komentar: Porušimo morilske meje: poročilo iz bolgarije in poljske ter vabilo v Innsbruck

komentar: Avtonomni prostori na udaru: Za skupnostno nepokorščino in proti pasivnosti 

report: protesti v srbiji

napovedujemo: Infokafana: Farsa »zelenega« vodika v kontekstu načrtovane Jadranske vodikove doline in BAD NEWS

**************

PORUŠIMO MORILSKE MEJE

Iz organizacije No Name Kitchen poročajo o smrti treh mladoletnikov, ki so konec decembra zmrznili v bližini Burgasa v Bolgariji. 27. decembra so v organizaciji prejeli klic o treh nezavestnih osebah, ki nepremično ležijo v snegu. Aktivisti so večkrat kontaktirali nujno medicinsko pomoč, poročali o stanju mladoletnikov ter navedli točne koordinate, kje se nahajajo. Bolgarske oblasti so klice ignorirale, mejna policija pa je reševalnim ekipam aktivno preprečevala dostop do mladoletnikov z blokiranjem vozil. Naslednji dan so bila v snegu najdena trupla mladoletnikov, okoli njih pa sledi vojaških škornjev in pasjih tac. Sledi kažejo na to, da so bili mejni policisti sicer prisotni na kraju, a se niso odločili pomagati. 

Ali, Samir in Yasser predstavljajo zadnje žrtve bolgarske meje in mejnega režima eu. Niso pa osamljen primer. V No Name Kitchen so zapisali, da te smrti niso žalostna naključja, pač pa premišljene in namerne odločitve politike, ki ljudem onemogoča varen prehod v Evropo in jih sili, da tvegajo svoja življenja v nevarnih razmerah, kot je prečkanje zamrznjenih, zasneženih gozdov. Namerno zanemarjanje ljudi v stiski pa še naprej povzroča smrti, ki bi jih bilo mogoče preprečiti.

Z druge strani trdnjave evrope prihajajo novice o hipokriziji poljske oblasti. 27. januarja bodo na poljskem potekale spominske slovesnosti ob obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Na slovesnost je poljski predsednik Duda povabil tudi izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanjahuja, za katerega je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu izdalo mednarodni nalog za prijetje zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. To pomeni, da bi moral biti ob vstopu v državo članico aretiran. Duda je zato na poljski parlament naslovil prošnjo, da se v primeru Netanjahujevega prihoda na poljsko ukaza za prijetje ne izvrši, parlament pa je izdal resolucijo, ki to potrjuje. 

Dan kasneje, 28. 1., se bo v kraju Hajnówka v bližini meje začelo sojenje petim aktivistom, ki so na poljsko-beloruski meji nudili direktno pomoč ljudem na poti. Hajnówska peterica je obtožena organiziranje nezakonitega prehoda meje, za kar jim grozi pet let zapora. Sporočilo poljske vlade je s tem jasno: odgovornost za 15 mesecev trajajoč genocid je nagrajena z možnostjo brezskrbne in varne udeležbe na komemoraciji nekega drugega genocida, medtem ko razdeljevanje juhe in nudenje nujne medicinske pomoči ljudem v stiski predstavlja kriminalno dejanje, ki mora biti vzgojno kaznovano z zaporom. 

Trdnjava evropa ostaja, nadaljuje pa se tudi boj za njeno rušitev. Eno priložnost tovrstnega boja predstavlja letna demonstracija »Meje morijo«, ki se bo 1. februarja zgodila v Innsbrucku. V pozivu na protest so tovariši zapisali: »Globalna beda se je leta 2024 še okrepila! Zaradi posledic imperializma in (neo)kolonializma je več kot 122 milijonov ljudi po vsem svetu prisiljenih zapustiti svoje domove. Te zapuščajo zaradi vojn in genocida, kraje zemlje in uničevanja narave, patriarhalnega zatiranja in nasilja ter množičnega izkoriščanja in revščine.

Varnih poti za pobeg v Evropo ni, človekova pravica do azila je prazna obljuba. Umazani posli s fašističnimi državami, deportacije na vojna območja, policijsko nasilje in smrti na zunanjih mejah ter množična grobišča v Sredozemlju in Sahari so že leta del vsakdana. Proti beguncem se izvaja milijardna vojna.

Medtem v Evropi z nami manipulirajo s stalnim šovinizmom proti beguncem in migrantom; uporabljajo jih kot grešne kozle za vsako vprašanje. Rezultat te propagande je fašistično javno mnenje in nasilje ter opravičevanje izkoriščanja in marginalizacije celotne skupine prebivalstva. Naši vladarji se povezujejo v EU ali NATO, da bi zastopali prevlado Zahoda in interese močnih korporacij po vsem svetu. Za to so pripravljeni sprejeti kar koli: na njihovih rokah je kri zatiranih ljudstev, spolov in razredov.

Kot lokalno prebivalstvo in mednarodna skupnost se moramo mobilizirati proti tem zločinom. Za boj proti vzrokom za beg in razseljevanje je treba stati ob strani naprednim silam po vsem svetu in podpirati njihov boj v duhu mednarodne solidarnosti. Tudi tukaj v Evropi moramo razviti boj proti kapitalizmu in imperializmu, rasizmu in fašizmu ter patriarhatu in uničevanju narave.«

S temi mislimi poslušalstvo vabimo k aktivnemu rušenju meja trdnjave evrope. Zato 1. februarja vsi v Innsbruck!

Za več novic z balkanske poti priporočamo sledenje No Name Kitchen, za informacije s poljsko-beloruske meje No Border Team in za poročila o sojenju peterici Szpila kolektiv.

**************

izsek izjave AVTONOMNI PROSTORI NA UDARU

Za nas, torej za nepokorne v avtonomnih prostorih, le-ti niso nikakršni mladinski klubi, prisesani na državne razpise za izboljšanje zaposljivosti ranljivih skupin. Tudi niso centri kreativne ali barsko-zabaviščne industrije. Za nas predstavljajo zgodovinsko pomemben dosežek antiavtoritarnih gibanj, ki so vedno izhajala iz lokalne realnosti, se z njo prepletala in se vanjo vračala. Skvoti nikoli ne padejo z neba in nikoli ne obstajajo brez močne, ozaveščene in politizirane skupnosti. Vedno predstavljajo alternativen model družbenega organiziranja in zrcalijo tisto, kar v družbi na splošno manjka, je v njej prezrto ali celo zatirano. Spomnimo, Metelkova je sredi vojne, ki je razcefrala družbeno tkivo nekdanje Jugoslavije, vzniknila kot dedič antinacionalistične in antimilitaristične tradicije ljubljanske in jugoslovanske alternative. Rog je bil odprt na višku zlate dobe tajkunskih kreditov, gospodarske rasti in investicij kot praktična zavrnitev totalnosti kapitalistične udomačitve prostora v centru mesta. Inde in Argo pa sta kasneje v času krize nastala kot izraza potrebe mnogih na Obali po življenju, katerega horizont bi se končno iztrgal od tlake v luki in turistični industriji kot edinima meriloma uspeha.

Avtonomni prostori so tako realizacija potreb in želja po drugačni organizaciji družbenega življenja. V njih in skozi njih strast do svobode ostaja živa. Tudi danes še zdaleč ne zanemarljivemu delu družbe omogočajo prosto razvijanje odnosov, ki preizprašujejo dominantne vzorce moči, agresije, izključevanja, prilaščanja, seksizma in hierarhije. Tudi za tiste med nami, ki že dolgo nismo več mladi, niti nimamo svojega startup podjetja ali kariere, avtonomni prostori pomenijo tisto redko skupnost v naših mestih, ki nam pomaga ohranjati mentalno in fizično prisebnost ter moč tudi v času napredujočega družbenega opustošenja.

Avtonomni prostori so neločljivo povezani s političnimi gibanji avtonomije, antifašizma, antikapitalizma, boja proti vsiljenim hierarhijam in državi, ki s svojimi številnimi lovkami duši življenje. So vozlišča imaginacije ter laboratoriji političnega mišljenja, prakse in organiziranja. Biti znotraj in hkrati zavračati te osnovne premise pomeni pozicioniranje izven avtonomnih prostorov, na stališče aktivne sabotaže pogojev njihove reprodukcije.

Naš predlog za vse tovarišice in tovariše znotraj avtonomnih prostorov je: potrebno je vztrajati na tem, da so ti prostori eksplicitno antifašistični in antikapitalistični, organizirani po načelih samoorganizacije, politični v vseh svojih vidikih, hkrati pa prostori spoštovanja in solidarnosti, kjer se od konfliktov, najsi bo tistih v nas samih, med sabo, ali s policijo in drugimi tolpami, ne beži, temveč se zanje ustrezno skupnostno organizira. Avtonomni prostori se lahko le politični ali pa jih ni. Vedno znova se pozablja, da so izborjeni in se bodo za svoj obstanek zmeraj morali boriti, občasnim navidezno mirnim obdobjem navkljub. Vsakršna legalizacija predstavlja uklonitev oblasti in odpoved ravno tistemu, kar avtonomne prostore dela za drugačne. Številne izkušnje potrjujejo, da je vsaka iluzija, da bodo pogajanja s takšnimi ali drugačnimi veljaki prinesla končno pozitivno (od)rešitev, nesmiselna. Avtonomija nekega prostora se gradi, razvija in obnavlja skozi stalni politični konflikt, ki občasno privzame tudi obliko fizične konfrontacije konkretnih ljudi s silami oblasti. Od tega ne moremo in ne smemo bežati.

Skladno s stanjem stvari v družbi kapitalističnega opustošenja postajajo tudi v avtonomnih prostorih vse bolj vidne združbe, ki se organizirajo okoli preprodaje drog in drobnih tatvin. Te združbe v svojih bolj in manj organiziranih različicah stremijo h vzpostavitvi določene stopnje kontrole nad teritorijem z namenom razvijanja točno določenega segmenta tržne ekonomije, od katerega imajo sodelujoči delež, ki je skladen z njihovim položajem v hierarhiji tolpe. Dejstvo, da so številni med nami v iskanju lastnega preživetja primorani delovati na takšnem prekernem terenu, je neposredno zvezano z osnovnimi premisami kapitalističnega reda, torej z egoizmom in brutalnim bojem za resurse. Nobeno presenečenje zato ne more biti, da najdejo te tolpe svoje rekrute pogosto ravno med tistimi, ki so zavoljo svojega pravnega statusa, jezika ali drugih vidikov osebne biografije potisnjeni na rob družbe. Tudi skozi položaj tistih med nami, ki se nahajajo med Scilo totalne revščine in Karibdo družbeno destruktivne ekonomske dejavnosti, lahko dobimo vpogled v specifično realnost življenja na družbeni margini.

Velik del družbe je danes vržen v pogoje socialnega kanibalizma, kjer se marsikomu zdi, da pot iz brezposelnosti, revščine, brezdomstva lahko pelje le preko tlačenja in izkoriščanja drugih, to pa je ravno ista vizija, ki nam jo, revnim, ljudem brez papirjev, brez prihodnosti, vsiljuje vladajoča neoliberalna paradigma. Ravno zato, ker je socialni kanibalizem sestavni del tako vsakdanje prakse vladajočega režima, kot tudi vladajoče ideologije, je hkrati temeljni teren, kjer moramo ljubitelji svobode in avtonomije zgraditi svojo alternativo. Primarno s samozaščitnim skupnostnim delovanjem in iskreno komunikacijo z vsemi akterji ter z apeliranjem k spoštovanju avtonomnega prostora, njegovih postopkov in uporabnic oziroma uporabnikov. Boj za avtonomijo od države in kapitala je hkrati boj za avtonomijo od dilersko-tatinskih združb in šovinističnih tolp.

Avtonomne skupnosti zahtevajo aktivne posameznike, pluralnost politične misli pa takšno skupnost še dodatno krepi. V skvotu naj bo prostor za različne kolektive, afinitetne skupine, delovne skupine, ki v dinamičnem procesu gradijo skupen prostor raznolikih, a med seboj prepletenih praks. Ključno je, da znotraj skvota obstaja podpora za samostojno delovanje manjših iniciativ drugih, dokler te ne zanikajo osnovnih preko skupščine oziroma foruma oblikovanih političnih in organizacijskih načel. Podpora razvoju mnogoterih ožjih iniciativ pa na noben način ne sme hkrati pomeniti razveljavitve osrednje vloge skupščine kot prostora srečevanja in odločanja v političnem procesu skvota kot celote. Skupščina oziroma forum ostaja temeljno orodje samoorganizacije, nepogrešljiva pri zagotavljanju kolektivnega značaja postopkov v zvezi s ključnimi vprašanji, ki zadevajo celotno skupnost.

Če želimo imeti avtonomne prostore, moramo zanje zastaviti tudi svoja telesa. Včasih bomo uspeli, včasih bodo sile proti nam premočne. A skozi ta boj se bodo rojevala nova zavezništva, tovarištva, ljubezen, inspiracija in moč. Nepokorščina nas združi, sile, ki ogrožajo naše prostore pa lahko ujame nepripravljene in jim spodmakne tla legitimnosti pod nogami. To odpira nov prostor, v katerem se lahko povezujemo z drugimi gibanji, posamezniki, kolektivi in populacijami. Kaj nam bo svoboden skvot v nesvobodnem mestu? V trenutku, ko se zazibamo v lagodnost svoje lastne iluzije avtonomije, smo ostali sami, za zidovi, odrezani, odtujeni. V trenutku, ko na nas pritiskajo gentrifikacija, turistifikacija in policija, rešitev ni (zgolj) v gradnji barikad, kaj šele v umiku in servilni pokoritvi. Ko nam pritiski na vseh ravneh jemljejo prostor in dušijo naša pljuča, mora biti naš krik glasnejši kot kdajkoli prej, naše želje pa morajo iti precej dlje od tega, v kar nas prepričujejo, da je edino mogoče.

posnetek  je izsek iz oddaje Še vedno solidarni z avtonomnimi prostori (28. 6. 2018)

**************

napovedujemo: Infokafana: Farsa »zelenega« vodika v kontekstu načrtovane Jadranske vodikove doline 

predstavitev in debata; 24. 1. 2025, petek, ob 20h; A-infoshop