"Before that steam drill shall beat me down, I'll die with my hammer in my hand." - John Henry

 

 

Legenda pravi, da nihče ni bil večji od Starega Johna Henryja. Imel je  tako velike roke, da je lahko z enim samim šusom nokatiral drevo, ki je koreninilo v Zahodni Virginiji. Legenda tudi pravi, da je bil John Henry osvobojen suženj s plantaže, kjer se je delalo od zore do mraka.

 

Žuljave krepeli so udarjale kladivo, ko je s sinom za gospodarjevega kljuseta kovačil, sedaj pa ga je svoboda vodila v iskanju drugega dela za njegove osvobojene roke. V uhlje mu je pihnila novica - železniški tiri se polagajo ob hribovju vse do križa Bluecut Junction.

Križa ter okov vajen John je zase, kot tudi za sina, iskal dela. S kladivom se je odpravil na pot in prispel do usahle struge, v kateri so delavci polagali tire. Najbolj finega med njimi je vprašal:

 

“Ste vi tukaj glavni?”

 

“Sem, dokler mi ne rečejo drugače. Ali dokler mi kateri izmed teh idiotov ne spusti tramu na glavo.”

 

“Slišal sem, da železniško podjetje podarja zemljo kot plačilo tistim, ki bodo tir postavili do Bluecut Junctiona. 40 hektarjev zemlje za vsakega moža, pravijo. Edino, delo se mora dokončati do januarja, da se sploh kaj dobi.”

 

“Ja, res tako pravijo. Ampak mislim, da smo tukaj v redu, fantje in jaz imamo zadevo pod nadzorom. Po drugi strani pa, ali si sploh kdaj počel kako železniško delo?”

 

“Res nisem, ampak s pobom sva kovač...”

“Oprostite, ampak tukaj nam gre v redu. Hvala.”

 

John se ni pustil odvrniti. Sem je prišel, da bo delal za železnico.

 

 

“Veste, kaj, stavim za mesto v vaši železniški tolpi in še vaš fini klobuk, da lahko zabijem tri žeblje s tremi zamahi, točno tukaj, ravno zdaj. Če ne, se takoj poslovim.”

Njegove besede so sprožile dvom in posmeh, češ saj je to nemogoče. Nato pa je kladivar John Henry v šusu zabil tiste žeblje globoko v zemljo, s kladivom, ki ga je naredil iz lastnih okov. Okov sužnja, v katere so ga vpregli prejšnji lastniki. Vodila ga je odločenost. Zdaj pa si je, kot svoboden mož, zaprisegel, da ga nihče nikdar več ne bo tepel ...   (Kdo bi si sploh upal tepsti krepaka, kot je bil?)

 

Tako je John skupaj s sinom in preostalo mršavo družbo začel polagati železniški tir - od zore do mraka. Zahvaljujoč Johnu je ekipa pospešila tempo in zdelo se je, da bodo do cilja prišli pravočasno. Ko je John neutrudno vihal svoje kladivo malce pred mrakom, ga je že dokaj utrujen sin vprašal - čemu se ne ustavi. John pove:

 

“Vajen sem delati od sončnega vzhoda do zahoda. Moral sem … Ne delam več za druge, zdaj delam za nekaj, kar bo moje. Delam zase in zate, sin moj. Nekdo se bori, ko išče tisti košček zlata, drugi se bori, da zabije žebelj v tram železniškega tira. Tudi ko misliš, da ne moreš, ne smeš obupati! Tako živimo svoje življenje … Še nekaj tednov in dobil bom svoj kos zemlje. Imel bom svojo kmetijo ... Končno bo lepo lastiti nekaj, namesto da si lastijo mene.”

 

Dan se je prevesil v noč in noč v jutro, ekipa pa je ob zori zopet vihala svoja kladiva. In ko je bilo videti, da bo John kmalu dobil svojo kmetijo, se je pojavilo nekaj, česar ne bi mogel ustvariti nihče drug kot sam hudič.

 

Pripeljali so nekakšno jekleno, kovinsko brezbožno vozilo. Rekli so mu parni stroj. Nenavaden stroj na paro pa je vozil neki čudni izprijenec. Podel, kot je bil, jim je povedal, da so jih zamenjali. 

Ne potrebujejo jih več, kovinska pošast lahko dokonča delo brez njih ...

 

 

“Kaj pa glede zemlje?”  se je osuplo spraševal John.

 

“... Skoraj smo že končali. Ne bom vam dovolil, da nam to vzamete ... tako smo se borili ... prišli tako daleč ...” 

 

Obupan, kot je bil, je John ostal brez možnosti, zato mu ni preostalo drugega, kot da se postavi v drzno stavo podležu s parnim strojem.

 

“Izzivam te na dirko, mož proti stroju … 3 milje od tod je cilj. Če zmagaš, gremo vsi domov ... A če zmagam jaz ... boš vzel to tvojo pločevinasto kramo in se pobral od tod.”

 

Začudeni upravljavec parnika, je stavo sprejel. Stavo, pri kateri se je John Henry zavezal, da bo hitrejši in močnejši od stroja. 

 

Resnično se je obetala dirka biblične razsežnosti. Šlo je za goljatski stroj v bitki s človekom. In ta človek je bil tisti, ki si je obljubil, da ga drugi človek - nikoli več ne bo tepel.

 

John Henry je udarjal s kladivom na desni vštric z velikim parnim strojem na levi. Enega je poganjal premog, drugega odločnost, ljubezen in švic. Udarci so peli, ritem je bil neprestan. Tir se je gradil, žeblji zabijali, tramovi polagali. Ritem je bil neprestan.

 

 

Prišli so do gore. Ko je ekipa delavcev na čelu z Johnom želela mimo prepreke, so ugotovili, da bo stroj vrtal skozi goro.

 

John Henry se je ustavil, nato je rekel svojemu sinu ... 

“Prinesi mi največje kladivo.” 

Odločen, da bo šel razbijat tisto kamenje, vse dokler ne premaga stroja.

 

In udarjal je močno, kladivo je zvenelo. Ko se je stara gora le počasi vdala, je John Henry prišel do konca. Ko je goro izvotlil, je obenem za seboj pustil tisti stari ropotarni stroj.

 

Nato pa je izmučeni John Henry padel in umrl. Legenda pravi, da je usoda skladivarila Johna Henrya tisti dan, močno srce pa se vdalo pod bremenom garaštva.

 

V nadaljevanju o pripovedi ter o podjetju z železnicami. Zdaj pa glasbeni predah.

 

Balada in ljudska pripovedka o neutrudnem železniškem delavcu Johnu Henryu je znana ameriška legenda. Pripoved govori o ultimativni bitki med človekom in strojem, John Henry pa predstavlja srčnost delavskih ljudi, ki so se morali boriti za svoje delo. Soočeni se z novo realnostjo, ameriškim kapitalizmom konec 19. stoletja, so se primorano zgarali za svoj ameriški sen.

 

Zgodba Johna Henrya je osnovana na resnični pripovedi nekdanjega sužnja, ki je delal za železniško podjetje. To se je odločilo, namesto da bi zaobšlo goro v Zahodni Virginiji, skoznjo raje narediti železniški tunel. Težaško delo in nevarne razmere so pogubili nemalo življenj, čeprav se delo nikoli zares ni ustavilo. Celo nasprotno, dela je bilo čedalje več ob neizprosni konkurenci.

 

Izguba delavcev, nemogoče razmere dela, stavke in podobno so za tiste čase pomenile manjše pripetljaje, saj je šlo takrat za nekaj povsem drugega. Cilj takratnih tajkunov je bil v hitrem dokončanju dela, saj če jim do cilja uspe priti pred konkurenti, zanje to pomeni zmago. Zmaga pa pomeni uničenje konkurenta. 

Da je podjetništvo igra zmagovalcev in poražencev, se je predvsem zavedal  J. P. Morgan, spretni bančnik iz New Yorka, ki si je s svojimi operacijami podjarmil celotne ameriške industrije konec 19. stoletja. Ustvaril je koncentracije podjetij oziroma Truste, ko je velike korporacije združil s prevzemi, pripojitvami in izpodrivanjem konkurentov. Njegovo početje je bilo tako - ustvarjanje monopolnega položaja.

 

J. P. Morgana, ki ga zgodovina pomni kot najuspešnejšega tajkuna, je med drugim vodil trust po imenu Northern securities company, Trust pa je imel v svoji domeni skorajda  železnice. Tudi tiste, za katere je gradil preprosti - John Henry. 

 

Obenem pa je J. P. Morgan prevzel še trust po imenu International Mercantile Marine Company. Slednji je deloval na področju pristaniškega prometa. Morgan je prevzel tudi tudi AT&T  - Trust na področju telekomunikacij, odkar je Bell company omogočil telefonsko infrastrukturo. 

 

Skupaj z drugimi monopolisti, ki so delovali na področju jekla, nafte, bombaža, tobaka, sladkorja in gume, je Morgan prevzel skorajda celotno gospodarsko moč nad takratnimi federalnimi združenimi državami amerike. Skupaj z J. D. Rockefellerjem, ki je vodil naftni monopolni trust, kot tudi Andrewom Carnegiejem, ki je obvladoval jeklarsko industrijo, so ustanovili tako imenovano pro monopolno trust gibanje. V času zlate dobe ameriških cehov so ti trije ljudje skoncentrirali toliko gospodarske moči, da so si podredili celotno državo.

Mimo konkurence, ki naj bil bila temelj kapitalizma, saj omogoča tekmovalnost v izboljšanju izdelka, inovacij in zmanjševanja cen, je Trust gibanje sebe dojemalo kot superiorno obliko ekonomskega organiziranja. 

 

Po njihovo naj bi bila konkurenca oblika kaosa, saj je povzročala konstantno turbulenco in boj za preživetje malih podjetij na volatilnih trgih. Velika podjetja lahko dosežejo ekonomijo obsega in uživajo ugodnost masovnih produkcij, ko se npr. fiksni stroški relativno zmanjšajo.

 

Trust gibanje je v svojem početju videlo novo zoro človeka, korporativnega ubermenscha, ki stoji na vrhu nebotičnika in gleda proti Novemu svetovnemu redu. Ti advokati monopolnih trustov so propagirali laissez faire ekonomijo, doktrino prostega in povsem nereguliranega trga. Monopol pa naj bi bil naravna kulminacija konkurence. Gromozanska korporacija je vrhovni zmagovalec, monopol pa nagrada kapitalistične konkurence.

 

Pro monopolna teorija se je okrepila tudi s sociološko teorijo darvinizma. Sredi 19. stoletja je angleški sociolog Herbert Spencer frazo “Preživetje najmočnejšega” postavil v ekonomski kontekst, njegov izposojeni koncept za ekonomske potrebe pa so dalje propagirali ekonomski darvinisti. 

Ideologija socioloških darvinistov je spodbudila svoje privržence, ki so hoteli dopustiti propad šibkih. Obenem se je pro monopolno trust gibanje začelo boriti proti zakonom, ki so prepovedovali otroško delo.

 

Poskrbeli so, da je ameriška vlada začela financirati programe, ki so proučevali evgeniko. Tukaj omenimo, da se je vse to dogajalo, še preden je Hitler postal politična moč v Nemčiji.

 

Tako so velike korporacije pod vodstvom tajkunskih monopolistov vihtele nad delavci - kot tudi potrošniki - svojo moč. V primerjavi z njimi so bili vsi preostali resnično šibki. 

 

J. D. Rockefeller, najbogatejši človek v zgodovini, čigar premoženje je znašalo 300 milijard dolarjev, preračunano v današnji tečaj, si je zaradi svojega močnega položaja izboril diskontno ceno na prevoz njegove nafte po železnici. Subsidiral je izgubo na nekem trgu, tako da je čakal, da so vsi rivali šli v bankrot, nato pa je ceno dvignil nad prvotno, obenem pa oglobil potrošnika.

 

Glede na to da so ljudje, kot je John Henry, delali za dolar ali dva na dan, monopolni bogatuni pa dobivali milijone na leto za nič kaj garaškega, je to vzpostavilo nevarno vrzel v dotedanjem redu, ki se je začel majati od leta 1890 naprej.

 

V ZDA se je osnovala protimonopolna stranka, drugod po svetu pa so revolucionarni klimi svoje dodajala socialistična, komunistična kot tudi anarhistična gibanja. V luči novih agend je ameriški senat leta 1890 sprejel prvi protimonopolni zakon po imenu Sherman Act. Zakon je prepovedal formacijo monopolov in trustov kot tudi kakšne drugačne oblike zlorab položaja na trgu.

 

Ampak volje za implementacijo tega zakona pri ameriški vladi zares ni bilo. Tako je predsednik ZDA William McKinley, pristaš laissez faire ekonomske politike, ignoriral takratne zlorabe koncentracij. Ko je J. P. Morgan povrh vsega prevzel še jeklarsko industrijo Andrewa Carnegiea, da bi ustvaril tako imenovani US Steel trust, ameriški predsednik zadeve ni mogel več ignorirati. Nad tem dejanjem se je tako navdušil, da je celo organiziral večerjo v počastitev prevzema.

 

Glede na predsednikovo pečanje s privatnim tajkunskim klubom, ki je poskrbel za nemalo zlorab delavskih pravic in drugih demokratičnih svoboščin, se je neki anarhist po imenu Leon Czolgosz odločil, da predsednika ubije. Eno leto po atentatu na italijanskega kralja Umberta I. je Czolgosz leta 1901 kot pristaš anarhističnega gibanja s pištolo ustrelil takratnega predsednika, ki je pozneje umrl. 

 

Slednji je bil že tretji uspešni atentat na ameriškega predsednika. Par desetletij pred tem so ubili tako Abrahama Lincolna kot Jamesa Garfielda, McKinley je umrl, zamenjal pa ga je priljubljeni Theodore Roosevelt.

 

Slednji je videl monopole kot nevarnost v sami demokraciji. Monopoli naj bi omogočali preveč moči in vpliva, ki ga je predstavljal privatni sektor, sprožil je ekonomske situacije, v katerih se nesrečni in obupani ljudje zatekajo k ekstremnim rešitvam, kot je na primer komunistična revolucija, ki se je začela dogajati ponekod v Evropi.

 

Roosevelt je uprl svojo politično moč proti korporativnim velikanom in sprožil 45 antitrust tožb, Howard Taft pa je štafeto nadaljeval celo s 75-imi tožbami, ki so razbijale že nastale truste.

 

V času velike gospodarske krize leta 1929 se je zakonodaja razbijanja trustov suspendirala, v ameriškem kapitalizmu so pustili malce več zraka oslabljenim korporacijam ...

… Tako je bilo v ZDA.

Medtem pa v Evropi ni bilo kakšne protimonopolne zakonodaje. Nasprotno -  v Sovjetski zvezi je država nacionalizirala celoten privatni sektor in ustvarila državne monopole … Medtem so v Nemčiji zrasla monopolna podjetja, kot je bil recimo kemijski kartel IG Farben.

 

IG Farben je bilo takrat največje podjetje v Evropi in šesto največje podjetje na svetu, ki je danes znano predvsem po nurnberških procesih, v kateri so obsodili 13 njihovih direktorjev. Obtožbe so se nanašale na prisilno delo in vpletenosti pri holokavstu. 

 

Podjetje je oskrbovalo koncentracijsko taborišče Auschwitz, sprva s strupom za uši po imenu Zyklon B, nato pa so nacisti ugotovili, kako učinkovit je pri pobijanju ljudi. Zyklon B so uporabili pri zaplinjenju več milijonov židov, največ v iztrebljevalnem centru Auschwitz Birkenau. Obenem pa so zaprti židje v Auschwitzu I. delali v eni izmed tovarn IG Farben, seveda v ekstremnih delovnih razmerah.

 

Nacistična ideologija se je tudi navduševala nad prej omenjeno sociološko-darvinistično teorijo preživetja najmočnejših. Slednji so se morali v zadnjih dneh za preživetje zateči h kanibalizmu, kot recimo lastno izkušnjo opisuje Viktor Frankl v knjigi “Volja do smisla”.

 

 

Kljub nacističnim očitkom, da so za slabo ekonomsko stanje krivi židje, ki naj bi sedeli tudi v upravi IG Farbna, to ni bilo res. Res pa je, da so porazno ekonomsko stanje izkoristili, deloma tudi zahvaljujoč monopolistom, s katerimi se takratna država ni spopadla. Nacisti so zmagali nad demokracijo, drugo je zgodovina. IG Farben je kot največji podpornik financiral podvig SS-ljudske drhali rjavosrajčnikov. Zanimivo je vprašanje, koliko učinkoviti bi nacisti bili brez podpore IG Farbna.

 

 

V nasprotju z revolucionarnim gibanjem fašistov, ki so želeli vpeljati konservativno revolucijo, ki temelji na moči korporativnega sektorja in rasističnimi agendami, pa so v Sovjetski zvezi eliminirali konkurenco na tak način, da so ustvarili državne monopole, službe podelili partijskim aparatčikom in v proizvodnjo poslali avtomobile, ki bodo zadostovali še naslednjih pol stoletja - brez potrebe po konkurenci.

 

Ekonomska prosperiteta je obvarovala ZDA pred padcem v totalitarne ekstremizme - v času pred vojno in po njej, deloma tudi zahvaljujoč protikonkurenčni zakonodaji, ki se je leta 1950 še celo zaostrila z anti-merger zakonodajo. A ta se je, po vzponu neoliberalnega ekonomskega konservativnega gibanja, začela sčasoma ponovno ignorirati, trg pa je prišel v fazo deregulacije.

 

V nadaljevanju se bomo približali koncentracijam in času danes. Zdaj pa glasbeni premor.

 

 

Doslej smo slišali, kaj se je dogajalo pred in med vojno ter po njej. Zdaj pa poglejmo, kako je potekala zadnja polovica 20. stoletja.

 

Leta 1974 je bilo ameriško podjetje AT&T, ki smo ga že omenili v povezavi z njegovim ustanoviteljem J. P. Morganom, največje podjetje na svetu. AT&T je imel v domeni telekomunikacijsko infrastrukturo, deloval je kot monopolno podjetje, dotlej že šest desetletij na področju telefonskega omrežja. 

 

Tedaj pa je Richard Nixon ustanovil Federal Communications Commission oz. FCC, vladno komisijo, ki je napadla oz. skušala razbiti telekomunikacijski trust, preden bi prišlo do pojava aparatov za telefonsko sporočanje - telefonskih tajnic. AT&T jih je hotel prodajati sam. To bi povzročilo velike probleme na področju telekomunikacij, saj bi si prisvojili še mnogo več od telefonskega omrežja.

 

Do leta 1980 so podjetje AT&T razbili na 7 regionalnih podjetij, tako pa zraven še omogočili konkurenco. Konkurenca novonastalih podjetij je omogočila pojav nove naprave - modema - s tem pa je tehnologija omogočila mrežni prenos podatkov, kot ga poznamo danes - internet. Iz teh podjetij se je razvila tudi mobilna telefonija ponudnikov, kot sta ameriški T-Mobil in Sprint. Ta razpad pa je bil žal eden zadnjih udarnih na področju razbijanja trustov. Ekonomska koncentracija se je ponovno pojavila, danes še toliko bolj prisotna kot tedaj.

 

V kontekstu neoliberalne šole razmišljanja, ki jo še najbolje reprezentira čikaška ekonomska srenja, je konservativnoekonomični, politični in pravni mislec po imenu Robert Bork v presojo koncentracij vpeljal enostaven lakmusov test. V interpretaciji Shermanovega zakona je vrnil predpostavko, ki zadevo zelo poenostavi. Mimo filozofskih, humanističnih, socioloških ter demokratičnih principov konkurenčnega delovanja je zadevo strnil v preprosto enačbo.

 

 

Za koncentracijo ali zlorabo monopolnega položaja gre takrat, ko se cena za potrošnika spremeni. Razbijanje trustov se je tako namesto s kladivom začelo z marketinškim računalom. Danes pravniki prevprašujejo to, ali je združitev gigantov AT&T-ja in TimeWarnerjam bila O. K., saj morajo potrošniki plačati tistih 45 centov dodatne naročnine. Posredni učinki pa očitno niso pomembni.

 

Gre torej za to, da hoče ponudnik telekomunikacij v svoj fold pobasati še konglomerat, ki je eden največjih v Hollywoodu, tako z majorji na filmskem (Warner Bros) kot glasbenem področju (Warner Music Group).

 

V nedavnem času je bil na ameriških tleh poskus razbijanja večjih monopolov v času Clintona, ko je administracija ob prelomu tisočletja skušala razbiti Microsoftov trust. Zadeva bi mogoče bila uspela, ko ne bi izvolili Georga Busha. Busheva administracija po poravnavi z Microsoftom, nato pa v celotni 8-letni zgodovini, ni sprožila niti enega antimonopolnega postopka.

 

Novo tisočletje je ameriškim potrošnikom naprimer prineslo povečanje naročnine za kabelsko televizijo s 30 tudi na 200 dolarjev na mesec. V letalstvu so konglomerati poskrbeli za debele stranke, s tem da so zmanjšali širino sedežev in dokaj podtalno vpeljali vrsto novih pristojbin, samo da bi bili profiti višji. Na farmacevtskih trgih so se določena zdravila podražila za kar 6000 %.

 

V tem času je Google kupil YouTube - Amazon, Facebook, eBay, Apple pa so postali globalni superigralci današnjega reda .

 

Zdaj je naša zasebnost odvisna od Googla, ki nadvse rad beleži potrošniške navade z algoritmi, nato pa podatke prodaja drugod. Obenem pa v šahu drži glasbeno industrijo s svojo ponudbo, ki je postala suženj oglaševalskih kampanj. Celo tako, da glasbeniki plačujejo oglase na YouTubu, da jih ljudje lahko slišijo. 

 

Facebook spodkopava demokracijo z lažno medijsko vsebino. Obenem pa nas navaja na distopičnost krasnega novega sveta, v katerem je človek le nepomembna celica v biti potrošništva in tehnokracije. Tako eBay kot Amazon uničujeta konkurenco, ki ni kos gigantskim dobaviteljem in njihovi ekonomiji obsega.

 

Zdaj pa si predstavljajte, da bi se vsi ti giganti združili v enega. Imeli bi telefon X, ki uporablja store X, v katerem imate brskalnik X, ki vam prikazuje oglase X podjetij, povezanih z X. Na telefonu kupujete izdelke X, ko gledate medijsko vsebino, gledate programe X … Preprosto živite v Državi X, medtem pa tega sploh ne opazite, saj se ukvarjate z resničnostnim šovom, v katerem nastopa Kim Kardashian, čeprav obenem še reklamira podjetje X.

 

Mimogrede: Trumpova administracija je poskrbela, da zvezno komisijo za komunikacije oz. FCC vodi oseba, ki je vedno propagirala njeno ukinitev. S tem se ukinja tako imenovani koncept Net neutrality. Koncept, ki ga je skoval profesor na Columbia University - Tim Wu. Današnjo oddajo je navdahnila njegova nova knjiga - The Curse of Bigness. 

 

..........

 

Sporočilo v steklenici današnjega Čisto pravnega gusarja je - svoje okove kujemo sami.

 

Kladivo lahko uporabimo na več načinov. Z njim lahko zabijemo žeblje v krsto poslednjega človeka, preden ta odmre v idiotskega zombijevskega potrošnika - lahko pa z macolo streščimo gore kamenja, ob vztrajnosti, ki osvobaja.

 

Hvala, posadka, da ste ostali z nami na sorazmerno dolgi plovbi po antitrustu. Želimo vam lep prihod pomladi, ki je idealen čas, da se lahko odpravite v naravo. Če pa še svoje digitalne napravice pozabite doma, pa ne bo nič hudega.