Večnamenski romski centri

Večnamenski romski centri

Oddaja
7. 4. 2018 - 10:30

Drago poslušalstvo, lepo pozdravljeni v oddaji Spoštuj besede! V tej oddaji smo se na Radio Študent zavezali boju proti diskriminaciji. V seriji sobotnih oddaj, ki so se v etru Radia Študent zvrstile od decembra 2017, smo predstavili kar nekaj primerov diskriminacije. Obenem smo vam skušali predstaviti primere dobrih praks in orodij za soočanje z njo. Današnja oddaja teži predvsem k slednjemu. V tej oddaji sledi predstavitev večnamenskih romskih centrov, večletnega projekta Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Na začetku je vendarle zanimivo začeti s splošnim uvodom o Romih v Sloveniji. Na primer, ali ste vedeli, da sploh ne vemo natančnega števila Romov v Sloveniji? Po ocenah Inštituta RS za socialno varstvo so leta 2014 opravili raziskavo, ki ocenjuje, da slovenska romska populacija obsega približno 11.700 ljudi. Na Uradu za narodnosti še danes najdemo taisti podatek. Tam piše: »Po ocenah različnih institucij (centri za socialno delo, upravne enote, nevladne organizacije) v Sloveniji živi približno od 7.000 do 12.000 Romov.« Uradnih podatkov ni, saj ministrstva, vladne službe in druge pristojne institucije posebne evidence o številu Romov po veljavni zakonodaji namreč ne smejo voditi. Prav tako zlahka prihaja do prekrivanja, saj država ne sme razločevati med romskim prebivalstvom, ki je v Sloveniji začasno ali stalno. Definicije etnične manjšine ne poznata niti mednarodna niti slovenska skupnost. Pravica do identitetne neopredeljenosti ima gotovo svojo hrbtno stran.

Na primer, v taisti raziskavi lahko preberemo, da številka 11.700 ne zajema celotne romske populacije. To število je zgolj najboljši približek, ki so ga pridobili s knjiženjem prosilcev za socialno pomoč. Kaj pa ostali? Nepoznavanje števila nam vsaj deloma prikriva dejanske dimenzije problema. Pri tem ne gre zgolj za pretirano birokratsko pikolovstvo, kjer bi morali do potankosti poznati število določene etnične manjšine. Pomembno je zgolj razumeti, da je število Romov primerljivo z italijansko in madžarsko manjšino, medtem ko imajo drugačen pravni status.

Romska skupnost ima v Sloveniji edinstven pomen. Leta 2007 je bil sprejet in ratificiran Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji. V drugem členu piše: »Upoštevaje poseben položaj romske skupnosti v Republiki Sloveniji ter uspešno vključevanje v slovensko družbo in za prevzemanje odgovornosti za svoj razvoj imajo pripadniki oziroma pripadnice romske skupnosti poleg pravic in obveznosti, ki pripadajo vsem državljanom oziroma državljankam Republike Slovenije, še posebne pravice, določene z zakonom.« Posebne pravice so del tako imenovane pozitivne diskriminacije. S tem zakonom pa je obenem določena organiziranost in financiranje romske skupnosti na lokalnem in državnem nivoju.

Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji nalaga samoupravnim lokalnim skupnostim, da poskrbijo za urejanje prostorske problematike in izboljšanje bivalnih razmer. S tem se prvenstveno misli pravna in komunalna neurejenost romskih naselij, kjer mora lokalna skupnost poskrbeti, da ne pride do ogrožanja zdravja, daljših motenj javnega reda ali trajnega ogrožanja okolja. Prav tako je s tem zakonom urejeno financiranje nalog in ukrepov uresničevanja posebnih pravic romske skupnosti.

Četudi Zakon o romski skupnosti v Republiki predstavlja nedvoumen korak naprej od ustavne opredelitve posebnega statusa romske skupnosti, zakon še vedno ne uživa enoglasne podpore neodvisne strokovne javnosti. Na primer Miran Komac iz Inštituta za narodnostna vprašanja je izrazil svojo skepso glede krovne zakonske ureditve manjšin. Globalni zaščitni zakoni, ki nimajo titularja oziroma organa, ki skrbi za izvajanje zakona, po njegovem mnenju ne spremenijo ničesar. Zato je treba projekte kot so večnamenski romski centri toplo pozdraviti v naši sredini. Večnamenske romske centre bi lahko predstavili kot zadnji veliki projekt za dobrobit romske skupnosti.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je aprila lani objavilo Javni razpis za vzpostavitev večnamenskih romskih centrov. Za projekt je bilo razpisano 1.680.000 evrov, 80% delež je namenila EU oziroma Evropski socialni sklad, 20% pa Slovenija. Denar so namenili vzpostavitvi in delovanju 11 večnamenskih romskih centrov po Sloveniji. Projektne pogoje je izpolnilo zgolj sedem ustanov. S približno 150 tisoč evri za štiriletna obdobja je teh sedem institucij prejelo nekaj malega več kot milijon evrov. Več kot 650 tisoč evrov razpisanih sredstev, ki bi koristila romski skupnosti, je tako ostalo neporabljenih.

V večnamenskih romskih centrih se bodo izvajale aktivnosti, namenjene krepitvi in izboljševanju socialno-ekonomskega položaja pripadnikov romske skupnosti v Republiki Sloveniji, njihovi boljši družbeni integraciji ter izgradnji sodelovanja in zaupanja z večinskim prebivalstvom lokalne skupnosti.

To so abstraktne smernice, ki so bile zastavljene v razpisnih pogojih. Kaj konkretno bodo večnamenski romski centri omogočili? Romski centri bodo zaposlovali po vsaj enega romskega aktivatorja. Romski aktivator bo za časa trajanja projekta imel službo za polni delovni čas. Vsaj uro in pol na dan mora biti na voljo za posredovanje informacij o razpoložljivih storitvah in programih s področja preprečevanja, obvladovanja in odpravljanja socialnih stisk in težav ter posredovanje informacij o razpoložljivih možnostih za izobraževanje, pridobivanje uporabnih znanj o možnostih dodatnega usposabljanja in zaposlovanja. Prav tako bo v obdobju med 2017 in 2021 romski aktivator moral organizirati vsaj 150 aktivnosti. Te aktivnosti bodo morale trajati vsaj 60 minut, udeležiti pa se jih bo moralo vsaj 12 predstavnikov romske skupnosti.

Treba je pripomniti, da je vzpostavitev romskih centrov bila deležna neodobravanja. Na primer v Dnevniku je Uroš Škerl Kramberger bil nadvse skeptičen do uspešnosti projekta. Pravi: »Država je “izumila” nov način za opolnomočenje Romov: do leta 2021 bo financirala delovanje enajstih lepo opremljenih večnamenskih centrov, v katerih bodo Romi izvajali delavnice in prirejali kulturne dogodke. Kot kaže, pa bodo doma še vedno brez vode in elektrike.« Prav tako je opozoril, da so projektni razpisi bili zahtevni, če ne kar izključujoči – saj finančna shema predvideva trimesečno finančno neodvisnost, preden centri prejmejo državno financiranje.

A Bogdan Miklič, predsednik novomeške lokalne romske zveze v istem članku izraža naklonjenost projektu. »Manjkajo pa nam bolj ambiciozni programi, denimo učenje tujih jezikov, programi za romske ženske, ki bi trajali daljše obdobje.« Večnamenski romski centri naj bi to končno omogočili. Za kisel priokus na koncu članka pa poskrbi opazka, da za infrastrukturne pogoje še zmeraj ni poskrbljeno: voda in elektrika še zmeraj nista samoumevni človekovi pravici v novomeških romskih naseljih.

Infrastrukturni problemi novomeških Romov se srečajo nekje na pol poti z na novoustanovljenimi večnamenskimi romskimi centri. Na obrobju Žabjaka, sicer največjega romskega naselja v Sloveniji, so postavili romski center, ki naj bi bil vir vode in elektrike za dele naselja, ki teh osnovnih potrebščin še zmeraj nimajo zagotovljenih.

Morda je prav to paradigmatski problem teh novo vzpostavljenih večnamenskih romskih centrov. Kaj je problem? V letu 2018 določen del slovenskega prebivalstva nima osnovnih življenjskih potrebščin, kot sta elektrika in voda. Romska skupnost sama tega problema ne more rešiti in po zakonu o romski skupnosti v Sloveniji se odgovornost prelaga na organe samoupravnih lokalnih skupnosti. A vendar v Žabjaku v več kot desetih letih od sprejetja zakona niso uspeli zagotoviti vode in elektrike vsem prebivalcem. Zakonska ureditev je jasna: kjer občina ne uspe izpolniti obveznosti prostorske ureditve, mora poseči vlada.

S tem ni mišljeno, da ministrstvo deloma financira projekte, kot so večnamenski romski centri, kjer se delu tega prebivalstva zagotovi osnovne potrebščine. Država bi morala, ravno obratno, vplivati na področno zakonodajo in aktivno zasledovati implementacijo zakona o pozitivni diskriminaciji deprivilegirane družbene skupnosti. To je verjetno osrednji argument Mirana Komaca, ko trdi, da je titular prav tako pomemben kot sprejetje zakona.

Komac je skeptičen tudi do projekta večnamenskih romskih centrov. Veliko raje bi namreč videl, da projektni pogoji ne bi bili zastavljeni na način, ki se mu zdi do romske skupnosti izključujoč. Trimesečna finančna samozadostnost je zgolj ena od slepih peg. Komaca prav tako moti dejstvo, da so pogoji za romske aktivatorje bili zastavljeni na ta način. Delovno mesto romskega aktivatorja je sicer resda predvidevalo minimalno stopnjo izobrazbe. Vendar je opis nalog bil jasno prezahteven za nekoga s končano osnovnošolsko izobrazbo. Še pomnite organizacijo 150 dogodkov? No, 100 od 150 dogodkov mora zagotoviti romski aktivator. Romski aktivator prav tako skrbi za poročila, ki presegajo kompetence ljudi s končano osnovno šolo. Ta problem so nagovorili v q&a korespondenci med organizacijami prijavnicami in Ministrstvom. »Od romskega aktivatorja se ne pričakuje, da bo sam pripravljal poročila. Pri tem naj bi mu pomagal bodisi prijaviteljev kader, ali v primeru projektnega partnerstva, kader projektnih partnerjev. V okviru razpoložljivih sredstev za izvedbo projekta je pogoj zaposlitev vsaj enega romskega aktivatorja za polni delovni čas za celotno obdobje izvajanja projekta, zato je v okviru predvidenih finančnih omejitev mogoče zaposliti tudi dodaten kader za pomoč pri delu romskemu aktivatorju, v kolikor prijavitelj predstavi za to vzdržno finančno konstrukcijo.«

Komaca je prav tako zmotilo, da razpisni pogoji niso zahtevali, da mora romski aktivator biti pripadnik romske manjšine. Še več, pikro je pripomnil, da je to zgolj še eden od načinov, da se zaposluje diplomante fakultete za socialno delo. Komac je prepričan, da bi romska skupnost imela večjo korist, če bi romski aktivator moral biti pripadnik romske skupnosti, ki bi za časa izvedbe projekta bil deležen izobraževanja, ki bi ga nato implementiral in integriral v romski skupnosti. Gre za dvojno zanko, ki je strukturno analogna problemom z neprimernimi bivanjskimi razmerami.

Jernej Zupančič, profesor iz oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je leta 2007 v prispevku Romska naselja kot poseben del naselbinskega sistema v Sloveniji jasno orisal bivanjsko dvojno zanko. »Romska naselja so večidel črne gradnje, kar potem predstavlja izhodišče začaranega kroga: ker ni ustreznih dokumentov in načrtovalskih opredelitev, niso deležni strukturnih pomoči in vlaganj v na primer infrastrukturo. Njeno pomanjkanje pa jim dalje ne nudi primernih možnosti ne za šolanje otrok in ne za konkurenco na trgu delovne sile. Zaradi brezposelnosti ne dosegajo ekonomskega praga vključenosti v družbo in izboljševanje lastnega življenjskega standarda. In krog je tako sklenjen.«

Podoben proces je moč zaznati na ravni razpisnih pogojev Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Obstoječe stanje je tako, da je večidel romske populacije slabo izobražen. Projekti, s katerimi bi se romsko populacijo nadalje integriralo v slovensko družbo zatorej potrebujejo mediatorje in ti mediatorji so zaradi zahtevne narave dela preprosto drugačni od ciljne skupine. Nekoliko pompozno bi lahko poimenovali to kot misijonarski oziroma kolonizatorski model: nekdo pride od zunaj in uči. Ime romski aktivator izpade nekoliko zavajajoče in treba je Komacu priznati prav.

Vendarle pa je treba ta dolg niz očitkov in dvomov glede projekta postaviti v ustrezni kontekst. Nikakor ne smemo pozabiti ali spregledati, kar je rekel Bogdan Miklič. Projekt je še zmerom koristen za romsko skupnost, a lahko bi bilo bolje. Še huje bi bilo, če bi se ta prispevek razumelo kot očitek izvajalcem projekta.

Večnamenski romski center Novo mesto je na primer 15. marca gostilo pogovorno srečanje z naslovom Spolno zdravje, ki je nastal pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Še enkrat spomnimo, da se dogodkov mora udeležiti vsaj 12 predstavnikov romske skupnosti. Torej vsaj 12 udeležencev je poslušalo predavanje o spolnem zdravju. Zakaj je to pomembno? Prvič zato, ker se romska manjšina sooča z visokim osipom v izobraževanju. Po podatkih iz 2006 kar 65% populacije – in ta delež je pri ženskah višji – nima opravljene osnovne šole, kjer je večina deležna osnovnega izobraževanja o spolnosti. Drugič pa vsekakor zato, ker sta spolna aktivnost in zgodnje poroke pri Romih pogostejše kot pri ostali populaciji.

Druga prednost večnamenskih romskih centrov je njihova vsebinska neopredeljenost. Površno bi bilo predpostaviti homogenost slovenske romske populacije in v imenu tega zreducirati njih probleme na skupni imenovalec. Večnamenski romski center v Grosuplju bo gotovo imel drugačen program od tistega v Lendavi in ta spet drugačen program od novomeškega centra.

O večnamenskem romskem centru je za romsko oddajo So vakeres – Kaj govoriš? spregovorila koordinatorica projekta v Novem mestu, Brigita Herženjak.

izjava

O pomoči, ki jo nudijo in dejavnostih, s katerimi so decembra lani otvorili romski center, vnovič Brigita Herženjak, koordinatorica projekta:

izjava

Kakšna je končna sodba? O tem je vsekakor prezgodaj sklepati. Večnamenski romski centri so namreč šele dodobra začeli delovati, projekt pa traja štiri leta. Gotovo so določene pomanjkljivosti, ki se kažejo kot ponavljajoči se strukturni problem pa vendar – ne smemo podcenjevati pomena slehernega od takih projektov. Večnamenski romski centri koračijo v pravi smeri. Končna sodba naj pade daljnega leta 2021.

Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira:

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.