Spomnim se časa, ko so bile spletne brskalniške igre prav tako aktualne kot tiste, ki si jih kupil v trgovini. Za nogometne zanesenjake je bil tu legendarni Hattrick, za vojaške stratege Travian, za politične intrige ste lahko zaštartali NationStates ali eRepublic. Potem pa je bila tu še igra za cinike in posmehljivce, ki je z nenavadno hitrostjo osvajala srca in risala nasmeške na obraze - imenovala se je Kingdom of Loathing. Simpatični kvazivečigralski RPG je že od samega začetka komaj zadrževal prezir do svojih sodobnikov in jih agresivno parodiral. Namesto ljubko izrisanih likov, ki so bili tako tipični za tisti čas, je uporabljal grobe skice, narisane na roko. Junaki in pošasti so bili sestavljeni iz nekaj leno potegnjenih črt, dialogi in zgodba pa so bili prepleteni z bizarnim nadrealističnim humorjem, ki se je prikupil vsakomur. Še več, igra je bila brezplačna in se ni niti trudila s kakšnimi naročninami, ki bi dajale plačljivcem kako uporabno prednost. Avtorji so igro 10 let vzdrževali, risali in pisali igro praktično za malenkostne donacije - a te so bile dovolj, da je Kingdom of Loathing doživel novo, predelano, samostojno izdajo na Steamu. Imenuje se - West of Loathing.

Vsak najmanjši strah, da gre za še eno leno adaptacijo nekoč uspešne franšize, je popolnoma odveč. Igra je povsem samosvoja, vendar se v njej ni izgubil niti delec šarma originala. Naši junaki in sploh vsi liki so še vedno glave, nataknjene na tistih pet črt, ki naj bi predstavljale trup, roke in noge. Nasprotniki so še vedno vse vrste govedi, okostnjakov in ostalih spak. In še vedno so tu nataknjeni komentarji, ki pospremijo vsako naše dejanje ali predmet v inventarju. Kaj je torej novega? Presenetljivo obsežna mapa, ki je napakirana s pustolovščinami, skritimi kotički in manjšimi mesteci v divjezahodnem slogu.

Ne glede na vse oznake in opombe, da gre za komično igro, je to še vedno polnokrven RPG. Kot nadebudni kavbojec se odpravimo po svetu, izbiramo sopotnike, si nabiramo izkušnje z reševanjem nalog in premagujemo vedno težje nasprotnike in šefe. Drznem si celo pripomniti, da West of Loathing izjemno uspešno prebrodi klasično bolezen RPG pustolovščin, kjer se pogosto izgubimo v nepomembnih stranskih nalogah v vedno istih lokacijah, kjer brezupno odpiramo vedno iste skrinje z vedno istimi vsebinami. To stori preprosto tako, da vsak prostor, lik ali predmet v igri napravi edinstven. Z vsako najdeno knjigo, klobukom ali orožjem bo prišlo enovrstično pojasnilo, ki bi jih v drugih igrah z veseljem preskočil, tu pa si ga privoščim ob vsaki priložnosti. (Recimo: našli ste papežev pelvis, še neuporabljen. ) Kombinacija edinstvenega humorja, nalezljive glasbe in zabavnih dialogov naredi svet Loathinga za vrhunsko izkušnjo, kjer je že samo raziskovanje dovolj zanimivo, da me zadrži v igri dolge ure.

Morda gre to tudi na račun same akcije, ki je očitno sekundarnega pomena. Morda bi kdo lahko rekel celo, da te nenehno naletavanje na lahko premagljive sovrage proti koncu že začne rahlo motiti. Sam bi se prej naslonil na tezo, da predstavljajo dobrodošel odmor med raziskovanjem in priložnost, da preizkusite ves inventar kačjih strupov, fungicidov, cenenih tekil in vseh sort njihovih mešanic. Z njimi je namreč mogoče eksperimentirati in profitirati na račun lastnih jeter, želodca ali živčnega sistema. Impresiven nabor orožij in orodij je tako vselej uporaben, saj je marsikatera obskuriteta ključ do reševanja pogostih ugank v igri.

West of Loathing pokaže enega najboljših svetov v igrah sploh. Ne kljub rudimentarni grafiki, temveč ravno zaradi nje; pisci igre se zelo očitno rajši naslanjajo na barvite opise in dialoge, kot da bi izgubljali čas z (v tem primeru nepotrebnim) ilustratorstvom. Vsak, ki je kdaj igral podobne, kao resnejše igre, bo moral ceniti njihov trud, da je kljub zapolnjenosti in več vzporednim zgodbam igra še vedno pregledna in zabavna. In le malo je komičnih iger, ki bi svoj nivo humorja in paleto absurdističnih internih šal dejansko zadrževale čez vseh 12 ur tako dobro, kot to počne Loathing.