Back to school Dijakobinci
Rubrike:
Glasbeni žmoht – Lucija in Amalija
Večina dijakov dneva ne začne s prijetnim desetminutnim sprehodom do šole. Namesto tega smo obsojeni na vse bolj neprijetno vsakodnevno vožnjo z javnim prevozom. Glede na to, da je Slovenija relativno majhna država, lahko izbiramo med dvema možnostma: vlaki ter avtobusi. Oboji zamujajo in niso niti približno časovno zanesljivi, ob tem pa obstaja še veliko drugih težav.
Ta problematika je bila še posebej medijsko odmevna ob začetku novega šolskega leta, ko je situacija iz slabe prešla v obupno, sploh v jugovzhodnem delu naše male dežele. Pri načrtovanju so bile potrebe dijakov na področju kapacitete in voznih redov močno spregledane, kar je sporno glede na visok delež uporabnikov, ki ga predstavljamo dijaki.
Seveda pa zamude niso edina težava. Problematično je tudi dejstvo, da so vozila pogosto prenatrpana, dogaja se, da ob vstopu na avtobus ali vlak ni vedno mogoče dostopati do prostega sedeža. Vse to so posledice izredno slabe organizacije prevozov, ki jo načrtuje država. Leta 2022 je Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ustanovilo Družbo za upravljanje javnega potniškega prometa, krajše DUJPP. Družbo so ustanovili z namenom, da prevzame strateški del upravljanja prevozov, operativni del pa so prepustili ponudnikom prevoza. To pomeni, da država načrtuje vozne rede, zagotavlja finance ter subvencije, določa število sedežev na vsaki liniji in podobno, prevozniki pa so dolžni poskrbeti le za voznike, vozila ter infrastrukturo.
DUJPP je v sporočilu za javnost izjavila, da so za nelogične spremembe voznih redov odgovorni ponudniki prevoza, češ da se niso primerno pripravili, kar so zagotavljali ob podpisu pogodbe. Pravi, da niso pravilno določili ur odhodov ter da se niso usklajevali s šolami. DUJPP obljublja, da bodo vse težave odpravljene že do konca tega meseca, in zagotavlja, da redno preverjajo zadane obljube prevoznikov. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je prav tako javno izjavilo, da je kriviti Družbo za upravljanje javnega potniškega prometa povsem nesmiselno, saj so glavni krivci za vse nevšečnosti pri avtobusnih prevozih prevozniki sami.
Pri Dijakobincih nas je zanimalo, kako se celotna problematika prevozov kaže v praksi, ali se dijaki sploh zavedamo vseh dejavnikov v situaciji in kakšen vpliv ima to na izvedbo pouka. Svoje avtobusne grozljivke so z nami delili dijaki iz Novega mesta.
IZJAVA
Tudi ko govorimo o železniškem prometu, situacija ni prav nič boljša. V zadnjem mesecu je bilo največ težav z zamudami ter predvsem s prenatrpanostjo vlakov na liniji Metlika–Novo mesto–Ljubljana, na kateri se vozijo pretežno dijaki iz Bele krajine, Trebnjega ter Ivančne Gorice. Šolski center Novo mesto, ki je največji v Sloveniji, je letos namreč povečal vpis za 80 mest, posledično se »vozači« na vlakih zaradi primanjkovanja prostora med sabo stiskajo kot konzervirane sardine. Na Slovenskih železnicah odgovarjajo, da niso dobili pritožb potnikov, in ocenjujejo, da razmere niso sporne, zato glede tega za zdaj ne nameravajo ukrepati. Po besedah vozačev naj bi vlaku, ki pelje takoj po koncu pouka in na katerega gre največ dijakov, dodali garnituro, vendar so nadgradili zgolj en vlak, tako da se situacija ni pretirano izboljšala.
Kaj pa imajo povedati tisti, ki na vlaku zaradi počasnih hitrosti in slabih razmer vsak dan zapravijo trikrat več časa, kot bi ga za premagovanje enake razdalje potrebovali z avtom?
IZJAVA
Dijaki, ki imajo šolo oddaljeno več kot 2 kilometra od svojega stalnega prebivališča, imajo pravico do subvencioniranih vozovnic, za kar skrbi Integrirani javni potniški promet, krajše IJPP. Subvencionirane vozovnice so cenovno zelo dostopne mesečne ali letne vozovnice, ki mladim omogočajo neomejeno potovanje z vlaki in avtobusi po vsej Sloveniji. Problem imajo dijaki, ki so od svoje šole oddaljeni manj kot 2 kilometra. Ti dijaki si morajo javni prevoz plačevati sami, kar je lahko za nekoga, ki ni redno zaposlen in živi od štipendije, velik finančni zalogaj. V nekaterih evropskih državah, kot sta denimo Malta in Luksemburg, ter v nekaterih mestih na Švedskem, Finskem in drugod imajo vsi dijaki in študentje ne glede na oddaljenost od šole možnost brezplačnega javnega prevoza ali vsaj višjih subvencij za vozovnice.
Zakaj ni tako tudi v Sloveniji? Slovenske železnice sicer ponujajo kartico za mlade do 27. leta starosti, ki posameznikom med tednom omogoča 30-odstotni, med vikendom pa 70-odstotni popust pri nakupu vozovnice in vsebuje še nekatere ugodnosti pri potovanju z vlakom v tujino. Med tednom so vozovnice za vlak kljub popustu še vedno dokaj drage, saj na primer za dvourno vožnjo iz Ljubljane do Maribora s popustom za enosmerno vozovnico odštejemo kar 8,70 evra.
Da ne govorimo o tem, da se na vozne rede ne moremo zanašati, saj je redkost, da je vlak točen. Na Slovenskih železnicah že vrsto let ponavljajo, da sami niso krivi za zamude, pač pa so krivi dejavniki, na katere oni sami nimajo vpliva – popravila tirov, nadomestni prevozi, vremenski dejavniki in tako dalje. Vprašanje, ki se nam poraja v glavah, je, kako lahko druge železniške družbe po svetu kljub enakim dejavnikom vzdržujejo točnost vlakov. Jasno je, da storitve Slovenskih železnic kljub visoki ceni vozovnic niso učinkovite in zadovoljive.
Nesprejemljivo je, da prikrajšani potniki tako na vlakih kot na avtobusih za vse nevšečnosti krivijo osebje, ki je zaradi velike delovne obremenitve že tako ali tako pod stresom in ki konec koncev nima nobenega vpliva. Sindikat avtobusnih šoferjev že leta opozarja na to, da so razmere za voznike izredno slabe, kar se kaže v kadrovskem primanjkovanju prav teh. Statistike in raziskave kažejo, da bi v Sloveniji v tem trenutku potrebovali 860 voznikov, vendar se za ta poklic ljudje zaradi premajhnih plač in že omenjenih slabih razmer enostavno ne odločajo.
Vožnja z javnim prevozom je za mnoge od nas rutinski del dneva, ki povezuje udobje doma in natrpane šolske hodnike. Je prehodno obdobje med dvema zelo pomembnima deloma dijaškega delavnika. Mogoče se bomo dijaki lahko nekoč po dolgem šolskem dnevu domov odpravili z optimiziranim, prijetnim prevoznim sredstvom. Za zdaj pa bo treba vsako jutro še kar držati pesti, da dobimo avtobus, na katerem deluje gretje. Pa tudi brez sadnih smutijev in vejp hlapov bi bilo super, ampak za to smo si konec koncev krivi sami.
Do Ljubljane je trikrat prestopal Jaša.
Drugega septembra so prvič v tem šolskem letu čez srednješolske prage pricapljali letošnji fazančki. Po nastanitvi je seveda sledil častni sprejem prvih letnikov – fazaniranje.
Korenine fazaniranja segajo v čas starih Grkov. Ti so poznali penalizem, ki se je začel na Platonovi akademiji. Definicija skoraj ustreza našemu fazaniranju, saj gre za sistem blagega zatiranja in mučenja študentov prvega letnika. Penalizem se je v sedemnajstem stoletju razvil v hazing, ki v šolskem kontekstu pomeni preizkušanje novih učencev, članov šolskih skupnosti ali klubov, z verbalnim ali fizičnim nasiljem. Hazanje je lahko zelo brutalno, dandanes po navadi vključuje konzumiranje alkohola in fizične napore, posledice pa so lahko usodne. Med letoma 2007 in 2017 je bilo kot posledica hazinga medijsko dokumentiranih 40 smrti. Ta ritual pa se ne odvija samo na dan prihoda novincev, ti so bolj ali manj intenzivno poniževani še celo prvo leto.
Ritualno zbadanje je na fakultetah skozi čas postajalo vse popularnejše, v devetnajstem in dvajsetem stoletju pa se je začelo širiti tudi po srednjih šolah. V več zveznih državah je hazing definiran tudi kot kaznivo dejanje, a se kljub temu še vedno izvaja, predvsem v univerzitetnih bratovščinah, sestrščinah in športnih ekipah.
Fazaniranje je slovenska verzija zahodnjaškega hazinga, začelo se je po osamosvojitvi. Izraz »fazan« izvira iz časov Juge, v Jugoslovanski ljudski armadi so tako poimenovali nove člane. Fazaniranje je koncept, ki simbolizira prestop najstnika iz osnovne v srednjo šolo in se na papirju lahko zdi prikupen, v praksi pa poteka drugače. Zanj je najbolj značilno čečkanje F-jev po telesih dijakov prvih letnikov.
Mnogo srednjih šol je že pred leti prepovedalo risanje po dijakih, ponekod pa upada tudi interes dijakov. Izjema je seveda naše glavno mesto, kjer fazaniranje poteka tudi ločeno od šolskih ustanov, v mestnem središču. »Dijaki«, ki včasih sploh niso dijaki, temveč odrasli ljudje, se ne ustavijo pri pisanju in risanju z alkoholnimi flomastri. Fazane obmetavajo z moko, jajci in marsičim drugim, največji problem fazaniranja pa je, da se te dejavnosti pogosto izvajajo tudi brez soglasja fazanov. Žrtve pa niso zares izključno fazani, pogosto posledice doživljajo tudi dijaki višjih letnikov. Seveda, zakaj bi svoje nasilne težnje omejili le na novince in dejansko sledili tradiciji, če to ni potrebno? Fazaniranje je pogosto žal le nasilje, zamaskirano z zabavno slovensko srednješolsko tradicijo.
Dogajanje je v Ljubljani nadzorovala tudi policija, ki je pojasnila, da v prvih dneh šolskega leta intenzivneje izvaja aktivnosti, povezane s povratkom otrok in mladine v šolske klopi. V času nadzora je bilo letos ugotovljeno, da se je na nekaterih lokacijah v Ljubljani nahajalo tudi večje število mladostnikov različnih starosti, ki so se med seboj sprejali z »avtolaki« različnih barv. Nihče od mladostnikov pa do policistov v času nadzora in kasneje ni pristopil oziroma podal prijave. Trdijo, da je zdaj nasilja med fazaniranjem manj; citiramo: »Opažamo, da mladostniki sedaj bolje prepoznajo meje ‘dopustnega’.« Konec citata. Pri ozaveščanju dijakov o mejah fazaniranja sodelujejo tudi s šolami in centri za socialno delo. Kako pa se je fazaniranje letos resnično odvijalo v centru prestolnice? Po ljubljanskih ulicah se je sprehodila urednica univerzitetne redakcije in naša mentorica Nika.
IZJAVA
Seveda pa negativne izkušnje s fazaniranjem nima vsak dijak, letos smo v centru dobili tudi veliko pozitivnih povratnih informacij.
IZJAVA
Kako pa je videti fazaniranje v manjših mestih? Situacija se razlikuje od ljubljanske. Redko kdaj se zgodi, da te kot fazana popiše nekdo, ki te ne pozna. Seveda imamo tudi izjeme, po navadi so to pripadniki gaserske oziroma limkaste subkulture, ki prvi dan že korajžno ghostajo svoje vejpe in se popisani sprehajajo po avtobusni postaji. Popisovanje po telesu brez konsenza je redko, a v gaserski subkulturi posameznika h konsenzu sili pritisk družbe. Problematično je predvsem to, da popisanost v teh skupnostih dijakov že nekako vizualno simbolizira, kdo je kul in kdo ni. Če nočeš biti popisan, mnogim sporočaš, da nimaš prijateljev oziroma da si pusi, ki noče biti porisan.
Kaj pa o fazaniranju menijo profesorji? Govorili smo s profesorico Ekonomske šole Novo mesto Tamaro Rifelj. Povedala je, da je v času, ko je sama obiskovala srednjo šolo, fazaniranje sicer bilo prisotno, a le v obliki minimalnega popisovanja. Zanimalo nas je, zakaj je v Novem mestu fazaniranje manj prisoten pojav.
IZJAVA
Rifelj je povedala, da sama ni opazila veliko pofazaniranih fazanov. Zanimalo nas je še, kaj si misli o tradiciji fazaniranja, ki je vsebinsko svojevrsten unikum med domnevno slovenskimi običaji.
IZJAVA
Mnogi bivši in današnji dijaki imajo s fazaniranjem zelo dobro izkušnjo, ki je zaznamovala njihove srednješolske dni, a to ne opravičuje nasilja, diskriminacije in medvrstniškega pritiska, ki ga veliko fazanov doživi že na svoj prvi šolski dan. Dijaki se lahko fazaniranju pogosto tudi izognejo tako, da preprosto ne gredo na kraj izvajanja. Problem so fazaniranja, ki se dogajajo v okolici šol in se jim dijaki ne morejo izogniti. Na srečo je veliko šol ta obred že prepovedalo. Najbolj problematični primeri so tisti, v katerih se fazani znajdejo na fazaniranju z željo, da bi ob priložnosti spoznali nove prijatelje in dobili kakšen F na roko, a so na koncu žrtev medvrstniškega nasilja.
Mnogi bi rekli, da smo zgolj preobčutljivi in da je fazaniranje le tradicionalni sprejem novincev v novo obdobje šolanja in življenja. Pa vendar je fazaniranje zgolj še ena zahodnjaška navada, ki se je prikradla k nam iz Združenih držav. Če imamo zanj svoje ime, še ne pomeni, da je naša tradicija. Če nam tradicija res pomeni toliko, da smo naključni osebi pripravljeni katapultirati jajce v glavo, raje spet praznujmo Gregorjevo in preimenujmo september nazaj v kimavec.
Po poljih se je skrival Andraž.
Dodaj komentar
Komentiraj