Na začetku oddaje bomo ponovno odprli temo anti-militarizma okoli katerega se zadnje čase odvijajo številne aktivnosti. V Črni luknji smo pred mesecem dni že prisluhnili njunemu poročilu v zvezi z palestinskim bojem proti okupaciji, v današnjem drugem delu tega pogovora pa se osredotočamo na situacijo znotraj samega Izraela. Govora bo o splošni družbeni klimi, o ekonomskih in političnih vidikih, dodatno pa tudi o anarhističnem organiziranju v današnjem Izraelu. Na koncu oddaje sledi še zgodovinska iskrica iz Španske revolucije.

Več povezav do informacij o situaciji v Izraelu in Palestini lahko najdete pod prejšnjo oddajo

Še vabilo: V petek, 16.11., bo v A-infoshopu potekala Infokafana LXX: Cikel proti militarizaciji

++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

MILITANTNI PROTI MILITARIZMU

Tretjega novembra se je delegacija Črne Luknje udeležila protesta v Gorici, o katerem smo govorili že v prejšnjih oddajah. Protest je naslovil praznovanje prve svetovne vojne, kot ključna pa je izpostavil vprašanja vse večje militarizacije, naraščajočega nacionalizma in vojn. Slednje niso zgolj spomin ali nekaj nadvse oddaljenega, temveč vse hujša grožnja, ki se dotika vseh nas. Hkrati s protestom v Gorici je v Trstu potekal tudi anti-fašistični shod, na katerem se je zbralo okrog 10 000 ljudi.

Šlo je za dva sorodna protesta. Tisti v Trstu je bil protifašistični odgovor na napovedano manifestacijo neofašistov iz vrst Casa pound, ki so želeli slaviti zmago v masakru prve svetovne vojne. Poziv za tistega v Gorici je prišel s strani regionalne Libertarne koordinacije in je pod geslom "Nobenega praznovanja za pokol" pozival na manifestacijo proti vojni, fašizmu in nacionalizmu. Zbralo se je okoli 400 anarhistov in anarhistk, ki so se v mestu z veliko simbolne prtljage jasno zoperstavili vsakršnemu nacionalizmu. Ta lahko namreč ponudi le razdvajanje in podpihovanje sovraštva, kar pride izjemno prav elitam pri mobilizaciji množic za lastne partikularne namene.

Protest v Gorici ni bil samo enkraten dogodek, temveč še en skupen moment v dolgi kampanji proti militarizaciji, ki je odziv anarhističnega gibanja na vse preveliko vlogo vojne, vojne industrije in vojske v družbi. Pod sloganom Ne bomo servisirali vaše vojne je manifestacijo podprl tudi številčen anarhističen in anti-avtoritaren blok iz Slovenije. Slogan je opozirl, da je na nas vseh, ki zavračamo vojno in potiskanje v vse večjo revščino v njenem imenu, da jasno zavrnemo tako profitne interese elit kot njene morilske projekte, tako lokalno kot globalno in jasno rečemo: Ne bomo servisirali njihove vojne!

Protest je odprl prostor za nadaljnje debate in akcije. Pozno v večer smo izmenjevali razmisleke o tem, kako elite kujejo lastne dobičke z militarizacijo družbe, svoje namene pa zamegljujejo s podpihovanjem sovraštva in strahu. V teh pogojih je na dlani, da edino zaščito proti nadaljnemu plenjenju s strani političnih in gospodarskih elit nudi odločno zoperstavljanje tistim, ki razširjajo nestrpnost in sovraštvo.

Novi kilometri rezalne žice na meji, želje po vzpostavitvi NATO centra za gorsko bojevanje, nakup novih morilskih mašin, želja po NATO logističnemu centru v Luki Koper, sodelovanje na kolonialnih misijah severno-atlantskega zavezništva, pooblastila vojski za kontrolo množic, investiranje v prometno infrastrukturo z namenom večje mobilnosti vojaške mašinerije in nenazadnje vojaško letališče v Cerkljah, ki potihoma, a de fakto deluje kot pomožna letalska baza zveze Nato predstavljajo le eno stran militarizacije. Te strani - razen skozi proračun - morda ne čutimo neposredno, lahko pa preko medijev spremljamo njene pompozne posledice v obliki morij, razstreljevanja ljudi in eksodusa milijonov iz njihovih domov.

Obstaja pa tudi druga plat militarizacije v družbi. Tista namreč, ki gradi na histeriji okoli peščice fašističnih prenapetežev in jo nato kanalizira v sprejemanje novih pooblastil policiji, redarjem, Sovi ali katerikoli drugi državni oboroženi tolpi, ki je eksplicitno namenjena nadlegovanju ljudi. Ta drugo plat se izraža tudi skozi urbanizem: mesta postajajo čedalje bolj obkoličena, sterilne površine neprijetne za druženje in pod zloveščim video nadzorom. Militarizem pod taktirko države in kapitala je neločljivo povezan tudi z krepitvijo avtoritarnosti v družbi, ki ga izdatno podpirajo konzervativni stebri družbe, denimo Cerkev in ostali zastopniki patriarhata.

Ugotovitve so jasne. Težnjam po militarizacije družbe se je potrebno zoperstaviti. Potrebno je naslavljati vprašanje smiselnosti vojske. Ponovno je potrebno graditi anti-militaristična zavezništva, ki se bodo povezovala po načelih horizontalnosti in avtonomije ter se jasno ogradila tako od nacionalističnih puhlic kot od strankarskih interesov. V družbi je potrebno zgraditi moč, ki bo se lahko zoperstavila konkretnim poskusom vzpostavitve vojne infrastrukture.

V zadnjem času se že pojavljajo pozivi k novim avtonomnim akcijam samo-organiziranih skupin v svojih okoljih. Naj se torej razobešajo transparenti, lepijo plakati in nalepke, organizirajo dogodki na temo antimilitarizma in njegove zgodovine ter sabotira vojni konsenz. Vojna ni igra!

++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Dogajanje v Izraelu-Palestini je pri nas redno deležno pozornosti tudi splošne javnosti. Tako je bilo tudi pred nekaj dnevi, ko je ta del Mediterana zaznamoval nov krog vojaških spopadov med izraelsko okupacijsko vojsko in silami palestinskega uporniškega gibanja. Tem zadnjim dogodkom v današnji oddaji ne bomo namenili dodatne pozornosti, se bomo pa dotaknili nekaterih drugih vidikov tamkajšnje situacije skozi pogovor z izraelskima tovarišema, ki smo ga posneli med njunim nedavnim gostovanjem v Ljubljani. V Črni luknji smo pred mesecem dni že prisluhnili njunemu poročilu v zvezi z palestinskim bojem proti okupaciji, v današnjem drugem delu tega pogovora pa se osredotočamo na situacijo znotraj samega Izraela. Govora bo o splošni družbeni klimi, o ekonomskih in političnih vidikih, dodatno pa tudi o anarhističnem organiziranju v današnjem Izraelu.

Navkljub temu, da o njih redko slišimo, so tudi v Izraelu dejavne iniciative, ki se zavzemajo za konec okupacije in izražajo solidarnost s palestinskim osvobodilnim bojem. Visoka stopnja militariziranosti družbe se izraža tudi v bojih, ki vznikajo zoper njo in so usmerjeni proti vojaški industriji in služenju vojaškega roka. Naša sogovornika sta predstavita nekaj iniciativ, v katerih sta aktivna tudi sama.

V Izraelu klima ni preveč naklonjena razvoju samoorganizirane socialne in politične infrastrukture. Zgodba enega socialnega centra, ki žal že nekaj časa ne obratuje več, je indikativna za specifične težave, ki jih militarizacija družbe postavlja pred tovrstne prostore in pobude.

Anarhistično gibanje v Izraelu ima tradicijo, v preteklosti je bilo denimo precej opazno v boju proti gradnji zidu med Izraelom in Zahodnim bregom. Tudi zaradi visoke intenzivnosti teh bojev in državne represije je gibanje doživelo nekaj sprememb, še vedno pa vztraja in znotraj Izraela pomeni eno od redkih vozlišč radikalne politike, ne samo v zvezi z vprašanji apartheida in okupacije, temveč tudi v zvezi z drugimi vprašanji v družbi.

Eden od primerov, skozi katere se nazorno razkriva kolonialna narava izraelske države, je tudi usoda staroselskih oziroma beduinskih skupnosti v južnem delu države. Te so deležne nenehnih poskusov razlastitve, izgona iz svojih domov in represije.

V Palestini-Izraelu davka vojni, vojni industriji in nacionalizmu ne plačujejo samo tisti, ki se znajdejo pod neposrednim vojaškim napadom, temveč celotna družba v številnih svojih sferah. Vojna psihoza in nuja ideološke priprave nanjo vplivata na vse vidike družbenega življenja in zapirata politični prostor za vse, ki ne sprejemajo nacionalističnega konsenza. Interesi velike večine prebivalcev in prebivalk na celotnem področju ležijo v koncu okupacije, opustitvi vojne in raziskovanju možnosti, ki ležijo onkraj tega. V Črni luknji bomo tudi v prihodnje po svojih močeh spremljali napore v tej smeri, do takrat pa priporočamo podporo gibanju Bojkot-Sankcije-Razinvestiranje.

++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

ZGODOVINSKI OPOMNIK

Novembra 1936 je Federica Montseny Mañé, anarhistka, feministka in pisateljica, postala prva ženska v zgodovini Španije in ena prvih v Zahodni Evropi, ki je zasedla ministrsko mesto v vladi. Federica je bila rojena 12. februarja 1905 v Madridu anarhistični družini anarhistov. Bila je aktivna članica anarhističnega gibanja. Bila je članica sindikata CNT, pisala je za časopise Solidaridad Obrera, Tierra y Libertad in Nueva Senda. Leta 1927 se je pridružila Federaciji anarhistov Iberije - FAI.

Med špansko revolucijo je bila dejavna v okviru koaliciji CNT-FAI in novembra 1936 jo je predsednik vlade Ljudske fronte Francisco Largo Caballero imenoval za ministrico za zdravje. Iz želje po neposrednem vplivu na spremembe javnega zdravstva v smeri naslavljanja dejanskih potreb delavskega razreda in revnih ljudi, je ponudbo sprejela. Kot ministrica je podpirala decentralizirane, lokalne in preventivne zdravstvene programe. Na njena stališča je močno vplivalo tudi anarhistično gibanje za seksualne reforme, ki se je od dvajsetih let dalje zavzemalo za pravice vezane na reprodukcijo. V času njenega ministrovanja je bil v Kataloniji legaliziran dostop do splava.

Vstop v vlado Ljudske fronte je Federica težko sprejela, tako zaradi lastnih prepričanj kot zaradi družinske libertarne tradicije. Vseeno je odločitev CNT o vstopu v vlado sprejela. Ta odločitev je bila sprejeta v času državljanske vojne, ki so jo sprožili fašisti pod vodstvom generala Franca, CNT pa jo je podprl zaradi premisleka, da je potrebno združiti vse moči in pohod fašizma zaustaviti s sodelovanjem vseh protifašističnih sil. Ta odločitev je vodila v številna razočaranja in praktično potrditev nezaupanja v reprezentativni sistem, saj se je izkazalo, da so družbeni premiki z uporabo ustaljenih parlamentarnih mehanizmov praktično nemogoči. Kot taka je še izostrila še danes nadvse perečo dilemo, ki napaja tudi številne sodobne polemične razprave znotraj anarhističnega gibanja.

November 1936 je bil na španskem revolucionarnem bojišču pomemben še zaradi ene pomembne prelomnice. 20.11.1936 je namreč umrl José Buenaventura Durruti Dumange. Durruti je bil revolucionar, anarho-sindikalistični militant, ki je deloval v CNT in FAI-ju in ostalih anarhističnih organizacijah. Bil je pomembna ikona španske revolucije. Pomembno vlogo kot zagovornik revolucije in hud kritik reformizma, med drugim je kritiziral tudi vstop CNT-ja v vlado.

Znan je predvsem po uspehih njegove milice, ki se je imenovala Durutijeva četa. 24. julija 1936 je bil na čelu 3000 oboroženih anarhistov in anarhistk iz Barcelone do Zaragoze. Po kratki uvodni bitki je bil napad na Zaragozo začasno prestavljen, Durruti pa se je napotil proti Madridu, ki je tedaj potreboval nujno pomoč pri obrambi mesta. Devetnajstega novembra 1936, sredi bitke za Madrid je Buonaventura Durruti umrl sredi enega od protinapadov.

Njegova smrt je za celotno anarhistično revolucijo pomenila velik šok, ki se je izrazil tudi v hudem padcu morale. Njegovo truplo so prepeljali v Barcelono, kjer je tudi pokopan. Na njegovo zadnjo pot ga je pospremilo več kot pol milijona ljudi. To je predstavljalo največjo javno demonstracijo anarhistične moči med vojno. Buonaventura Durruti v spominu anarhističnega gibanja v Španiji in vsepovsod po svetu tudi danes ostaja zapisan kot legenda. Ena od mnogih, ki jih je porodila grenka in krvava državljanska vojna, ki se je začela tako revolucionarno, a končala z brutalno zmago fašizma.