Trdnjava Evropa še vedno ubija

Mejna politika Trdnjave Evrope s svojimi psi čuvaji prinaša vedno nove ranjence in mrliče. V soboto popoldne je hrvaški policist v Gorskem kotarju s pištolo streljal na skupino migrantov in enega od njih huje ranil. Uradna polikana verzija pravi, da se je policist ‘spotaknil’, krogla pa je nato ‘nehote’ zadela človeka. In to večkrat zaporedoma, saj so prva zdravniška poročila govorila o več ranah in ne samo eni v predelu prnsega koša in trebuha. Izgleda, da zdravniki niso pravočasno dobili jasnih navodil in so javnosti dejansko poročali, kar so videli.

Perverzno medijsko opevanje policistove požrtvovalnosti ob reševanju premraženih in od njegovih lastnih metkov ranjenih migrantov skuša prikriti smrtonosnost brutalnih praks nasilnih vračanj in same problematike zapiranja mej ter ilegalizacije njihovih prečkanj. Pri sobotnem streljanju v Gorskem Kotarju ni šlo za osamljen “spodrsljaj,” ampak za vestno izvajanje politike Trdnjave Evrope, v okviru katere za potrebe zaostrovanja mejnega režima oblasti razpihujejo rasizem in normalizirajo vse večjo stopnjo nasilja organov oblasti. Tako nad t.i. migranti kot nad lokalnim prebivalstvom ob meji.

Širši evropski kontekst pojasnjuje lahkotnost, s katero slovenska policija zavestno in sistematično krši celo lastno zakonodajo in ljudi vsakodnevno nasilno potiska nazaj čez južno mejo. Tako je na celotni balkanski poti, kjer tako članice Evropske unije kot t.i. tretje države, ki bi to rade šele postale, ljudem zanikajo pravico do azila, jih sistematično odrivajo in prisilno zadržujejo v bednih nečloveških razmerah na obrobju Trdnjave Evrope. Za čudežnim statističnim zmanjšanjem prošenj za azil na slovenski južni meji stoji na tisoče krvavih zgodb o prisilnih vračanjih hrvaške policije na meji z Bosno in Hercegovino.

Za uveljavitev sistema terorja ni vedno potrebno strelno orožje v rokah policije ali vojske, niti sekire v rokah različnih televizijsko-koreografiranih vard. Včasih pa se morilci v policijskih uniformah vendarle ne zmorejo zadržati in nehote nase osebno vzamejo izvršitev naloge, ki naj bi po sodobnih priročnikih evropskega policijskega piarja sicer ostala v domeni “neizprosne narave” in “spleta okoliščin”. Streljanje v Gorskem Kotarju je zato tudi trenutek resnice: ljudi na naši južni meji dejansko streljajo. Da je ta resnica prišla v javnost, to je s stališča policije edini ‘spotik’.

V nobenem od primerov smrti na meji ne gre za tragične nesreče pri prečkanju deroče reke ali neizprosne vremenske razmere v dinarskih gozdovih. Gre za serijo umorov, za katere so odgovorni branitelji mej Trdnjave Evrope – tudi v uniformah slovenske policije in vojske.