Za radikalne socialne spremembe z alternativnim izobraževanjem

Za radikalne socialne spremembe z alternativnim izobraževanjem

Oddaja
22. 11. 2012 - 12.00

 

Po tem, ko smo v Unikompleksu nazadnje ugotovili, da naj bi se celoten izobraževalno-vzgojni proces odvijal predvsem okoli avtoritete, se bomo danes poglobili v alternativne pristope k temu procesu. Še pred tem pa povzemimo dosedanje ugotovitve.

 

Pri permisivnem pristopu k izobraževanju gre za prikrito avtoriteto, ki v posamezniku privzgaja labilnost, saj ne ve, kaj točno avtoriteta od njega pričakuje. Zato se zanaša na kaprico osebe, kateri pripiše avtoriteto, in na trenuten odziv sovrstnikov, sam pa ni sposoben zgraditi trdnega vrednotnega sistema. Po drugi strani lahko pri zlorabi avtoritete govorimo o avtoritarnem pristopu. Tudi tu gre za podoben, a obraten proces. Posameznik v avtoriteti prepozna absolutno moč, zato se ji podredi. Takšna vzgoja tako povzroči lahko vodljivost oseb.

 

Lahko bi rekli, da večina institucionalne vzgoje poteka nekje vmes, na daljici permisivno-avtoritarno. Tokrat nas zanima, kaj je mogoče narediti onkraj te daljice.

 

Za uvod v to tematiko si bomo pomagali s knjigo Anarchisem and Education, avtorice Judith Suissa.

 

Razpravljanje onkraj okvirjev dominantne družbene ureditve oziroma države se izkaže za zahtevno nalogo. To ni uspelo niti teoretikom izobraževanja, kot so Henry Giroux, Patricia White in Nel Noddings, ki v svojih vizijah niso upali dlje, kot do bolj demokratične, bolj vključujoče in bolj skrbne obstoječe družbe.

 

Z obstoječim se seveda ne moremo zadovoljiti. Za prvi korak iz okvirjev si moramo postaviti tri ključna vprašanja: Kakšne družbe si želimo? Kako bi izobraževanje v takšni družbi izgledalo? In kakšne izobraževalne aktivnosti bi pripomogle k dosegu take družbe. Upajmo, da bomo v oddaji na kakšno od teh vprašanj tudi odgovorili.

 

Če na anarhizem pogledamo kot na nadaljevanje liberalnega toka v razsvetljenstvu, lahko pri obeh najdemo skupni temelj - svobodo, ki v izobraževalnem smislu predstavlja avtonomno, kritično bitje. Vendar se za razliko od liberalizma anarhizem osredotoča še na vrednote, kot sta enakost in solidarnost. To mu omogoča, da se namesto na individualno svobodo osredotoči na svobodno družbo kot pogoj za svobodnega posameznika.

 

Anarhizem, za razliko od liberalcev, ne zagovarja odsotnosti avtoritete. Zagovarja liberalno pokroviteljstvo v izobraževanju, dokler se otrok ne osamosvoji. Pa tudi sicer prepozna smisel začasnih, funkcionalnih avtoritet, postavljenih od spodaj. Te bi lahko razdelili na kompetenčno, epistemološko in operativno avtoriteto. Zaradi tega vzgoje ne vidi kot izključno domeno staršev, ampak tudi kot domeno skupnosti.

 

Za razliko od liberalcev in avtoritarnih komunistov anarhizem ne zagovarja državne intervencije od zgoraj in raje polaga temelje v ne odtujene in manjše skupnosti. S tem, po eni strani, preseže omejeni konflikt liberalcev med svobodo in državo, ki je niso sposobni odmisliti, in se po drugi strani osvobodi komunistične avtoritarnosti, ki zagovarja izobraževanje delavskih množic z zunanjo intervencijo vsevednega učitelja.

 

V zgodovini lahko najdemo kar nekaj izobraževalnih praks, ki so temeljile na eksperimentu, dialogu in aktivni skupnosti, gradile na socialnih vrednotah ter se zanašale na principe samoupravljanja in decentralizacije. Za eno izmed prvih poskusov takšne šole lahko označimo »Escuela Moderdna«, ki jo je leta 1904 ustanovil Ferrer. Po njegovem zgledu se je 7 let kasneje odprla šola v New Yorku in se leta 1915 preselila na obrobje mesta ter tam ustanovila komuno.

 

Kurikulum je temeljil na vpetosti v skupnost in na so-učenju, kjer se je poskušalo preseči deljenje med fizičnim in intelektualnim delom. Hišna opravila so bila porazdeljena med učence in učitelje. Skozi vzgojo pravičnosti, enakosti in solidarnosti pa so poskušali postaviti protiutež družbi, temelječi na avtoritarnosti, kapitalizmu, patriotizmu in religiji. V šoli naj bi se učenci naučili odgovornosti, učitelj pa je poskrbel, da so se učenci hitro in učinkovito vključili v skupino. Učenje v takih šolah je temeljilo predvsem na skupinskem ali individualnem delu in v manjši meri na frontalnem pouku. Rigidne strukture urnika ni bilo, ta se je spreminjal s potrebami sodelujočih, uprava šole pa je izgledala kot konfederacija skupin.

 

Kar je delalo takšne izobraževalne eksperimente drugačne od ustaljenih praks, je bila vizija, da je drugačna družba mogoča. To razlikovanje velja vzpostaviti v primerjavi s šolo Montessori, ki učence pripravlja na nepopolno družbo, ali pri šoli Summerhill, ki se v vato zavitem mehurčku ukvarja predvsem s svobodo na individualni ravni.

 

A za trenutek odmislimo pametovanje iz knjig in raje prisluhnimo, kaj o alternativah v izobraževanju menita profesorica z Oddelka za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti Sonja Kump in Darij Zadnikar, profesor filozofije na Pedagoški fakulteti.

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness