Poletna radijska intervencija tokrat komentira moraliziranje po hamburških protestih G-20 in se solidarizira z zaprtimi Ameriškimi protestniki, ki jim po aretacijah med inauguracijo Trumpu grozi do 75 let zapora. Ustavili pa se bomo tudi v Latinski Ameriki.

Sicer pa vsi zadolgočaseni vabljeni tudi na neredne poletne dogodke antiavtoritarnega gibanja v Ljubljani:

- Avtonomna medijska platforma Komunal vabi na: DoKOMUNtarni večer: NO G20! : Hamburg po Hamburgu , danes ob 20h.

- A-infoshop na Metelkovi pa v torek, 25.7., vabi na predstavitev vtisov iz Brazilije in Argentina - tam se je namrec v zadnjem mesecu mudila delegacija anarhistične federacije.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Pray for Hamburg!

Prejšnji konec tedna je javnost razburilo medijsko poročanje o izbruhih nasilja na protestih proti srečanju gospodarsko najbolj razvitih držav G20 v Hamburgu. Zganile so se tudi domače obveščevalne službe, ki so preko svojega PR zastopnika Branka Grimsa javno špekulirale o tem, koliko Slovencev se je udeležilo protestov v Hamburgu in s kakšnimi prevoznimi sredstvi so se tja odpravili. Kot da bi bila udeležba na demonstracijah sredi tako imenovane demokratične Evrope nekaj nezakonitega.

Ne gre za noben presenetljivo nov pristop. Če so edini nasilni ekstremisti tvoji politični zavezniki/podporniki, je tiste na levi strani ideološkega zemljevida pač potrebno iznajti. In to se Branko Grims konsistentno trudi doseči že dolgo časa. Če situacija ne bi bila resna in nevarna – pri vsem skupaj gre vendarle za načrtno diskreditacijo in kriminalizacijo vseh družbenih gibanj, ki se zoperstavljajo proti-socialnim politikam vladajočih razredov, - bi se njegovim javnim nastopom lahko iskreno nasmejali.

A pojdimo nazaj na začetek. V Hamburški pekel, kot so ga poimenovali nemški mediji. Prvo dejstvo. Nasilje v Hamburgu je začela izključno policija. In to že pred samim vrhom G20, ko je z brutalno silo napadla, sicer zakonsko odobreno, protestniško infrastrukturo in aktiviste v enem izmed kampov. Represijo je stopnjevala ves teden in pokazala vso svojo izgredniško naravo v četrtek, ko je – ponovno, zakonsko odobreno – demonstracijo Welcome to hell brutalno napadla s pendreki, solzivcem, pepper sprayem in vodnimi topovi ter jo razbila, še preden se je ta sploh dobro začela. Pri tem je pretepla tudi številne novinarje in medicinsko ter pravniško osebje.

Reakcija ljudi je bila pričakovana. Razloge za tako visoko intenzivnost protesta in upora v mestu številni vidijo ravno v teh napadih policije in državnemu nasilju, ki je s svojim pristopom ljudem de-facto zanikala pravice do svobode združevanja in svobode govora ter okupirala njihove ulice s policijsko silo in svetovnimi voditelji, ki jih niso želeli v svojem mestu.

Drugo dejstvo. Operacijo države proti nasprotnikom srečanja so nekritično podpirali tudi mediji, njeni ideološki aparati, ki so javnost že mesece prej svarili pred levičarskimi skrajneži, ki da prihajajo razbiti mesto Hamburg. A v resnici so bili v Hamburgu edini nepovabljeni gosti udeleženci srečanja G20, okupacijske sile v mestu pa njihovi psi čuvaji v izgredniških policijskih enotah. Teh je bilo več kot 20.000.

To še posebej to velja za mestni četrti St. Pauli in Schanze, kjer so se protesti najbolj razplamteli. Gre za četrti z dolgoletno levičarsko tradicijo, v katerih so močno prisotne in s tam živečo skupnostjo tesno povezane številne proti-kapitalistične, avtonomne in anarhistične skupine ter različni skupnostni prostori in projekti. Nič presenetljivega torej, da je prav tu država najprej izgubila nadzor.

Tretje dejstvo. V veliki meri so na protestih in v spopadih s policijo sodelovali prebivalci mesta. Na to so opozarjali nešteti napisi, plakati in transparenti, ki so jih prebivalci izobesili na svoja stanovanja v znak podpore protestom, nudili zatočišča ranjenim in bežečim, da niti ne omenjamo dejstva, da so se ljudje vsakič, ko je policija razbila protest, zgrnili na ulice in zbrali v še večjem številu. To dejstvo je večkrat potrdila tudi nemška policija, ki je preko svojega twitter računa ljudi nenehno pozivala, naj prenehajo podpirati nasilne protestnike. Ponovni nadzor v omenjenih četrtih je država vzpostavila šele v sobotnih jutranjih urah, ko je na ulice poslala svoje najbolj elitne, z avtomatskimi puškami oborožene enote in ostrostrelce.

Mnogi so se spraševali, zakaj se je Nemčija odločila gostiti srečanje G20 ravno v Hamburgu, kjer se je lahko pričakovalo tako množične in direktne proteste. Ena teza govori o tem, da je Nemčija želela preveriti usposobljenost svojih policijskih enot oziroma njihove najnovejše proti-vstajniške strategije v urbanem okolju. Nemčija ima namreč več posebnih trening lokacij, kjer v zadnjih letih ravno s tem fokusom izobražujejo policiste iz vseh delov Evrope. Druga teza govori o tem, da je Nemčija enostavno prevzela nase nalogo, da v teh kriznih časih pokaže moč in dominacijo vladajočih razredov nad ljudmi, še posebno nad tistimi, ki se upirajo njihovim politikam ter zato simbol teh razredov postavila v enega izmed centrov upora. Mislili so, da je gibanje na kolenih, in da bodo to simbolno lahko tudi dokazali na svetovnem odru. Policija se je bala organiziranih aktivistov, a pričakali so jo razjarjeni meščani. Ljudje so pokazali, da tudi vsa tehnologija nadzora, posebno izobraževanje, zagrožena lekcija iz post-pestum represije, polna oborožitev in brutalna sila niso sposobni ukrotiti množične vstaje. Pomembna ugotovitev za vse revne, izkoriščane in zatirane tega sveta.

V teh nemirnih časih se je potrebno opredeliti. Zato se odločno distanciramo od nasilja države in kapitala ter kriminalnih dejanj skrajnih izgredniških policijskih enot. Postavljamo se ob bok vsem tistim, ki izkazujejo solidarnost z ljudmi, ki so se v Hamburgu pogumno zoperstavili nasilni mašineriji razrednega gospostva in teptanju pravic do svobodnega združevanja in svobode govora.

Vse tiste, ki se v teh situacijah postavljajo na stran oblasti in policije, je tako potrebno tudi obravnavati: kot zagovornike statusa quo in zaščitnike obstoječega reda, ki vsakodnevno ropa, izkorišča in zatira veliko večino ljudi. Za koji klinac se vsi čutijo poklicane, da se opredelijo do zažganega avtomobila? It's just a faking car!

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Svoboda za obtožene v #J20!

Danes mineva natančno šest mesecev od množične aretacije protestnikov na inavguraciji Donalda Trumpa v Washingtonu. To je hkrati tudi začetek že drugega tedna solidarnosti s približno 200 obtoženimi nasilnega zarotništva, za kar vsakemu izmed njih grozi do 75 let zapora. 27. julija bo potekala obravnava, na kateri bodo obtožene tovarišice in tovariši zahtevali umik vseh obtožb, zato je še toliko bolj pomembno, da obtoženim izkažemo potrebno podporo in razširimo vest o njihovem boju.

Po zmagi Donalda Trumpa je bila parlamentarna levica v šoku, ljudje zgroženi, skrajna desnica pa v porastu. Anarhisti in številni somišljeniki pa so vedeli, da ni prostora za oklevanje. Vse od Trumpove izvolitve so opozarjali, da je njegova zmaga posledica sistema, slepe vere v demokracijo in poenostavljen populistični odgovor na izzive, na katere noben politik nima rešitve. Vrstili so se protesti po vsej državi. Ne le proti Trumpu, temveč proti Trumpu kot simptomu desetletij sistematične gradnje družbene devastacije in militarizacije – tako v ZDA, kot v tujini.

20. januarja so Trumpa namesto velikih množic, ki jih je želel na svoji paradi, pričakali številni protestniki. Različne skupine so po mestu vzpostavile blokade, ki so močno ovirale slovesnosti. Kljub povsem militariziranem mestu je imela policija veliko težav pri vzpostavljanju nadzora na ulicah. Vrstile so se podobe zažgane limuzine, direktnih akcij in mesta, ki slavi svojo moč, ne pa predsednika.

Nekaj sto ljudi, ki je sodelovalo v antikapitalističnem pohodu, je policija brutalno napadla, sledile so množične aretacije. Večina aretiranih je med drugim obtožena zarote pri izgredništvu. Vseh 200 naj bi se po mnenju tožilstva tako organizirano spravilo na nekaj razbitih oken v bližini protesta, za kar si zaslužijo desetletja zapora.

Gre za enega izmed najbolj množičnih političnih procesov v ZDA, ki jasno nakazujejo, da oblast išče grešnega kozla za nezadovoljstvo množic, ki so v zadnjega pol leta preplavili ulice ZDA, protestirali proti skrajni desnici, Trumpu, deportacijam, prepovedi vstopa muslimanov in ostalim uničujočim procesom v družbi.

Ker se antifašizem vzpostavlja kot realna družbena sila, poskuša oblast z nerazumno represijo nad obtoženimi iz januarskih protestov poslati sporočilo, da ne bo tolerirala gradnje kontra moči na ulicah, preizpraševanja zasebne lastnine ali obstoječega družbenega reda. Zato je toliko bolj pomembno, da obtožene tovarišice in tovariši ne ostanejo sami. Amerika se že upira, zdaj je potreben močen signal svetovnih ulic.

Vzpon skrajne desnice, tako na volitvah, kot v družbi je namreč nekaj, kar se dogaja tudi na evropskih tleh. Koordinate vojn proti lastnemu prebivalstvu se postavljajo na novo, in bojne črte od vsakogar zahtevajo, da se opredeli. Nova skrajna desnica je na novo definirala, kaj pomeni biti priviligiran in ponuja iluzijo, da je mogoče te privilegije ohranjati znotraj ozkih skupnosti, kjer ima peščica vse na račun kolonizacije vsakdanjih življenj vseh ostalih. Vlade se sploh več ne pretvarjajo, da verjamejo v iluzijo socialne države. Ne skrivajo, da so pripravljene privilegije peščice zdaj braniti zgolj še z brutalno silo in represivnim aparatom.

Od Washingtona do Hamburga ljudje kažejo, da je v trenutku, ko se zdi, da so naša življenja militarizirana in pod nadzorom, to šele začetek upora in gradnje drugačnih družbenih vezi. Vsak boj v svoji osnovi postaja boj proti represiji. Živimo v trenutku, ko zapiranje v individualni svet zasebnosti ne pride več v poštev. Na kateri ulici se srečamo to poletje?