Oddajo začenjamo s pregledoma dogajanja za prvi maj, temu sledi pogovor z avtorjem knjige o še eni realizirani anarhistični skupnosti iz Ukrrjine, katere sestavni del je bil tudi Mahno. Sledi povabilo na ANARH, ki se bo zgodil 17. maja v Brežicah in pa povabilo na neformalno srečanje sindikata RŠ ob 45-ti obletnici radia ob 20h v A-infoshopu

 

----------

Anarhistična okrožnica

Za nami je praznik dela, ki za anarhiste ne pomeni zgolj vrhunca pred-poletne piknikaške sezone, ampak služi kot pomemben zgodovinski opomnik, ki prek spominjanja preteklih bojev vsakič znova zariše možnosti prihajajočega. Tudi letošnji prvi maj je minil v znamenju protestov, zborovanj in drugih aktivnosti, na katerih so ljudje izrazili svoje nezadovoljstvo, ki izhaja iz kapitalistične ureditve sveta. Povsod po svetu so bili na ulicah tudi naši tovariši in tovarišice. Anarhistično gibanje je še enkrat pokazalo, da predstavlja živo in prisotno politično silo, ki zelo dobro razume geslo: “EN SVET – EN BOJ!”

Pred pregledom letošnjega prvomajskega dogajanja pa se spomnimo anarhističnega izvora tega praznika, ki leži v Chicagu, enem najpomembnejših vrelišč boja za osemurni delavnik. Že mesece pred 1. majem leta tisoč osemsto oseminosemdeset je delavsko gibanje mobiliziralo za velike proteste na ta dan. Zvečer je na delavski skupščini na trgu Haymarket množico nagovoril August Spies [Špis], urednik in izdajatelj čikaškega anarhističnega časopisa Arbeiter-Zeitung. Dogajanje je brutalno prekinila policija, ki pa ji delavskega organiziranja ni uspelo ustaviti . V naslednjih dneh so sledile skupščine, zborovanja in demonstracije, ki jih je policija vedno znova poskušala razbiti. Vrhunec dogajanja je bila eksplozija bombe v policijskih vrstah, ki mu je sledilo streljanje na protestnike. Sledil je medijski in javni linč anarhistov. Osem jih je bilo prijetih in obsojenih za bombni napad, štirje, med njimi Spies, so bili obešeni, en je izvršitvi smrtne obsodbe ušel s samomorom.

Iz Chicaga konec 19. stoletja pa se najprej preselimo v Turčijo, natančneje v Istanbul, kjer se je pred točno enim tednom več kot 30 različnih skupin goreče postavilo zoper prepoved demonstriranja. Nič manj divje ni bilo v prestolnic Kambodže, kjer tako kot v Istanbulu velja prepoved protestov. A kljub temu je na ulice prišlo vsaj tisoč delavcev, ki so zahtevali višje plače in boljše delovne pogoje. Slednje so poleg krajšega delovnika zahtevali tudi delavci v Hong Kongu, ki je znan po tem, da ima zelo rigidno delavsko zakonodajo.

V primerjavi s prejšnjimi leti pa je bilo tradicionalno berlinsko prvomajsko vzdušje precej umirjeno. Vzrok za to je zmaga, ki je bila zabeležena na ulicah Kreuzberga le nekaj dni pred prvomajskim protestom, ko je več tisoč glava množica preprečila shod neonacistov, ki so se zbrali pod taktirko skrajno desničarske stranke NPD. O tem, da je bilo dogajanje za represivne organe mogoče celo malo preveč mirno, pa priča vedenje policije, ki je naključnim mimoidočim precej spontano špricala solzivec v obraz.

Črno-rdeče zastave so med drugim vihrale tudi na številnih grških, španskih, italijanskih, francoskih in nemških ulicah, v Kijevu, Moskvi in St. Petersburgu, Melbournu, Pragi, Wroclawu, Haagu, New Yorku in Chicagu, Lundu, Kuala Lumpurju, v Indoneziji in Izraelu/Palestini ter še marsikje drugje.

In kje so ta velik delavski praznik preživeli domači anarhisti? Nekaj se jih je odpravilo na tradicionalni množični prvomajski protest v Trst, kjer so se pridružili anarhističnemu bloku, ki je pod vodilnim sloganom „Naše potrebe so naša pravica“ združeval okoli 200 ljudi. Druga delegacija pa je ubrala nasprotno smer od obale in se odpeljala v Beltince, kjer je v Ambasadi Štefana Kovača Marka potekal dvodnevni festival Majanje. Ekipa je k programu festivala prispevala delavnico o anarhističnem organiziranju in družbenih gibanjih ter politični performans Živa sila, ki smo mu imeli priložnost prisluhniti med drugim tudi v naši rubriki Aktivna misel.

Slikovno gradivo poročila si lahko ogledate na spletni strani Federacije za anarhistično organiziranje www.a-federacija.org, kjer si lahko tudi preberete izjavo ob prazniku dela.

ŽIVEL 1. MAJ! 

----------

ŽIVA SILA: Dan Evrope - dan nacional-kapitalizma

----------

Stepski pirat – pogovor z avtorjem knjige Stanislawom Lubienskim.

Mladi poljski književnik Stanislaw Lubienski je prejšnji teden v Zagrebu predstavil hrvaški prevod svoje knjige Stepski pirat, v kateri je v opisal najbolj znanega ukrajinskega revolucionarja in anarhista Nestroja Ivanoviča Mahnoja. Knjiga spremlja napete dogodke v jugovzhodni Ukrajini med letoma 1917 in 1921. Lubienski predvsem govori o poskusu Mahna in njegovih privržencev iz uporniške armije, da bi v oboroženem boju proti boljševikom in belogardistom ter drugim sovražnikom uresničili anarhistično enklavo pri njegovem rojstnem kraju Guljaj Polju.

Avtor knjige nikoli ni bil povezan z anarhističnim gibanjem v Varšavi ali na Poljskem. Na študiju ukrajinskega jezika se je učil tudi ukrajinske zgodovine, a ta Mahna ni omenjala.

////////////////////////////////////////

Posnetek 1

//////////////////////////////////////////

Svet je majhen tudi v primeru velikih držav, kot sta Poljska in Ukrajina, saj ima praktično vsaka poljska družina sorodnike v Ukrajini in obratno. Tudi poljska vojska je bila vpletena v spopade v Ukrajini po koncu prve svetovne vojne, a niso šli južno ali vzhodno od Kijeva. Niso se bojevali proti Mahnu.

Kljub temu je bilo Lubienskemu nenavadno, da niti poljska zgodovina ne omenja izjemne osebnosti vzhodne Evrope, kot je bil Mahno. Ne nazadnje je Mahno za tem, ko je moral zapustiti Ukrajino, preživel nekaj časa v poljskih zaporih. Ko so ga izpustili, je odšel v Pariz, kjer je živel do smrti leta 1934. Sovjetska propaganda proti Mahnu je bila za železno zaveso močna.

Avtor je opravil veliko terenskih raziskav, da bi oblikoval čim bolj celovito podobo revolucionarja Mahna. Glede na priimek je raziskoval tudi njegovo poreklo:

//////////////////////////////////////////////////

Posnetek 2

///////////////////////////////////////////////////////////

Mahno je vsekakor bil izjemna osebnost. Lubienski se ni odločil, da bi napisal histografsko knjigo o Mahnu ,temveč bolj romansirano biografijo, v kateri se prepletajo legende in dejstva, zgodovina in sodobni čas. Obiskal je območje, na katerem je delovala Mahnova vojska, in poskusil zvedeti, ali živi Mahno v spominih tamkajšnjih prebivalcev.

/////////////////////////////////

Posnetek 3

////////////////////////////////

Lubienski je bil presenečen, kako so ljudje v Ukrajini večinoma zavračali govoriti o Mahnu, tudi v njegovi rojstni vasi Guljaj Polje, ki danes šteje približno 15.000 ljudi. Kako pa bi sam opisal Mahna?

///////////////////////////////////////////////////////

Posnetek 4

//////////////////////////////////////////////////////////////

Lubienski je na promociji knjige Stepski pirat v Zagrebu ocenil, da v Ukrajini trenutno poteka druga vojna za neodvisnost te države.

////////////////////////////////////////////////////

Posnetek 5

////////////////////////////////////////////////

Anarhistično enklavo, ki jo je uresničil Mahno in v kateri je živelo približno sedem milijonov ljudi, je brutalno zatrla sovjetska armija, ki jo je vodil Lav Trocki, potem ko je s prevaro umoril več znanih ukrajinskih anarhistov, ki jih je povabil na srečanje. O podrobnostih knjige Stepski pirat ne bomo preveč govorili, lahko pa je vzamete v roke. Bere se v enem dihu kot najboljši triler.

Knjigo so lepo sprejeli poljski anarhisti, po hrvaškem prevodu pa se pripravlja tudi prevod v ukrajinski jezik. Lubienski se ni približal anarhističnem gibanju, čeprav pravi, da goji velike simpatije do anarhističnih idej. Naslednja knjiga bo nekoliko drugačna, a vseeno povezana z Mahnom, je napovedal.

///////////////////////////////////////////////////

Posnetek 6

///////////////////////////////////////////////////

S poljskim književnikom Stanislawom Lubienskim, ki je spisal knjigo o Mahnu, se je v Zagrebu pogovarjal Goc.

-------------------

Najava: Neformalno druženje sindikata Radia Študent, Petek, 9.5. ob 20.00, A-Infošop, Metelkova

Kolektiv Črne luknje bo razpoložen za druženje in sproščene pogovore o nadaljnjih bojih za ukinitev ŠOU ter kovanje strategij za samoorganiziran in avtonomen Radio Študent. Verjamemo, da nismo edini, ki nas prihodnost Radia Študent in širše avtonomne scene zadeva povsem osebno in pripravljeni smo svoje skromne resurse investirati v to, da se bo ŠOU-u in ostalim nadebudnim privatizatorjem ta kost zataknila v grlu.

Radia in Metelkove ne damo. Zavedamo se, da splošna družbena situacija še zdaleč ni ugodna za razvoj avtonomnih iniciativ, toda nikakor se ne nameravamo že vnaprej odpovedati možnostim za nadaljevanje in razvoj projektov, ki jih imamo radi. Ne pristajamo na vsiljene delitve in na princip “vsak naj skrbi za svoj vrtiček.”

Za vse sindikaliste po srcu bo vstop tokrat izjemoma brezplačen!