Fevdalizem sodobne univerze

Fevdalizem sodobne univerze

Oddaja
4. 6. 2015 - 12.00

Želeli bi, da se asociacije ob besedi univerza vežejo na poglobljenost in razmislek o realnosti ali realnostih, o resnicah in neresnicah naše stvarnosti. Žal pa mnogi dandanes ob besedi univerza pomislijo na serijo ministrov in ministric za izobraževanje, ki se menjajo kot spodnjice, na sindikaliste, na gore razpisne dokumentacije, s katerimi se ukvarjajo profesorji in asistenti, ter na samoumevanje mladih, da se po srednji šoli vpišejo na fakulteto za status ali za pridobivanje birokratskega dokazila, da so v življenju nekaj »dosegli«, preden so bili prekategorizirani v množico posameznikov z nazivom brezposelnih.

V današnjem Unikompleksu bomo slišali razmislek doktorja Ernesta Ženka in doktorice Vlaste Jalušič o sodobni univerzi, ki sta ga predstavila prejšnji ponedeljek na promocijskem dogodku novega študijskega programa Politologija: študij politike, etike in družbe v Kopru.

Ernest Ženko je svoj razmislek naslovil z »Diskurz univerze: med izobraževanjem in poklicem«. Predstavil je strukturo odnosa med univerzo in tem, kar se od nje pričakuje, oziroma tem, kar naj bi ta proizvajala, to je, nekaj kar se bo usidralo na trg dela. Naslanjal se je na enega izmed štirih Lacanovih diskurzov, objavljenih v knjigi Hrbtna stran psihoanalize, v kateri je diskurz univerze enačen s kapitalističnim diskurzom.

Začel je z risanjem matematičnih formul. Vsak izmed štirih diskurzov je struktura, ki ima štiri mesta: dve mesti zgoraj in dve spodaj, ki sta med seboj povezani. Dobimo enačbo, ki povezuje dva matematična ulomka. Tisto, kar je zgoraj, je to, kar je v družbi vidno, in tisto, kar je spodaj, je potlačeno.

Vsako izmed štirih mest nosi enega izmed štirih elementov, štiri različna mesta teh elementov opredeljujejo različne diskurze. Levo zgoraj je mesto dejavnika, to je, v vsaki družbi obstaja nekaj, kar jo poganja.

To nagovarja tisto, kar je na drugi strani, kar imenujemo »drugo«. Pod dejavnikom se skriva resnica, pod »drugim« pa produkcija. Kako to Lacan aplicira na univerzo, pove Ženko:

izjava

Če bi odnos med vednostjo in presežnim uživanjem interpretirali v času industrijske dobe dela, se ta preslika v odnos med izobrazbo in poklicem. Znanja, pridobljena med izobraževanjem, naj bi nosila presežek, ki se statusno odraža v poklicu. To poudarja zato, ker se Ženko nadalje opre na nemškega sociologa Ulricha Becka, ko pravi, da je eden poglavitnih tvorcev identitete ravno poklic. Tu pa se v obdobju postmoderne subjekt izrodi, postane zaprečen, saj se še vedno delamo, kot da med izobraževanjem in poklicem ni neskladnosti.

Izobrazba, ki naj bi rezultirala v poklicu, da posamezniku mesto v družbi, stabilnost in varnost. Žal pa je realnost taka, da kapitalistični gospodar lahko mnogo več zasluži, če se doma poigrava s kapitalom na trgu, medtem ko produkcijo preusmeri tja, kjer je delovna sila praktično zastonj. Posledica tega, da gospodarju produkcija ni v interesu, je pomanjkanje zaposlitev, vez med vednostjo in presežkom te pa je prekinjena.

izjava

Ključno je torej prepoznati cinizem in nihilizem gospodarja, ki to diktira, saj s tem, ko sistem ne funkcionira, pridobi več, kot če bi ta deloval.

izjava

Pravi, da zaprečeni subjekti nimajo moči, da bi posegli po resnici in izpeljali spremembo ali bi jo bili sploh sposobni misliti. Naprej Ženko:

izjava

Če nam študij ne more zagotoviti zaposlitve na področju, za katerega smo se predhodno odločili, se njegov pomen spremeni. Če nam ne omogoči tega, kar nam je tradicionalno omogočil, to je presežek, nima ta študij več pomena oziroma sta se pomen in vsebina izobraževanja tako ločila. Ernest zaključi svoj razmislek s Kantom, s pravo vizijo za razvoj univerze oziroma akademskega prostora.
izjava

V drugem delu dogodka je Vlasta Jalušič predavala »O raziskovanju, vednosti in politiki«. Razmislek je zastavila kot nekakšen odgovor na popularnost sindikalizma na univerzi. Pravi, da univerza ni institucija, kjer bi se prakticirala enakost. Enakost se prakticira drugje, in sicer na področju politike, na področju političnega življenja.

Jalušičeva se koncepta enakosti ne loteva z vidika socialne enakosti, ampak z vidika politične enakosti. Enakost je nekaj, kar mora biti absolutna vrednota. Enakost je tako mogoče razumeti kot okvir skupne človeškosti ali kot univerzalno normo. Po drugi strani jo je mogoče interpretirati kot projekcijo nekega želenega stanja, kot nek prihodnji cilj ali kot instrument, ki se povezuje s pravičnostjo. Lahko jo razumemo kot čisto enakost pred zakonom v smislu enakih pravic. Nekateri pa jo želijo definirati kot izenačitev oziroma kot istost. To pomeni, da bi morali postati drug drugemu podobni, na neki način isti, da bi sploh lahko bili enaki, da bi sploh lahko dobili možnost, da smo enaki. A kot pravi Jalušičeva, enakost kot univerzalno vrednoto potrebujemo iz drugih razlogov.

izjava

Služiti mora kot temelj in vrednota, da lahko politična skupnost sploh obstaja. V tem kontekstu enakost razume kot dvoje, na eni strani kot status, ki pripada vsakemu človeškemu bitju, oziroma, kot pravi Hegel, »pravica imeti pravice«, prepoznanje drugih kot enakih za to, da šele lahko imamo pravice, ne glede na pluralnost in okoliščine, ki to pluralnost spremljajo. Hkrati moramo to enakost razumeti kot politično-socialni in normativno etični projekt. Torej kot stanje, za katerega si lahko prizadevamo.
 

Enakost mora biti tako uveljavljena kot status, ki ga vzdržujejo zakoni in institucije in hkrati mora biti kot projekt del načina delovanja ljudi. Zaradi tega je enakost posameznikov in posameznic vedno povezana s spletom okoliščin in razmerji moči ter subjektivnim doživljanjem njihovega lastnega položaja. Od tega bo odvisno tudi, ali bodo nasprotovali družbeni neenakosti ali se bodo politično angažirali ali pa se bodo vdali v neenakost.
 

Jalušičeva meni, da se v postsocialističnih razmerah politična kategorija enakosti, ki je sicer temelj ustave in moderne demokracije, vse bolj potiska v ozadje:

izjava

Jalušičeva tu preide na vprašanje naše univerze danes. Ta v globalu ne načenja vprašanja zatona politične enakosti kot take. Paradoksalno pa se močno poudarja vprašanje socialne neenakosti:

izjava

Transformacijski procesi so to institucijo spremenili v naročniški servis za raziskave. V tem smislu se v instituciji dela začnejo postavljati podobna vprašanja, kot se postavljajo znotraj neke družbene produkcije in ekonomije:

izjava

Tu se postavi vprašanje, kakšna je funkcija univerze danes. Ali je še kaj ostalo od tiste stare funkcije univerze kot prostora za iskanje resnice ali je ta prostor danes namenjen drugim agendam.

izjava

 

Naziv kolegi in kolegice, s katerim se nazivajo ljudje znotraj akademije, je bil ustanovljen zavoljo kreacije prostora svobode in enakosti, v katerem se lahko akademsko prepiramo in spopadamo v polju resnice, teorije in tako dalje.

izjava

 

Jalušičeva pravi, da je v tem smislu sindikalni upor, ki se zavzema za enakost znotraj univerze, izjemno kratkoročen. Ne postavlja vprašanja, čemu univerza služi danes, ne postavlja vprašanja akademske enakosti in s tem si sindikalisti spodjedajo lastna tla pod nogami. Funkcija univerze ni to, da se ukvarja sama s sabo, ampak da si zastavlja vprašanja, kot je recimo vprašanje premisleka politike in enakosti v globalnem kontekstu.

Ob vprašanju, čemu so družboslovne in humanistične discipline zatajile v izpolnjevanju svoje primarne namere, Jalušičeva pravi, da se ne moremo sklicevati na nekritičnost. Problem naj bi bil v zlitju produkcije znanja, ki se vrši skozi raziskave in pedagoški proces. Pri tem ta produkcija znanja tako močno vpliva na pedagoški proces, da v njegovem okviru sploh ni več časa, da bi se ustavili in postavili vprašanja, ki bi omogočila premislek. Akademski čas je napolnjen z drvenjem za dosežki, vednost sama pa, sistemsko določeno, ne sme nazadovati oziroma se ne sme pomikati nazaj v vednosti. Ustvarjena dinamika akademije onemogoči kakršenkoli resen razmislek:

izjava

Oba govorca sta tako poudarila vzpon nevidnega gospodarja, ki s postavljanjem sebi služne strukture vztrajno slabi politično moč posameznika v globalu. Univerza pa je s svojo iluzijo kvazi intelektualne elite postala hlapec kapitala.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

V razmerah vsesplošnega razdiranja kakršnekoli (socialne, kaj šele, politične) enakosti prizadevanja za "avtonomijo" univerze, za "enakost" (znotraj) univerze zvenijo natanko tako, kot prizadevanja za pridelavo "ekološko" pridelane hrane v pogojih vse večjega in vse bolj splošnega pomanjkanja. Seveda je univerza tod okoli, a bogami i šire, že zdavnaj pogrnila na izpitu, ki sprašuje o politiki in enakosti v okvirjih Države (kaj šele v okvirjih globalnega). Zato bo tudi univerza doživela tisto, kar je doživela Država..crknila bo in še prav je tako.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.