Protirasistična fronta po antifašistični manifestaciji ne počiva, ampak svoje fokus zopet obrača na meje. V oddaji bomo izvedeli kaj več o stanju in režimih na mejah od Turčije do Madžarske.

_______________________________________________________________________

Meje na Balkanu trenutno kažejo precej drugačno podobo kot še nedavno. Namesto blokiranih meja, samoorganiziranih begunskih kampov na železniških postajah in ob mejah ter občasnega policijskega nasilja, so meje trenutno pretočne, poročil o nasilju pa praktično ni. Res je sicer, da Madžarska za domače potrebe še vedno igra predstavo “do zob oboroženi varuh šengenske meje”, toda hkrati skozi državo v popolnem sodelovanju s policijami sosednjih držav spusti več tisoč beguncev na dan. Po začetnem obdobju nesoglasij med državami, odzivov na lastno pest in improvizaciji – slednja je bila značilna za Slovenijo -, je Evropski uniji uspelo na celotnem Balkanu vzpostaviti enoten in kontroliran režim upravljanja z ljudmi.

Gledano od daleč, pa tudi od blizu, se ta hip zdi, da se agende beguncev kot držav in njihovih policij, medsebojno prekrivajo: ljudje hočejo v Evropo in ta jih ne samo sprejema, temveč aktivno organizira njihovo pot na celotni balkanski poti. Toda to prekrivanje drži zgolj, če se osredotočimo na raven potovanja iz točke A v točko B. Toda takoj, ko se vprašamo o načinu, na katerega ta pot poteka, postane zadeva bolj zlovešča.

Aktivisti iz terena v zbirnih točkah od Makedonije, preko Srbije, Hrvaške in Madžarske poročajo o izjemno dovršeni dramaturgiji in scenografiji begunske poti čez Balkan: vedno se mudi; pogosto se potuje ponoči; nikoli ni dovolj postelj, ni dovolj vecejev; vlada večna negotovost ali bodo avtobusi ali ne; ni možnosti za počitek, premislek, pogovor; ponoči in v dežju povsod zastrašujoče luči, plesniv kruh, prepoved tople hrane; agregati in tople postelje za policijo, vlažne deke za ostale; nočni odsevi uniform protiizgredniške policije; hitri nočni pohodi čez mostove in gozdove do z bodečo žico zaznamovanje meje. Vse te podobe in gibi proizvajajo nenehen občutek tekočega traku, katerega temeljna značilnost je, da ljudem odvzame možnost, da bi sami vplivali na dinamiko svoje poti. To dehumanizacijo dopolnjuje perverzna zapoved hvaležnosti, ki naj bi jo bili begunci bili dolžni čutiti napram tem istim birokratom, ki na njihovih plečih dograjujejo režim hierarhičnega vključevanja beguncev v naše skupnosti.

O strašljivi vlogi humanitarnih organizacij na terenu, ki poleg tega, da tam so, ne počnejo kaj dosti drugega, je bilo rečenega že dovolj. Praktično po celotnem Balkanu pomembne humanitarne naloge opravljajo samoorganizirani prostovoljci iz vseh koncev Evrope. Toda kakšna še je lahko vloga aktivistov, torej tistih nas, ki v tej situaciji nismo begunci, toda nas procesi kapitalističnega opustošenja prav tako zadevajo povsem osebno in smo zavezani k tkanju solidarnostnih mrež skupaj z našimi novimi sosedi in sodelavci?

Kako lahko prispevamo k temu, da begunska pot v Evropo ne bo pomenila prehoda v situacijo popolne ločenosti od družbe in programirane šibkosti? Kaj narediti, da bi potovanje beguncev po Evropi hkrati proizvajalo moč beguncev samih in vseh nas, ki smo njihovi podporniki, ne pa, da bi na račun dostojanstva nas vseh zgolj krepilo moč vseh vrst mejnih agencij in birokratov, ki upravljajo s populacijami? To je izziv, ki si ga v teh dneh zastavljajo številni iz številnih karavan odprtih meja, prostovoljci na mejah in drugod.

V sedanji že relativno konsolidirani situaciji se že nakazujejo končni obrisi nove ureditve, ki se bo v svoji celoti razkrila v momentu, ko se bodo meje ponovno zaprle: totalno militarizirana zunanja meja Evropske unije, na vmesnih področjih Srbije in Makedonije, morda pa tudi Hrvaške, Madžarske in, zakaj pa ne, Slovenije pa bo ostalo na deset tisoče novih “zatečenih tujcev”. S tem se bo začela nova faza begunske krize, ki bo še pognojila že sedaj plodna tla za še večji razmah idej sovraštva in agresije.

Zato je izjemnega pomena že sedaj in vseskozi graditi naracije, ki nam, prekercem, nezaposlenim, revnim, mladim brez prihodnosti, potencialnim emigrantom, torej vsem tistim, ki smo tudi sami deležni terorja kapitalističnega opustošenja v številnih vidikih naših življenj, omogočajo, da skupaj z begunci tvorimo politične, diskurzivne in fizične prostore zoperstavljanja temu istemu terorju. Skupaj. Zrušimo meje, zgradimo moč.

___________________________________________________________

Napoved dogodkov:

Ta vikend: Nogometni turnir Brcnimo rasizem

Vsak prvi torek v mesececu pa vas na Metelkovo vabi Alternativna tržnica Zadruge Urbane