Lokalna anarhistična okrožnica

V zadnjih dneh smo lahko zasledili, da se Poligon – center za razvoj kreativnih industrij v tako imenovanem Tobačna mestu zapira. Novi lastniki centru namreč ne želijo podaljšati najemnih pogodb.

Kljub temu, da se zavedamo, da je selitev velikokrat travmatična izkušnja in ga ne privoščimo nikomur, bi radi poudarili nekatere politične vidike, še posebej v luči nekaterih izjav ustvarjalcev Poligona, ki smo jih lahko slišali tudi na Radiu Študent, in se nanašajo na iskanje novih prostorov v luči gentrificiranega mesta.

V komentarju izpred treh let smo v Črni Luknji tako med drugim zapisali: »Spomnimo. Nekdanja tovarna cigaret je v predkriznem času postala poligon pohlepa gradbenih baronov in začela uporabljati ime Tobačna mesto, kjer naj bi v smeri Viča širili gentrificirani priokus prestolnice... Ideja mesta v mestu je začela vmes živeti po svoje. Prišli so umetniki, nevladne organizacije, kulturniki vseh vrst, kreativci, alternativci... Za zgled so si začeli postavljati tuje prenovljene centre kreativnih industrij in se začeli postavljati na zemljevid gentrifikacije mesta v polnem zagonu. Pri tem sebe še vedno smatrajo za prostor, ki ustvarja od spodaj navzgor, ki je samonikel in neodvisen...

Negotov status lastništva in začasne rabe morda ponuja občutek samoniklosti, a pretvarjati se, da se bo ogromen kompleks praktično v centru mesta pustilo nedotaknjen, je naivno. Tobačna s svojimi urejenimi najemniškimi razmerji, vključno s kulturno produkcijo in kreativnimi idejami o podjetništvu predstavlja točno takšno alternativo, kot si jo želi oblast tega mesta. Predvidljivo, pokorljivo, urejeno ...

Pod pretvezo omogočanja lažjih pogojev ustvarjanja kreativnih prekarcev se v resnici spontano gradi polje gentrifikacije, novih start-upov in kreativnih rešitev za bogate - na plečih prav teh istih prekarcev... Tobačna predstavlja vizijo Ljubljane, ki vključuje veliko lokalov, a malo lokalcev. Morda prisotni v Tobačni tega res ne dojemajo na tak način, a tako kot se mora o svoji vlogi pri turistifikaciji mesta preizprašati Metelkova, se morajo tudi ustvarjalci Tobačne, zakaj so tam. Da dobijo poceni ateljeje ali da njihova umetnost nekaj pomeni zato? Ne le v vsebini in formi, ampak z jasnim stališčem okoli tega, kaj se bo zgodilo, ko jim naslednje leto zaradi dražb stavb potečejo pogodbe. Bodo sprejeli ponudbo, da lepšajo poslovni kompleks in se pretvarjajo, da s tem okoliškim blokom ne dvigujejo cen stanovanj?«

Iz Tobačnega mesta pa se selimo na avtonomno Metelkovo, kjer se je pred enim tednom s četrtkove noči na petek zgodil napad na člane in članice klubov Tiffany in Monokel, ki jim ob tej priložnosti izrekamo vso solidarnost in priznavamo zasluge za preprečitev še hujših posledic, ki bi jih ta napad lahko imel.

Takoj po napadu so se zvrstili številni odzivi podpore s strani progresivne civilne družbe, in ni jih bilo malo. To nas v teh mračnjaških časih poskusa ponovne vzpostavitve konzervativne reakcije navdaja z upanjem, da v bojih za svobodnejšo družbo nismo sami. Vendar pa s stališča anti-avtoritarne politike zahteve po več varnosti, več nadzora ter strožjem sankcioniranju, ki jih velikokrat odzivi podpore vsebujejo, lahko v prihodnosti prinesejo ravno manj svobode. Še posebej, ko govorimo o avtonomnih prostorih, neinstitucionalnem delovanju in samoorganiziranih političnih iniciativah.

Zato nam je bila še posebej všeč izjava Lezbično-feministične univerze, ki med drugim pravi: »Ob tem opozarjamo, da ta napad ne bi smel voditi v povečano prisotnost varnostnih služb in/ali policije pred kluboma Tiffany in Monokel. AKC Metelkova je mesto, ki se bori in eksperimentira z avtonomijo znotraj gentrificiranega, privatiziranega mesta Ljubljana, v katerem neoliberalne interese elit uveljavljajo in branijo prav varnostne službe in policija. Želimo si, da bi ta dogodek vodil v gradnjo neizogibne, tesne solidarnostne mreže in samoobrambe s preostalimi kolektivi in prostori na Metelkovi ter v Rogu.«

Iz relativno avtonomne Metelkove pa se selimo v Akademski kolegij, v katerm je, kot izgleda, iniciativa Akademski kolegij študentom vsaj začasno dosegla zmago in uspela ljubljanskemu šerifu preprečiti prestrukturiranje najcenejšega študentskega doma v Ljubljani v nov hostel.

Iniciativi je poleg zaustavitve konkretnega gentrifikatorskega projekta uspelo nasloviti tudi marsikatero drugo pereče vprašanje in povezati različne skupine, ki se borijo za obstoj lokalcev Ljubljane. Za več informacij pa smo poklicali eno od angažiranih prebivalk Akademca.

*********************************************************************************

V današnji oddaji Črna luknja nadaljujemo s predstavljanjem knjižnih novosti iz anarhističnih logov. Tudi tokrat črpamo iz bogate bere z nedavnega BASK-a oziroma Balkanskega anarhističnega sejma knjig v bolgarski Sofiji, na katerem je bilo kar nekaj pozornosti namenjene zgodovini tamkajšnjega anarhističnega gibanja. To je bilo seveda tudi edino primerno, saj letos mineva celih 100 let od ustanovitve prve bolgarske anarhistične federacije. Ta sicer v globalno zgodovino razrednega boja ni vpisana s tako debelimi črkami, kot je denimo njena iberska sopotnica, toda to še ne pomeni, da tudi bolgarsko poglavje te zgodovine ni nadvse zanimivo.

V knjigi z naslovom Dosje zapornika št. 1218 oziroma v angleški verziji The dossier of subject no. 1218 je Aleksander Nakov popisal svoje življenje in politično delovanje od srede tridesetih let dvajsetega stoletja do tranzicijsko opustošene Bolgarije v začetku 21. stoletja. O knjigi smo se pogovarjali s tovarišico, ki jo je prevedla v angleščino, s čimer je postala dostopna širšemu krogu bralcev in bralk. Za začetek prisluhnimo kratki predstavitvi knjige.

Aleksander Nakov je bil zaradi svojega političnega delovanja v zaporu tako v času nacistične okupacije kot tudi v času avtoritarne vladavine komunistične partije. Nič od tega pa ni ubilo volje do življenja v družbi enakosti in solidarnosti. Do živega mu je na koncu prišel zgolj nepremagljivi zob časa, pa še za to je potreboval skoraj 100 let.

Na sejmu v Sofiji je bilo nasploh veliko pozornosti namenjene pomenu hitrega, tekočega in rednega prenosa analiz, izkušenj in teoretskih uvidov med različnimi deli globalnega anarhističnega gibanja. Neposredna pričevanja anarhističnih militantov o njihovi trajektoriji skozi preizkušnje zgodovine in življenja so nedvomno dobrodošlo gradivo za vse tiste, ki se zavedamo, da se zgodovina ni začela z nami, se z nami ne bo končala, da pa smo njeni soustvarjalci vedno lahko tudi mi sami. S kolektivno in organizirano akcijo ter tudi ob pomoči premislekov, ki so jih o svojem lastnem delovanju prispevali tovariši in tovarišice, ki so figurativna polena na ogenj iste revolucionarne težnje nalagali pred nami. V tem duhu in dodatno zavedajoč se, da nihče ne bo naše zgodovine pisal namesto in za nas, avtobiografijo Aleksandra Nakova nadvse priporočamo. Svoj izvod prevoda v angleščino si lahko priskrbite pri lokalni anarhistični distribuciji.

********************************************************************************************************************+

7. nacionalna konferenca »Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela«

V torek, 19. novembra letos, se obeta 7. konferenca z naslovom »Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela«.

Ob tem z vsakim letom poskušamo iskati rešitve, ki presegajo običajne sindikalne zahteve po spoštovanju že obstoječega pravnega reda. Težnja kapitalizma po razdrobljeni delovni sili je močnejša od inšpektorata za delo. Potrebujemo bolj domiselne rešitve.

Dogodek bo potekal v torek, 19. novembra 2019, od 16. do 20. ure v dvorani Mestne občine Ljubljana na Trgu mladinskih delovnih brigad 7. Vabljeni!