Komentar na Rog: Zdravko Kobe

Komentar na Rog: Zdravko Kobe

Mnenje, kolumna ali komentar
Naslovnica knjige Leviathan (avtor Abraham Bosse, 1651)
15. 6. 2016 - 18:00

Nekaj drobnih komentarjev k dogajanju v Rogu

V zvezi z dogajanjem, ki ga je sprožil poskus nasilne izpraznitve Roga, bi na hitro opozoril na troje. Prvič, na privatizacijo nasilja. Ena od temeljnih značilnosti moderne države je monopol nad legitimno uporabo sile. Poenostavljeno rečeno, znotraj države ima edino policaj ta privilegij, da lahko – pod natančno določenimi pogoji, v skrajni sili in po obče veljavnih pravilih – tepe človeka. Če zato policija vseh časov in režimov načeloma ne prenese česa, potem ne prenese tega, da bi se kdo drug razen nje fizično spravil nad ljudi. To bi bilo banditstvo, nekaj podobnega kot organizirani kriminal, ki bi bil po svojem pojmu toliko bolj nezaslišan, ker bi ga organizirala država sama. Državni kriminal. Kriminalna država.

In pri Rogu se je po mojem zgodila natanko ta miselna nemožnost. Ne samo, da je v Rogu nekaj, kar je v osnovi v izključni pristojnosti policije, izvajala zasebna varnostna služba. Temveč jo je najela mestna, torej državna oblast sama, medtem ko je policija to dolgo časa zadržano opazovala. To je nevaren logično-politični škandal, ki ga je treba najostreje obsoditi in podrobno raziskati, da se to ne bi ponovilo. Samo dejstvo pa kaže, v kolikšni meri je država že postala podjetje, ki deluje po logiki zasebnega.

Drugič, opozoril bi na pomen eksperimentiranja z novimi oblikami družbenosti. Družba, v kateri živimo, je očitno v krizi, in ta ni samo ekonomska in politična, temveč nazadnje predvsem idejna, je kriza družbene domišljije. Čeprav vemo, da tako naprej ne gre več, si preprosto ne znamo več oblikovati nobene vsaj približno realistične predstave sveta, ki bi bil drugačen od tega, v katerem živimo. V teh okoliščinah je zato izjemnega pomena, da se vendarle vzpostavljajo omejeni prostori, avtonomne cone, v katerih se pletejo drugačne oblike skupnega življenja in preizkušajo drugi možni svetovi.

Osebno mislim, da je v tem neznanski družbeni pomen eksperimenta Rog. To sicer ne pomeni, da Rog s svojim zavračanjem gospostva ekonomske matrice nujno predstavlja konkretno podobo sveta, v katerem bomo nekega dne živeli vsi; nekateri si tega ne želijo, in to je njihova pravica. Vendar je po mojem jasno, da bomo morali živeti v drugačnem svetu, in s tega stališča bi morala družba kot celota v lastnem interesu podpirati eksperimente, s katerimi se preverja vzdržnost (nazadnje tudi ekonomska) drugačnih modelov družbenosti. Če država namenja okoli 3% BDP (kar je več kot za policijo in vojsko skupaj) za neposredno podporo zasebnim podjetjem, običajno z namenom, da bi laže uveljavili svojo konkurenčno prednost, potem bi lahko dajala npr. 1% BDP za podporo konkurenčnim modelom družbenosti, da bi lažje ugotovili, kakšna je družba, v kateri bi hoteli živeti. Lahko začne z Rogom.

Tretjič, opozoril bi še na medgeneracijsko prevzetnost. Pred kratkim je v enem vodilnih slovenskih dnevnikov – oh, kakšno naključje! – izšel pogovor z »uglednim« sociologom, ki je zatrdil, da gre tu za »privilegirano mladino iz srednjih in višjih slojev, ki bo končala na uglednih položajih v firmah, bankah ali šolah in bo čez nekaj let na skvot v Rogu gledala kot na zanimivo mladostno izkušnjo«. Nenavadno! Le kako je prišel do takšne ocene? Je naredil terensko raziskavo o socialni strukturi skvoterjev? Saj priznava, da je bil zadnjič v Rogu davnega leta 2008. In če se je do teh ocen zato težko dokopal zgolj kot strokovnjak za mladino in subkulture, potem so mu morda do njih pomagale tudi izkušnje, ki jih je pridobil kot mestni poslanec na Listi Zorana Jankovića.

Morda. Vendar sam menim, da je odgovor nazadnje veliko bolj banalen. Po mojem gre za to, da omenjeni sociolog sodobno družbeno dogajanja vseskozi bere skozi optiko izkušnje svoje generacije. Ko govori o Rogu, v resnici govori o sebi – o tem, kako so tudi oni nekoč zasedli hišo na Erjavčevi, kako je z leti prišel k pameti in kako tudi on danes, kot univerzitetni profesor in politik, gleda na vse skupaj kot na »zanimivo mladostno izkušnjo«. Opisuje skratka dovolj običajno kariero mladeniča srednjega ali višjega sloja svoje generacije, ki ga je pot pogosto vodila, kot pravi Hocquenghem, »du col Mao au Rotary«.

Toda to še ni vse. K tej slepoti za drugega se namreč pridruži še suverena prevzetnost, tako značilna za pripadnike srednjega in višjega sloja njegove generacije, ki pravi: mi smo to naredili bolje. Mi smo vedeli, kaj delamo, naš gnev je bil bolj artikuliran, mi smo zasedali hiše, s katerimi mestna oblast ni znala kaj početi!

To je nesramno: pripadnik generacije, ki je imela to srečo, da so bili v njenem času družbeni pogoji tako ugodni, da jim ni bilo treba skrbeti za prihodnost, pokroviteljsko treplja tiste, ki vsega tega nimajo. Še več, je perverzno: kajti če so danes izgledi za prihodnost slabi, potem so zato, ker ravno njihova generacija ni vzpostavila takšnih pogojev za samouveljavitev, kot jih je za njih zagotovila generacija pred njimi. In če že ne morejo razumeti ali nočejo podpreti, naj zato vsaj zadržijo svojo prevzetnost.

--Zdravko Kobe, profesor filozofije

Slika: Naslovnica knjige Thomasa Hobbesa Leviathan iz leta 1651 (ilustriral Abraham Bosse)

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Prosim, če mi lahko poveste kaj predstavlja slika in kje ste jo dobili.

(Čemu toliko prostora izjavi nekega "sociologa"?'..dajte no, ko ga šljivi). Pomembno je nekaj drugega: 1. Pri Rogu, nikakor, ponavljam, nikakor ne gre za neko "novo obliko družbenosti"!Rog je, ne zgolj po svoji potenci, prav nekaj povsem, povsem nasprotnega kakršnikoli družbenosti. Seveda se tam odvijajo tudi reči, ki so povsem družbene toda, tam obenem in hkrati onkraj, še kako dogaja nekaj, kar z družbenostjo nima nikakršne zveze. Dogaja namreč predvsem politično na način zamejevanja nekega prostora, v nekem mestu, kot političnega, v katerem se ne greste nekakšnih (že vnaprej določenih in kakopak družbenih) projektov, ustvarjanja, fabriciranja, pač pa še kako nepredvidljivih načinov delovanja enakih, za enakost, torej, političnega delovanja. To je preklemansko resna razlika in vztrajanje znotraj horizonta družbenega je ne zmore misliti. In to je edini »horizont« nečesa boljšega v prihodnje! Vsi drugi, strinjali se vi s tem ali ne, so pot v deželo Pipija in Melkiada. 2. Nasilje varnostnikov v smislu prepuščanja javno legitimnega nasilja nekim zasebnikom ni nikakršen »politični škandal«. To je zgolj pričakovan odziv tistega, kar s politiko nima a ma baš nikakve veze! To je še kako zgolj stopnjevanje itak že prisotnega nasilje družbenega, tule pač na slovensko-ljubljanski način. Nič nepričakovanega in nič novega. Tovrstno nasilje žge po mnogih prebivalkah in prebivalcih dežele že desetletja! 3. Rog ne zavrača zgolj »gospostva ekonomske matrice«! Rog zavrača predvsem gospostvo matrice, ki državo in politiko enači z nasiljem družbenega. Rog ne pristaja na to logiko in natanko zato je tako pomemben in natanko zato je družbenost usekala s tako silo. Družbenost se ne boji ničesar razen tistega, kar ji lahko edino spodje njene nastavke in to je politično delovanje. 4. Rog ne izumlja nove družbe, Rog »se gre« nečesa, v čemer je družbeno zamejeno s političnim, to mu je "nadrejeno" in to mu »servira« ne pa obratno, kot danes tudi v obliki nemišljenja. 4. »Mestna« in »državna« oblast nikakor nista in tudi ne moreta biti eno in isto, hudiča, vsaj un. prof. bi to lahko razumel. Pustimo zdaj Foucaulta in se delajmo, da je oblast nekaj, kar tiči v nečem fizično oblastniškem: mesto je nekaj drugega kot država. Zelo na kratko, mesto, kadar ima srečo, premore oblast na način delovanja prebivalk in prebivalcev tega, ponavljam tega mesta. V tem in zgolj tem mestu lahko njegovi prebivalci vladajo sebi. Država? Uf, če ima srečo, ji vladajo prebivalke in prebivalci države, ki jih je pol. delujoče prebivalstvo začasno izbralo za to, da jim vlada in da je vladano toda, to nima nikakršne zveze s »parlamentarno demokracijo«, večstrankarskim sistemom ipd. Sklep: nasilje nad Rogovci je zgolj nadaljevanje nasilja družbenega (ki ga celo mnogi univ. profesorji ne zmorejo prepoznati kot antipolitičnega) in ki v Sloveniji divja že dolgo. To se nadaljuje tudi s pomočjo »prava« in se bo, če ne bo mnogih "Rogov", nadaljevalo do bridkega konca nečesa, kar tudi z državo že dolgo tudi nima nikakršne, a ma baš nikakve zveze več! lp.

komentar janezac je boljši od kobetovega.

Zanimivo bi bilo brati tudi Kobetov odgovor.

OG Kobe, respect.

Janezc WTF. I don't even.

povprečnega fan od Kobeta: meme fraza iz leta 2013 + omg najbolša predavanja na filofaksu + iskrica v očeh = Kobe ve vse.

Kobetova izjava ma kar nekaj spornih občih in naivnih mest. ki jih janezc kr dobro detektira.

Komentar od Janezc je poln protislovji --> psevdo-filozofska diareja besed.

Bi morda Janezc želel pojasniti razliko med družbenim in političnim delovanjem, ki jo tako vehementno zagovarja pod točko 1...?
Je namreč ne razumem.

Tonči Kuzmanič je nor.

Ampak rajši ne, ker ne bi brala še enega dadaističnega poema izpod prstov vrlega Janezca na temo #Rog.

Z družbrnim in političnim je zelo preprosto: če se nočeš zamerit določenemu delu akademikov, nadomesti besedo družbeno z besedo politično. Namesto svobodno reci avtonomno, namesto praksa delovanje, namesto organiziranje samoorganiziranje in ne pozabi, da mora vsaki omembi strukture predhajati pridevnik ne-hierarhične. Ker za besede gre (sploh je včasih seksi, če so v stari grščini)! Če hočeš bit bolj anarho, čim več uporabljaj predpono anti-, če hočeš bit bolj frend od lokalnih aristotelovcev, pa pretiravaj s post-. Če se navzameš kakšnega cinizma do vsega skupaj, pa ne pozabi: ne sme se citirat Vivka, je pa blazno kul, če se citira Fukoja. Tut če kdaj ni razlike.

Besede besedičenje besedovanje besoduje kup besed brez vsebine.

Bols bi blo flancat kej druzga

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness