6.2.1992 – Baltazarjev opomin pred odpovedjo in učna ura o intervalih

Baltazar je navkljub temu, da ga je od pokoja ločilo samo še nekaj mesecev, dobil s strani ravnatelja opomin pred odpovedjo delovnega razmerja. Ravnatelj mu je poleg neskladnega poučevanja, kar je bil uradni razlog za opomin, neformalno zameril tudi to, da se je Baltazar zoperstavljal tako imenovanemu načrtu za šablonsko razdelitev učencev v dve skupini v zadnjih dveh razredih osemletke na podlagi njihovih ocen. V kabinetu je bral opomin pred odpovedjo, ki ga je postavil na enega izmed učbenikov o evklidski matematiki iz leta 1947. Med branjem mu je oko preskočilo na šifro dokumenta, ki je bila 1149. V oči mu je odrezavo udarila številka 49. Sprva je tiskano številko 4 s tremi linijami dopolnil v sklenjene geometrične like, številko devet pa je obrnil v šestico. V glavi so mu preletavale misli in spomini, katerih občasnega vdora ni mogel kontrolirati: »Ne še, ne še, ne še…« si je ponavljal in nadaljeval: »malo še moram zdržati v kreativni demenci, še nekaj mesecev, potem pa se mi lahko odpelje. Kontroliraj stanje«. 

Prižgal si je Getanko brez filtra in močno potegnil. Difuzen spomin v glavi je pridobival bolj jasne obrise in se je intenziviral, medtem ko so zvoki iz šolskega hodnika oddajali vedno bolj zlovešč prizvok. Pogledal je vrata od kabineta, ki so se sunkovito odprla: … »Obdolženi ste stalinizma in stika z agenti Informbiroja. Gre za sovražno delovanje proti ljudstvu, česar se še predobro zavedate, sploh v tem kočljivem trenutku za našo državo. Z nami pojdete na postajo na zaslišanje. Na zasluh! […] hhmmmmm, ne upirajte se in ne obirajte se. Nimamo časa in prostora, da bi s sabo vzeli vse številke, ki se vam motajo po glavi, matematičar...« 

Baltazar: »V glavi so števila in ne številke, tovariš.«

Agent: »ohohooh, inženir abstraktnega je pameten, predvsem pa zvit in premeten v pretvarjanju, pravi schauspieler, gremo, gremo, inženir abstraktnega ...«

Baltazar: »Kaj pa vidva vesta o abstraktnem in konkretnem. Jaz nisem nikakršen inženir abstraktnega. Predvsem ste vi daleč od konkretnega. Vi ste tisti, ki izdajate skupno stvar, vi izdajate Stalina in sovjetsko stvar. Še malo, in pristali bomo na vlaku za Marshallov plan, tovariša.« 

Agent: »še enkrat, ne pametuj, inženir abstraktnega. Lepo harmonično in konkretno se bomo sprehodili iz stanovanja do avtomobila. In nato se bomo mirno in v harmoniji zapeljali do postaje. Brez kakšnih nevšečnosti, kajne, tovariš matematičar, če si še zaslužite, da vas kličemo tovariš. To bomo šele videli.« 

Baltazar se je zdramil iz prisilnega spominskega vrtiljaka. Po vsaki takšni epizodi spominov, ki so se v zadnjem letu sicer stopnjevali in za njih tudi sam ni mogel oceniti, koliko so popačeni, je, paradoksalno kot se zdi, občutil manjši kreativni naboj. Zaradi tega je svoje stanje imenoval kreativna demenca. V glavi si je dejal: »Nisem še za v Gogoljeve ’Zapiske blazneža’, nisem še tam.« Pogledal je svojo desno roko. V pesti je imel stisnjeno in zmečkano opozorilo pred odpovedjo, kar je brez vednosti storil med spominskim izletom. Te izlete je sam pri sebi imenoval spominski intervali in fragmenti. Do konca je pokadil cigareto in odšel iz kabineta. Hodil je proti razredu 7c, v katerem je imel uro matematike. 

Vstopil je v razred in učenci so izgovorili klasično parolo: »Izprazni se. Umri in postani. Naj naša volja postane vaša volja, Baltazar!« 

Baltazar je pogledal na tablo. Od prejšnje ure biologije je na tabli ostal napis želva. Pod napisom je čez tablo narisal dolgo horizontalno premico. Na levi strani premice je naredil točko in poleg nje dodal ime Debeli Ahil in črko A ter številko 0. Pri besedi želva, ki se je stala približno nad sredino izrisane premice, je prav tako naredil točko in poleg nje napisal številko 300 in črko B. Dva metra od te točke je naredil še tretjo točko in pod njo napisal številko 599 in črko X. Premica se je od točke X nadaljevala še kakšnih 20 centimetrov do desnega konca table. 

Potem je pogledal vadbeno bazensko uro s štirimi sekundnimi kazalci nad tablo: »naj nemudoma vstane tisti debeli Ahil, ki vseskozi šprica športno vzgojo in ima najslabši rezultat v teku na intervalu 599-ih metrov. Tako slab, da je veliko vprašanje, če bi sploh želvo prehitel!«

Vstal je Debeli svizec: »Dril, dril, dril, jebem mu mater ko krokodil Nil, Baltazar.«

Baltazar: »Pojdi do table in bodi pozoren na rdeči kazalec na uri nad tablo. Pri vsakem tretjinskem obratu rdečega kazalca premakni pozicijo Debelega Ahila na pozicijo želve, hkrati pa premakni pozicijo želve naprej, pri čemer imej v mislih, da je Debeli Ahil enkrat hitrejši od želve. Točke, ki bodo nastajale na premici od točk A in B naprej, označuj s črkami po abecednem redu, torej od črke C nadalje.

Debeli svizec je odšel do table, kjer je preveril pozicijo rdečega kazalca in vzel kredo v roko. Baltazar je nadaljeval: »Demonika, vzemi v roke učbenik in prični brati na strani 56. Sekcija intervali. Beri v časovnih intervalih četrtinskih obratov rumenega kazalca. Ne-damir, ti pa glej zeleni kazalec nad tablo in po vsakem četrtinskem obratu tega kazalca izgovori: ’približujem se želvi, v naslednjem intervalu ji že dodobra pogledam u dupe, Baltazar’!«

Demonika: »Interval je neprekinjen kos premice. Imamo zaprte intervale, odprte intervale in polodprte intervale.« [...]

Več pa v petem delu radijske nadaljevanke Bilo je nekoč na neki osnovni šoli, ki bo na sporedu v ponedeljek ob 10:15!