_Na volitvah v Franciji pričakovano zmagal vladajoči razred

Za nami so še ene volitve, ki so se za kratko vpletle v diskusije tudi v radikalnih krogih. V Franciji je grozil volilni prevzem glavnega političnega vzvoda moči s strani eksplicitno neofašističnega političnega projekta. Začasno zadovoljstvo, celo praznovanje, ki je marsikje zavelo zaradi zmage ne-Le Pena, daje vtis, da je bila neka zaželena normalnost obranjena pred napadom temnih sil družbenega opustošenja.

Na mestu je zato opomnik, da je normalnost, ki je zmagala v zadnji epizodi resničnostnega šova Volitve v času vznikanja modernega totalitarizma, že sedaj normalnost splošnega opustošenja, vseprisotne policije, vojne in oboroženega rasizma. Ta normalnost, ki so jo na volitvah v Franciji obranili, je že v sedanjosti realizirana različica groze, ki naj bi jo po mnenju mnogih svarilcev pred fašizmom izvolitev Le Penove šele prinesla v prihodnosti.

Volitve v Franciji so potekale v že leto in pol trajajočem stanju izrednih razmer, ki policiji in ostalim oboroženim državnim tolpam dajejo praktično proste roke pri izvajanju terorja nad prebivalci in prebivalkami. Njihove stalne tarče so prostori in procesi radikalnih gibanj proti kapitalizmu, državi in rasizmu, kot so skvoti, zasedene univerze, stavke in samoorganizirana begunska zatočišča. Salve solzivca, garniture buldožerjev, tisoči izgredniških policijskih formacij na ulicah, racije, prisilne izselitve so vsakdanje podobe normalnosti, ki je na volitvah zmagala.

Nič čudnega torej, da so v dneh pred volitvami in po njih po številnih francoskih mestih potekali množični protesti, študentje pa so širom države zablokirali številne vhode v šole. Protesti nepokorljive generacije so se nadaljevali tudi v soboto. Na volilno noč je izgredniška policija v Parizu aretirala več kot 130 ljudi, ki so protestirali proti volilnemu sistemu, ulice pa so ljudje iz istih razlogov zasedli tudi v Nantesu, Poitiersu, Strasbourgu in drugih mestih. Številni protesti proti neoliberalnim politikam tedaj že novoizvoljenega predsednika so potekali tudi v ponedeljek in bili ponovno deležni napadov policije.

V Franciji se je v zadnjem letu, vse od lanskih bojev proti spremembi delavske zakonodaje, nova generacija navadila na solzivec in se naučila na bojne manevre državnih oddelkov terorja odgovarjati z militantnim odporom. Slednji izhaja iz čedalje bolj razširjenega spoznanja, da je obsesija z varnostjo in vešče reorganiziranje represivnih aparatov glavna vsebina sodobne politike na evropskem zahodu. Tako imenovana begunska kriza, teroristični napadi, levičarski ekstremizem, študentski upor, mladina iz predmestij so namreč prvenstveno diskurzivna orodja, skozi katera vojaško-policijski kapital krepi svoj primat nad družbenim življenjem.

Da je odpor projektu modernega totalitarizma v Franciji živ in široko razširjen v družbi, so na svojevrsten način pokazale tudi volitve: delež praznih oziroma nepravilno izpolnjenih glasovnic je bil najvišji v zgodovini in je presegel 10 odstotkov. Seveda ta statistična podrobnost ne moti velikega volilnega duha, govori pa o tem, da velik del družbe zelo dobro razume, komu volilni spektakel pravzaprav edino koristi.

S stališča radikalne antikapitalistične in antifašistične margine so volitve odločale o tem, katera verzija nove totalitarne države bo prevladala v naslednji fazi: neoliberalno skrito predalčkanje ljudi na nove in nove kategorije, ki so deležne različne stopnje pravic in terorja, ali neofašistična verzija istega, kjer so isti zidovi med ljudmi bolj vidni, in rasizem, ki vse lepi skupaj, bolj normaliziran.

Tudi na teh volitvah se je bilo možno odločiti, da se nanje gre ali pa se nanje ne gre. Ničesar si ne obetamo od fetišiziranja te odločitve in njegovega postavljanja na politični piedestal. Za anarhistični projekt, ki trdno ostaja znotraj družbe in zgodovine, je pomembno, kako se posamičen politični akt – tako kot vsi ostali - vpenja v širše procese kolektivnega delovanja v družbi, ki jo kolje razredni boj. Zgolj potrošnja vedno novih upov in fascinacija nad tem, da polarizacija družbe najde svoj izraz tudi na volilnem parketu v obliki ciprasov, sandersov, melenšonov, korbinov in ostalih, pelje zgolj v razočaranja in krnenje zmožnosti za delovanje. Upanje je tisto, ki ubija.

Ulica je tisti osnovni in nujni prostor politike, ki tudi v zoprni sedanjosti odpira možnosti, da se sesutje neoliberalnega projekta ne izteče v dovršitev modernega totalitarizma. Tudi v obdobju šibkosti je treba ohranjati prostore in svobode, ki so jih prinesli zgodovinski boji in so pod napadom vsepovsod, ne samo v Franciji. Ne glede na to, da volitve tudi kdaj kaj spremenijo, ne nudijo zaščite gibanjem, ki se kot del družbe v mestih, na ulicah, na stadionih, v kulturi, v športu, v šolah borijo zoper pohod klerikalnih in nacionalističnih udarnih sil kapitalističnega gospostva.

Anarhistični predlogi se ne vrtijo okoli vprašanja: volitve ja ali ne. Vrtijo se okoli možnosti, da bi dejansko lahko organizirali svoja življenja onkraj spon seksizma, prisilnega dela in revščine vsaj v naših avtonomnih prostorih in političnih procesih, ki v njih vznikajo. In od tu dalje tudi širše v družbi. Najdimo se.

---------------------------------------------------

_Napovedi:

13. in 14. maj 2017, Anarh, festival avtonomne politike in kontra-kulture, Cerkno