V zadnjih dneh so po mednarodnih aktivističnih mrežah zaokrožile novice o boju ljudstva Wet'suwet'en zoper združene sile kanadske države in naftnega kapitala. Stanje na terenu se spreminja, mi pa smo daleč, zato zgolj na kratko strnimo informacije, ki so zaenkrat uspele priti do nas. Poročamo pa tudi o dogajanju v Srbiji - z nami bo redni anarho dopisnik.

Sicer pa osvetljujemo tudi dva zgodovinska dogodka - obeležujemo 25 let od zapatistične vstaje v Chiapasu in v letu 1905 umrle anarhistke Luise Michel, pomembne protagonistke anarhističnega gibanja v Franciji.

Napovedujemo:

Petek, ob 20h, A-infoshop: Info kafana LXXIV: Ciklus dokumentarnega filma No gods, No Masters, 3. del

Ciklus filmov v treh delih No Gods, No Masters beleži zgodovino zadnjih 150 let upora človeštva, ki se je po celem svetu znašlo v suženjstvu malomarne kapitalistične pošasti. Prikazuje odgovore na bedo otrok, žena in mož, ki ustvarijo družbeno gibanje skozi anarhistično misel in prakso. V treh 50 min delih si bomo ogledali številne primere skupnostnega združevanja moči, ko so se ljudje z direktnimi akcijami upirali vsem oblikam oblasti ter gradili boljši in bolj pravičen svet.



Dokumentarni film je v angleškem jeziku s slovenskimi podnapisi. Slednje so prispevali Zofijini ljubimci. Vabljeni!

Petek, od 11h - Hrana, ne bombe / Food Not Bombs - Celje:

Od 11. ure dalje, dokler ne zmanjka hrane, vabljeni pred Dnevni bar Pod Velbom (Linhartova ulica 1, 3000 Celje), kjer bomo imeli zastonj vegansko pojedino, katerih namen je podružiti se ob toplem obroku, ter poskrbeti da vsaj tisti dan nihče ne bo prisiljen ostati lačen.



Prav tako bomo imeli na voljo hrano, ki jo boste lahko vzeli za domov ter izmenjevalnico oblačil, kjer boste lahko po potrebi vzeli in/ali pustili oblačila.

-Špageti Bolognese z kvasnimi kosmiči

-Palačinke z marmelado

-Marmorni kolač

-Biftek

P.s.: Zaradi težav z prostorom smo izjemoma dali na drugi petek v mesecu. Po sreči bomo za tem nazaj na našem normalnem ritmu, vsakega prvega petka v mesecu.

Naslednji petek, ob 20h, A-infoshop: NEMČIJA IN REVOLUCIJA — 100 LET

Kaj se zgodi s precej dobro delavsko partijo SPD (ust. 1890), ko se udobno namesti v Reichstagu, se s tem pomeščani in v ključnem momentu glasuje za vojne kredite oziroma zgubi stik z delavstvom (1914)?



Kakšne učinke ima njihovo izdajstvo delavskega razred tedaj; kaj pomeni nemški razkol na levici; kakšne učinke za prihodnost "parlamentarne demokracije", za današnje stanje? Kaj se lahko iz tega naučimo?



Glede na Rosino slavno dialektiko organiziranost / spontanost bi malce pregledal položaj na levici v tedanji Nemčiji - oslomba na sovjetsko revolucijo, a obenem odklanjanje boljševizma in klasičnega partijskega voditeljstva ... skozi izviren izum delavskih in vojaških svetov. Kakšen je bil v tedanji Nemčiji položaj anarhizma? Kako se anarhizem vključi v revolucionarne ambicije? Par zglednih primerov neobremenjenega sodelovanja med komunizmom / socializmom / anarhizmom v času Münchenske republike svetov leta 1920 ... Potem bi šli, če bo čas, do še dveh poskusov revolucije v Nemčiji (1923, 1928), proti usodnim spremembam, ko KPD, ki izide iz zelo razprte revolucionarne tradicije zveze Spartak, pohrusta Kominterna ... In končamo z volitvami 1932 in jurišem nacijev na oblast, če bo čas ...

 

*******************************************************************************

Kanada: napad na naravo in njene staroselske branitelje

V zadnjih dneh so po mednarodnih aktivističnih mrežah zaokrožile novice o boju ljudstva Wet'suwet'en zoper združene sile kanadske države in naftnega kapitala. Stanje na terenu se spreminja, mi pa smo daleč, zato zgolj na kratko strnimo informacije, ki so zaenkrat uspele priti do nas.

Prizorišče tokratne konfrontacije med staroselci in kanadskimi kolonialnimi oblastmi leži v notranjosti pacifiške obale več kot tisoč kilometrov severno od mesta Vancouver, nekje na sredi teritorija, ki ga kolonialna geografija vodi pod imenom Britanska Kolumbija. Na drugi strani ga staroselska geografija obravnava kot ozemlje ljudstva Wet’suwet’en, ki se mu ni nikoli na noben pravno veljaven način odreklo. Na tem mestu je primerno spomniti, da večina kanadske province Britanska Kolumbija leži na ozemlju, ki ga staroselci niso nikoli predali kanadski državi, niti ga niso izgubili v vojni ali s premirjem.

Podobno kot v primeru spopada pri Standing Rock pred več kot enim letom gre tudi tokrat za apetite naftne industrije, ki namerava na staroselskem teritoriju zgraditi naftovod za prenos umazane nafte, načrpane iz katranskih polj, in plinovod za prenos plina, pridobljenega s tehnologijo hidravličnega drobljenja. Staroselske skupnosti pa teh uničevalnih posegov v naravo nikakor ne nameravajo dopustiti.

Glavno vlogo v tem projektu ima korporacija TransCanada, ki je v običajni kolonialni maniri uspela na svojo stran pridobiti represivni aparat kanadske države. Pred nekaj dnevi so se tako predstavniki policije sestali s klanskimi poglavarji in jim postavili ultimat, češ da morajo podjetju TransCanada omogočiti dostop na območje Wet’suwet’en teritorija za potrebe začetka gradnje obalnega GasLink plinovoda. V kolikor ultimat ne bi bil sprejet, bi policija nasilno vdrla na teritorij in sama zagotovila zahtevani dostop.

V tem kontekstu dolge zgodovine kolonizacije in upora ter požrešnih apetitov naftne industrije je sedmega januarja do zob oborožena kraljeva kanadska konjeniška policija, znana tudi pod akronimom KKK-P, vdrla na staroselski teritorij in napadla eno od kontrolnih točk klana Unist'ot'en. Pri tem je aretirala vsaj 12 ljudi, mnogim staroselcem onemogočila dostop do njihovih lastnih teritorijev in odstranila blokado. Po napadu je militarizirana zvezna policija, ki se skriva pod že omenjenim nazivom KKK-P, vzpostavila lastno cestno blokado edinega cestnega dostopa do tabora že omenjenega klana. Slednji je ena od baz upora zoper grozečo gradnjo, policijska invazija pa je prebivalce in prebivalke tabora odrezala od glavne komunikacijske poti ter močno otežilo dotok življenskih potrebščin, pa tudi kontakt z mediji in splošno javnostjo. Oborožene policijske sile počasi konsolidirajo kontrolo nad širšim področjem, v naslednjih dneh pa je pričakovati napad na sam Unist’ot’en kamp ins tem nadaljno eskalacijo kolonialne ofenzive.

Ravnanje kanadske zvezne policije pomeni nedvoumno kršenje Deklaracije združenih narodov o pravicah staroselskih ljudstev, ki pravi, da ta “ne smejo biti nasilno odstranjena s svoje zemlje oziroma teritorijev”. Prav tako pomeni kršenje celo pravnih aktov same kanadske države, saj je njeno vrhovno sodišče v preteklosti formalno priznalo suverenost ljudstva Wet’suwet’en na omenjenem teritoriju, posledično pa tudi pravico do zavrnitve neželenih posegov na njem. Tovrstna dvoličnost, na eni strani navidezna pravna zaščita s strnai države, na drugi pa brutalni in ilegalni teror represivnega aparata te iste države, je seveda značilna za ekpanzionistične kolonialne države. S kršenjem lastnih zakonov, policijskim nasiljem nad staroselci, kriminalizacijo njihovega dolgotrajnega in legitimnega upora zoper izkoriščanje njihove zemlje za korporativne profite kanadska država tudi globoko v 21. stoletju potrjuje svoje kolonialno srce.

Boj proti kolonialističn-kapitalističnemu izkoriščanju zemlje in za suverenost staroselskih ljudstev se nadaljuje. Novice lahko najdete na spletni strani http://unistoten.camp/ ter na njihovi fejsbuk strani.

*******************************************************************************

PETINDVAJSET LET ZAČETKA ZAPATISTIČNE VSTAJE V CHIAPASU

Prvega januarja je minilo 25 let od začetka staroselske vstaje v najrevnejši mehiški pokrajini Chiapas. Uporniki in upornice so širše znani pod imenom zapatisti oziroma zapatistke, ki so ga zase prevzeli v znak simbolne in zgodovinske povezave z mehiškim revolucionarjem Emilianom Zapato. Na dan uveljavitve režima proste trgovine na področju Mehike, Združenih držav Amerike in Kanade, ki ga je predvidel sporazum NAFTA, so mu zapatisti napovedali vojno.

Prvega januarja 1994 je pod sloganom "Ya Basta!" oziroma "Dost je!" več tisoč staroselcev zasedlo sedem mest na jugu mehiške zvezne države Chiapas. Odločno zavračajoč korupcijo, rasizem in represijo mehiške države so se zapatisti tudi z orožjem zoperstavili državnim organom, slednji pa so v zameno razglasili izredno stanje na vstajniškem območju in ga hitro spremenili v najbolj militariziran del Mehike. Nekaj tednov po začetku vstaje je bil v pogojih neposredne grožnje z vojaškim obračunom in velike mednarodne pozornosti sklenjen mirovni sporazum med zapatisti in mehiško državo. Z njim je bilo vzpostavljeno nelagodno in napetosti polno premirje, ki traja še danes.

Zapatisti so premirje dobro uporabili, saj so nemudoma prešli k samoorganizirani družbeni rekonstrukciji s ciljem izboljšanja življenjskih pogojev za svoje skupnosti in širše. Zapatisti so se resno lotili zemljiške reforme, kar je pomenilo, da so na zasedenem področju veliko zemlje, ki je bila prej v lasti veleposestnikov, razdelili ljudem. To pa je samo eden od ukrepov avtonomnih zapatističnih družbenih struktur, zaradi katerih je zapatističnemu gibanju uspelo zgraditi lastno moč in si pridobiti spoštovanje ne samo v Mehiki, temveč po celem svetu.

Zapatistična vstaja, ki je vmes v marsikaterem oziru prerasla v pravo revolucijo, v središče postavlja univerzalna človeška stremljenja: pravico do zemlje, zdravstvene oskrbe, šolanja, svobode, demokracije, miru in pravičnosti. Zapatistično gibanje ima lastno oboroženo vojsko EZLN oziroma Zapatistično vojsko nacionalne osvoboditve in je vzpostavilo številne avtonomne občine ter druge strukture, ki so povsem neodvisne in ločene od uradnih struktur mehiške države. Zapatisti niso nikoli poskušali prevzeti nadzora nad državo, temveč so se, zavračajoč neoliberalno ekonomsko politiko, lotili temeljne rekonstrukcije družbe na povsem novih in tokrat resnično demokratičnih temeljih.

Zapatistična zavrnitev neoliberalnega reda za vse, ne zgolj zase, je močno odmevala po celem svetu. Vse od tistega davnega prvega januarja pred petindvajsetimi leti so zapatisti, ki so se vedno dojemali kot mali del globalnega gibanja, delovali kot živ in močan zgled za kovanje novih vizij revolucionarne družbe in metod njihove realizacije. Že leta 1996 so zapatisti pozvali k oblikovanju »Internacionale upanja«, ki naj bi pripomogla h gradnji skupnega boja številnih družbenih gibanj za ohranitev naravnega okolja in vzpostavitev na solidarnosti temelječe družbe. Sledila so številna transnacionalna in celo transgalaktična srečanja, ki so se izkazala za pomemben prostor izmenjave med različnimi sodobnimi revolucionarnimi gibanji. Zadnje takšno srečanje je bilo lanskega marca, ko so zapatisti gostili veliko feministično srečanje, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi iz vsega sveta.

Zapatistični boj se po svojih principih in načinu delovanja v marsičem prekriva z anarhističnimi idejami, še več, lahko bi se reklo, da je odprl nekatere zgodovinsko nove revolucionarne senzibilnosti in možnosti, ki so znatno obogatile anarhistično gibanje od konca dvajsetega stoletja naprej. Ravno zapatisti so utrli pot prvemu resnemu uporu zoper neoliberalizem, tedaj znanim pod imenom antiglobalizacijsko gibanje, ki je v globalnem nizu protestov od Seattla 1999 do Genove 2001 razkrinkalo vso bedo neoliberalnega reda. Slednji je v petindvajsetih letih od dne, ko so mu zapatisti napovedali vojno, proizvedel neskončno opustošenje, poglobil izkoriščanje in pospešil rast razlik med peščico bogatih in množico obubožanih. Tudi pri nas.

Navkljub temu, da od daleč izgleda, kot da v Chiapasu vlada stabilen mir, ta ni nujno tako trden, kot izgleda. Mehiška država v Chiapasu še vedno vzdržuje prisotnost ogromnega policijskega in vojaškega aparata, ki je ob političnem zasuku nedvomno pripravljen na izvajanje terorja nad upornimi skupnostmi. Ne glede na neizogibno krhkost zapatistične avtonomije so njeni nosilci medtem postale nove generacije, ki so celo življenje preživele v skupnostih v uporu. Ne glede na raznorazne poskuse spodkopavanja in napadov na zapatistične skupnosti na bodisi lokalni bodisi državni ravni; ne glede na nenehno prisotno vojaško in policijsko silo; ne glede na diskreditacije in negativno propagando; in ne glede na poskuse kooptacije uspeva upornim zapatističnim skupnostim še vedno ohranjati svojo moč. Zaradi tega še danes tudi za nas, ki živimo v nekoliko drugačnih pogojih na drugem koncu sveta, zapatisti ostajajo ena od ključnih referenc pri projektu lokalizirane rekonstrukcije družbe, ki ga vsi tako zelo potrebujemo.

Ob obletnici vstaje zapatistom in vsem ostalim tovarišem in tovarišicam v boju želimo še naprej počasen korak in dolgo pot.

LOUISE MICHEL

9. januarja leta 1905 je umrla francoska anarhistka Louise Michel. Rodila se je leta 1830 na gradu Vroncourt v Franciji kot hči služkinje in, domnevno, gospodarjevega sina. Njeni stari starši so bili liberalnih nazorov in ji omogočili izobrazbo, skozi katero je te prevzela tudi sama. Postala je učiteljica v Parizu, kjer je bila znana po svojih naprednih in modernih metodah poučevanja ter po zavzemanju za izboljšanje izobrazbe žensk. Ostro je nasprotovala klerikalizmu in zavrnila prisego zvestobe cesarju.

Louise Michel je bila v času pruskega obleganja Pariza zaradi svojega aktivnega političnega delovanja dvakrat aretirana, leta 1871 pa je bila dejavna udeleženka Pariške komune, v času katere se je v celoti predala revolucionarnemu boju, tudi na barikadah, z orožjem v roki in z oskrbovanjem ranjencev za njimi. Po padcu komune se je bila prisiljena predati oblastem, sodišče pa jo je nato obsodilo na izgnanstvo v francoski koloniji Novi Kaledoniji v jugozahodnem Tihem oceanu. Na dolgi poti v izgnanstvo se je seznanila z anarhističnimi idejami ter v šestih letih in pol, ki jih je tam preživela, nadaljevala z revolucionarnim bojem. Aktivno je namreč podpirala staroselsko ljudstvo Kanak v njihovem uporu zoper francoski kolonializem. Nadaljevala je tudi s poučevanjem, in sicer tako staroselskih kot francoskih otrok.

Po sprejemu splošne amnestije za komunarde in komunardke leta 1880 se je Louise Michel vrnila v Francijo, kjer je nadaljevala z nadaljnjim bojem zoper izkoriščanje. Zaradi drznih akcij je ponovno padla pod drobnogled oblasti, ki so jo po neki manifestaciji brezposelnih delavcev, pri organiziranju katere je sodelovala, obsodile na šest let zaporne kazni, ki naj bi jo preživela v samici. Po treh letih zapora je bila Louise spet na prostosti. Preselila se je v London, kjer je odprla mednarodno anarhistično šolo za otroke političnih beguncev. Redno je objavljala politične tekste in potovala po Evropi, kjer je s svojimi govori navdihovala na tisoče ljudi. Med enim od takšnih govorniških gostovanj v Marseillu je usodno zbolela za pljučnico. Njenega pogreba v Parizu se je udeležilo več kot 100.000 ljudi, ki so z anarhističnimi zastavami simbolno potrjevali zavezo po nadaljevanju njenega neutrudnega boja za svobodo.