"Več luči!" - Goethe

Angeli častijo Gospoda za njegovo stvarjenje, Mefisto -  Hudič sam - pa veli:

“Kaj naj čvekam o sončni, zvezdni tvoji slavi, ko vidim le, kako se človek gnjavi. Človek pamet, luč z neba, ima k nesreči v darilo; nalašč zato, da slabši je kot žival. Naj Visokost dovoli, nič drugače ni z njim kakor s kobilico, ki skače in skače, vsevprek in frči in kar iz trave venomer cvrči; in če bi le še zmeraj tičal v travi. Kjer naleti na figo, nos pristavi.”

  

Tako je hudič velel Gospodu, da je človeštvo pokvarjeno, zlo in nesreča neizogibna. Gospod pa vpraša:

“Kaj se poreče glede Fausta? Ali slednji ne služi mi prav?“

“Gotovo! Pa kako! Da nima para! Za jed in pitje, norec, sploh ne mara. Vse vre v njem, žene ga v daljave; nezmernost svojih želj napol spozna: najlepših zvezd se hoče mu z višave, slasti najvišjih, kar jih zemlja da, in vse bližine ne pomire viharnega srca.”

Tako se je Gospod obrnil k Faustu, svojemu zvestemu služabniku, Mefisto pa je podal stavo - čeprav je Gospodova dobrota velika, bo sam Fausta zvabil na svojo pot. Gospod je pritrdil -

“Ker Faust živi, dokler sploh išče, vsak greši.”

(Dol na zemlji - Faust sedi v tesni starinski sobi, svojem študijskem kabinetu in obupuje):

 

“Joj, vso filozofijo že in pravo in medicino z njo sem preštudiral in, gorje, teologijo prav tako. Magister in doktor pripoznan že deset let vlačim z dneva v dan sem, tja, gor dol, kot gre kolovoz učenosti, svoje učence za nos - poti k resnici pa ni nobene.”

Faust, modrosti poln šolnik, erudit in alkimist, začuti, da je prišel do konca poti spoznanja. Knjige in kemije mu ne zmorejo več razlagati življenja. Želi le živeti v skladu z Naravo in Vesoljem. Pokliče Duha, da bil bi z njim, njegova navzočnost pa ga le spomni na to, kako je sam le človek, ne duh, in tako ne more deliti višjega znanja duhov.

V brezizhodnem obupu sam sebi zvari strup, da bi storil samomor. Ravno ko pa ga je želel zaužiti, je zaslišal napev zbora angelov, ki je naznanjal prihod Velike noči. Faust pozabi na samomor. Na vrata potrka prijatelj Wagner.

 

Kasneje se Faust s prijateljem Wagnerjem, tudi šolnikom, sprehaja ob mestnem obzidju. Ko prijatelju zaupa svoje razmišljanje, strast do narave in željo po višjem načinu bivanja, ta tega ne more razumeti. Ko korakata ob mestnem obzidju, sta priči prazničnemu veselju ob veliki noči. Čeprav Faust čuti, da bi moral deliti veselje, ga še vedno bremeni Obup.

 Ko se množica meščanov zbere okoli  mladega zdravilca, da bi slavila tistega, ki jim je pomagal v času Kuge, Faust podvomi o učinkih svojih medikamentov, češ da so povzročili več škode kot dobrega. A prijatelj pa odvrne, naj ne trapi z grenkobo, dovolj bi moralo biti že dejstvo, da si pošten in svojo naučeno spretnost opravljaš skrbno ter zvesto.

Faust pove:

“O sreča vera, da se vzpneš sploh kdaj iz brezen zmote in zablode! Prav tisto res pogrešaš, česar ne veš, kar veš, pogrešal bi brez škode.”

Nato pa v prehajanju dneva zagleda rdeči svit, ki ga spomni na pobesnele požare v obrisih gozdov.

“Sonce beži, nagiba se večer, zdaj bo drugod dajalo rast življenj. Samo peruti zračnih ni nikjer, da bi za njimi šel v hrepenenju. Da gledal svet bi pod seboj v valovih luči plameneče: povsod višav žarenje in dolin pokoj, srebro potokov, rek zlato šumeče. Ne ustavljal bi se mi božanski let ob divjih gorskih stenah in globinah, že morje kopajoče se v sipinah, strmeč objel bi moj pogled. Ko bi se zbal, da sončni bog odhaja, bi me prevzela nova moč, spet hitel bi za njim, ki svet napaja, dan pred seboj, za hrbtom temno noč, samo nebo naokrog in pa valov igranje. Pa razen želj peruti, se bojim, peruti takšne ostanejo le sanje. In vendar se v vseh nas predrami vabeča slast nadzemeljskih daljav, ko vriskajoč oglaša se nad nami, škrjanec, skriti gost višav; ko orel, vzdignjen nad strmine, mogočno kroži okrog vrhov, in ko čez jezera, ravnine žerjav si išče pot domov.”

Po teh besedah se Wagner in Faust odpravita stran, na poti domov pa srečata črnega psa, kuštravega kodra, ki obupano išče gospodarjevo sled. Olikanih navad, črni koder priteče k sprehajalcema in se pritaji k nogi morebitnega novega gospodarja. Faust ga posvoji, se odpravi domov, črni pes ga spremi v njegov kabinet.

A pes se kmalu transformira v Mefista. Pričneta pogovor o Faustovem delu in o trenutnem obupu, ki ga doživlja alkimist. Da bi pokazal lastno moč, Mefisto prikliče skupino duhov. Faust se potopi v halucinatoren spanec. Mefisto je odšel z obljubo - ko se bo vrnil, mu bo pokazal še veliko več.

Po določenem času se Faust zbudi, Mefisto se vrne s ponudbo. Učenjak še vedno tarna o nezmožnosti doseganja višjih ravni, zato mu Hudič ponudi prehod v transcendenco. Če bi zlodeju podvig uspel, bi bila kupčija sklenjena, njegova duša bi prešla v večno last hudiča, prinašalca luči, v domicil padlega nadangela Luciferja. Faust pogodbo podpiše z lastno krvjo.

 V nadaljevanju več o razsežnosti kupčevanja s hudičem. Zdaj pa glasbeni premor.

Odlomek, ki ste ga slišali v uvodu, seveda izhaja iz slavnega dela Faust nemškega pisatelja Johanna Wolfganga von Goetheja. Slavni nemški mit je klasicistični pisatelj povzdignil na nivo Shakespearja ali Danteja. Delo je pisal do konca svojega življenja. Takole je Dante navdihnil Goetheja:

“Človekova duša v blodnjaku življenja išče svoj pristan - kakor da je popotnik, ki mu obljubljajo hišo in dom, jed in pijačo, samoto in druženje: skratka domovino, in pravi, da človek blodi naokrog po svojih potih in kako se mu od časa do časa, gledano od daleč zazdi, da je dom že našel, ter v strahu polni naglici hiti tja in odkrije, da je vse, o čemer je mislil, da sta varnost in mir, le zmota in privid.”

Tako je tudi Goethe do konca življenja z ustvarjanjem Fausta iskal pristan svoje ustvarjalne duše. Navdih je iskal tako v biblični pripovedi o Jobu kot v Dantejevi Božanski komediji, svojo pripoved pa je osnoval na podlagi slavnega nemškega mita o alkimistu - Doktorju Faustu.

S svojim delom je Goethe vplival na številne druge - tako dramatike, pisatelje, skladatelje, kot tudi znanstvenike. Eden teh je bil tudi srbsko-ameriški izumitelj Nikola Tesla.

Nadarjeni Tesla se je rodil 10. julija 1856, na noč bliska in groma. Omen viharne noč je sprožil babje čenče, da bo njegovo življenje razburkano, Nikola pa bo otrok strele. To je tudi postal.

V eni svojih pripovedi se Tesla spominja sprehoda s svojim prijateljem Antalom Szigetyjem leta 1881 v Budimpešti.  Medtem ko sta se prijatelja v večernih urah sprehajala po parku, je mladi Tesla na pamet recitiral poetični odlomek iz Fausta, ki smo ga na tem mestu slišali tudi mi.

(Faust Wagnerju:) “Sonce beži, nagiba se večer, zdaj bo drugod dajalo rast življenj. Samo peruti zračnih ni nikjer, da bi za njimi šel v hrepenenju.”

<--- Verzi opisujejo Teslino občutje v tistem trenutku.

Ob tem pa se mu je porodila ideja o konceptu večfaznega indukcijskega motorja. Načrt, ki ga je prešinil, je izrisal na pesek sprehajališča.

Faustov odlomek govori o sanjah - leteti preko sonca do nebes v večno svetlobo. Tesla je kasneje prispodobo v paraleli povezal s sanjami in izpostavil dolžnost - ustvarjati v dobro človeštva. V svojih zapisih je Tesla velel:



“Če želimo preprečiti bližajoče se nesreče in stanja, ki transformirajo našo globalno sfero v pekel, moramo potisniti v smer razvoja letečih strojev ter brezžičnega prenosa energije, brez takojšnje zamude!”

Podobno je stoletje pred Teslo Goethe v svojih spisih razmišljal, da je težko premostiti prepad med idejo in materialnim svetom. Grajenje mostov naj bi bila človekova naloga. V njegovi moči je, da zoži ta prepad, pa tudi da zgradi most, kakršnega še ni bilo, in ki bo, ko bo zgrajen, eno vesoljnih čudes. Za Goetheja, ki je bil tudi znanstvenik, je graditi nadvse veliko vredno.

Tesla je v svojem življenju patentiral več kot 700 izumov na področju fizike, elektroinženirstva, strojništva in še česa, in obenem je pomagal ustvariti svet, kot ga poznamo danes.

Lahko smo hvaležni za izum večfaznega indukcijskega motorja, ki deluje po sistemu izmeničnega toka. Poleg tega je s transformatorjem Tesla prispeval tudi k razvoju radijske, brezžične telegrafije, tehnologije, ki omogoča, da trenutno poslušate radio.

Čeprav naj bi bil uradno izumitelj radia Marconi, je ameriško vrhovno sodišče leta 1943 pravico do patenta priznalo Tesli pol leta po njegovi smrti. Posthumno se je deloma popravila krivica, ki se je zgodila, ko je Marconi leta 1909 prejel Nobelovo nagrado za fiziko za izum, ki bi moral biti pripisan Tesli.

Kaj vse čudovitega je Tesla pomagal ustvariti, tega na tem mestu ne bomo govorili. Tudi o tem, kako bi lahko bil najbogatejši Američan, če se ne bi odpovedal lastnemu patentu, ne bomo izgubljali besed. Bomo pa povedali nekaj o konkurenci, s katero je bil soočen čislani Jugoslovan.

V povezavi s Teslo je treba omeniti izumitelja Thomasa Edisona. Slavnega izumitelja danes poznamo po več kot tisoč prijavljenih patentih, ki pa jih večinoma ni ustvaril sam. Kot izumitelj in podjetnik je imel izredno poslovno žilico, izume je znal dobro unovčiti. Njegov najbolj znan izum je žarnica, ki je svet osvetlila v drugi polovici 19. stoletja.

Edison je izumil tudi mehanični fonogram, ki je deloval po principu valjev. Šlo je torej za prvi snemalnik zvoka, ki ga je bilo nato mogoče tudi predvajati s pomočjo mehanične naprave. Slišali bomo prvi obstoječi zvočni posnetek, v katerem Edison recitira ljudsko pesem Mary Got a Little Lamb.

Uspešen poslovnež in izumitelj Edison je v svojo delavnico privabil ambicioznega Nikolo. Marljiv in uspešen Jugoslovan pa je po kratkem delu za Edison Company prekinil sodelovanje z Edisonom, ko je spoznal šefovo figo v žepu.

Čeprav mu je Edison obljubil več tisoč dolarjev nagrade, je v večji meri podelil le porogljiv smeh z izjavo: “Mladi Srb še ne razume ameriškega humorja.”

Kasneje sta v času vojne tokov omenjena Edison in Tesla postala rivala. Edison je s propagando javnost skušal prepričati, naj namesto Teslovega sistema izmeničnega toka za vsakdanjo uporabo prevzame enosmerni tok. Da bi javnost odvrnil od konkurenta, je Edison sredi New Yorka s Teslovim izmeničnim tokom ubil slona. Ker je šlo za čas v začetku 20. stoletja, burnih odzivov organizacij za pravice živali ni bilo.

 

Sčasoma je prevladala uporaba izmeničnega toka, ki omogoča daljšo transmisijo električnega toka in večji prenos moči.

In čeprav je Tesla zmagal, so mu kasneje podelili Edisonovo nagrado za fiziko. Precej ironično.

Kasneje je tudi zaradi razkošnega življenja nadarjeni Srb umrl obubožan, v 14. nadstropju hotela New Yorker. Sobo si je delil z golobi, za katere je rad skrbel. Res je bil posebnež. Danes spoznavamo, da je bil genij za tretje tisočletje. Njegova predanost je bila znanost, in ne pohlep, imel je človekoljubne namene.

Po drugi strani pa je Edison, tudi resnično genialen izumitelj, ustvaril veliko podjetje in monopoliziral, kar se je monopolizirati dalo. V nadaljevanju bomo spoznali, kako je Edison vplival na svet filmske industrije, kot ga poznamo danes. Zdaj pa trenutek za glasbo ...

Edison je leta 1891 v laboratoriju v West Orangeu s patentom prispeval k izumu prve filmske kamere - Kinetograph, izumu, ki je bil v resnici ustvarjalno delo njegovega zaposlenega - Williama Dicksona. Njegova naloga je bila, da je animiral fotografije. Zobata kolesca so ob pomoči elektromotorja potiskala filmski trak mimo utripajočega svetlobnega žarka in v hitrem zaporedju sliko projecirala na filmsko platno. Na ta način je Edison leta 1903 posnel film Napad na vlak. Izum filmske kamere je eden najspektakularnejših izumov, ki ga pripisujemo Edisonu oz. njegovi družbi.

Ob pojavu Filmske kamere je Edison ustanovil tudi Monopolni trust, družbo za filmske patente (MPPC), ki je temeljila na ustvarjalni lastnini Edisona. Tako so prvi filmarji trčili ob monopolno prepreko, če niso plačali licenc. General Film je zaplenil opremo brez licence, prekinil distribucijo izdelkov kinematografov, ki so prikazovali filme brez licence, in učinkovito monopolizirali distribucijo s prevzemom skoraj vseh filmskih posredovalnic v ZDA.

 

Tako so se morali številni neodvisni filmarji zateči drugam. Zgodbo je povzel neki takratni komentar:

“Vsem družbam so za uskladitev z licenco postavili rok januar 1909. Že februarja so izobčenci brez licence, ki so se poimenovali neodvisni, protestirali proti trustu in nadaljevali delo, ne da bi se podredili Edisonovemu monopolu. Poleti 1909 je bilo neodvisno gibanje v polnem razmahu, producenti in lastniki kinematografov pa so uporabljali nezakonito opremo in uvožen filmski repertoar, da bi si ustvarili lasten podtalni trg. Ko so se po državi čezmerno razmahnila poceni zabavišča, je MPPC na neodvisno gibanje reagiral z ustanovitvijo podružnice za nasilno preprečevanje vstopa neodvisnih ustvarjalcev brez licenc, znane kot General Film Company. S prisilno taktiko, ki je prerasla v legendo,je General Film zaplenil opremo brez licence, prekinili so distribucijo izdelkov kinematografom, ki so prikazovali filme brez licenc, in učinkovito monopolizirali distribucijo s prevzemom vseh filmskih posredovalnic v ZDA, razen tiste, ki je bila v lasti neodvisnega Williama Foxa, ki se je trustu upiral tudi po razveljavitvi licence.”

Tako so bili Napsterji tistega časa “neodvisneži”, kakršen je bil tudi - še danes obstoječi - Fox. In tem “neodvisnežem” se je takratna industrija zoperstavila zelo ostro. Snemanja filmov so morali prekiniti zaradi kraj opreme, pogosto so se dogajale nesreče, ki so povzročile izgubo negativov, opreme in zgradb, včasih tudi smrt in poškodbe.” Kalifornija je bila dovolj daleč, zunaj Edisonovega dosega, da so filmski ustvarjalci tam lahko piratsko brez strahu uporabljali njegove izume. Vodilni ljudje hollywoodskega filma so torej počeli ravno to.

Patent izuma, ki mora biti izviren in  na tehničnem področju nov, imetniku daje monopol za omejeno število let (v tistem času samo 17 let). Takratne ZDA pa niso imele dovolj zveznih uradnikov, da bi preganjale tovrstne prakse, zaradi česar je patent že potekel. Rodila se je nova industrija, delno iz piratskega izkoriščanja Edisonove ustvarjalne, monopolizirane lastnine. Tako so prvo filmsko uprizoritev Fausta posneli leta 1900. Posnel jo je režiser Edwin S. Porter. Seveda je bil film posnet v kupčiji z Edisonovim produkcijskim studiom.

---------

Sporočilo v steklenici na radijskih valovih današnjega Čisto pravnega gusarja je: duša v blodnjaku življenja išče svoj pristan.

V filmski industriji je leta 2017 počilo s tako imenovanim gibanjem MeToo. Ob moči filmskih mogotcev, kot je Harvey Weinstein, so se morale določene igralke in igralci izpostaviti tudi zlorabi, da bi jim bile dodeljene vloge. Kljub nedvomni izprijeni, gnusobni sprevrženosti mogotcev filma pa naj tukaj le opomnimo, da sta za kupčijo vselej potrebna vsaj dva. Privolitev v takšno delovanje je faustovsko in tudi hudičev advokat dobi svoj argument.

Če se vam v življenju blodi, ne pozabite - duša, enako kot tista Faustova - gori ali hlepi po "resnični svobodi". Izbira pa je - kot vedno - prepuščena vam samim.

Najstarejši videoposnetki: