo kup orožij, ki jih sproti nadgrajujemo, od strojnic, do raketometalcev. Po potrebi pa še zalučamo eno od dveh vrst granat in jo ob zvoku eksplozij ucvremo v zaklonišče. Prisrčna mehanika je še metanje cigaret, ki za kratek čas zamotijo sovražnike, po čemer jih napolnimo s svincem. Z igralno mehaniko se Vanquish proslavi in zasije v vsej svoji kompleksnosti. Vratolomna hitrost in kombiniranje orožij nikoli ne zdolgočasijo in adrenalin se pumpa od začetka, pa do konca.

Na pot so nam postavljeni zlohotni robotski ostrostrelci, pa tudi malo večji brdavsi iz pleha, ki strelajo rakete kot za stavo, nam pražijo rit z ognje-metalcem in nas rešetajo z mini-guni. Vendar, ker smo večinoma soočeni z navadno kanaljo, se ti začnejo ponavljati. Za spremembo občasno poskrbijo še velikanski šefeti, ki jih vse ugonobimo na podoben način, končni udarec pa zadamo preko »quick-time eventov«. Ne preveč raznoliki nasprotniki in nivoji, podobni drug drugemu kot jajce jacu, so navkljub nekaterim dih jemajočim prizoriščem, glavna nadloga sedem-urnega špila. Neizprosna težavnost na višjih stopnjah poskrbi za krepak izziv in vrednost ponovnega preigravanja je velika, saj čas kar leti, ko piliš optimalno pot skozi vsak nivo.

O zgodbi ni kaj dosti za reči in mirne vesti se jo preskoči. Zlobni Rusi prevzamejo nadzor nad ameriško orbitalno kolonijo, ki ima sekundarno uporabo kot velikanski laser, s katerim scvrejo San Francisco. V koži Sama Gideona smo poslani, da se znebimo slovanske zalege in rešimo domovino svobodnih. Za nekaj ironične jasnovidnosti poskrbi lik predsednice ZDA, slične Clintonovi, ki v sodelovanju z Rusi želi manipulirat ameriško politiko. Ampak ni za pričakovati kakšne poglobljene fabule. Ta je samo privesek igranju, s štorijalnimi prijemi na najnižjem skupnem imenovalcu. Za ljubitelje testosteronskih akcijad bo vendarle uživantska, kratkost vmesnih sekvenc pa poskrbi, da ne najedajo preveč.

Predelava za računalnik je prvovrstna in lahko se jo postavi za zgled prihodnjim portom. Grafika je spolirana in dobra za sedemletni špil, ki z nadgrajenimi šestdesetimi sličicami na sekundo teče kot namazan. Vanquish je svojih dvajset evrov vreden, lastnikom Bayonette pa založniki dajo še popust, kar je lep poklon privržencem. Zatorej, rakete na noge, čik v usta in puško sovragu v gobec, preden adrenalin upade na dolgočasno raven.

Recenzent Domen si na čevlje pripopa raketo in že ga več ni.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.