Glasbeni Žmoht z Laro Kranjec

Dežela, kjer se cedita promet in pekoča omaka

Po nekaj urah stiskanja zob zaradi zelo omejenega prostora za kolena na sprednjih sedežih kombija prevoznika GoOpti sva v noči s četrtka na petek v zadnjem tednu septembra z očetom prispela do letališča v Benetkah – enega od slovenskih oken v svet vse od razglasitve stečaja letalske družbe Adria Airways. Vsak s svojim osemevrskim sendvičem, kot se za letališče spodobi, sva pričakala let v Pariz, od koder pa se je najina pot nadaljevala v skoraj nasprotno smer – proti indijskemu mestu Bangalore, kjer sem v naslednjih desetih dneh igral na svetovnem mladinskem prvenstvu v šahu za slepe in slabovidne.

Po prestopu v Parizu je bil pred nama več kot deseturni let, ki je po dolžini močno presegal vsakega, ki sva ga izkusila do tedaj. Vrste, vsaka po deset sedežev, so se počasi zapolnile. Vsak potnik je bil opremljen z blazino, odejo, slušalkami in nepogrešljivim razvedrilnim zaslonom. Ob širokem naboru filmov, glasbe, serij in iger, ki je na videz ponujal vse, a ničesar, kar si pričakoval ali želel, smo vsak po svoje prebili večino leta. Medtem se je našel tudi čas za strmenje v interaktivni zemljevid in opazovanje imen držav in mest, za katera smo že vsi slišali po televiziji ali o njih brali, a si jih ne znamo čisto predstavljati kot resnična. Zdaj pa so eno za drugim izginjala pod nami – enajst tisoč metrov pod nami, medtem ko smo pri minus petdesetih stopinjah Celzija drveli skozi zrak s hitrostjo devetsto kilometrov na uro.

Ob tem me je spreletelo zavedanje, da je za številne naša država prav ena od takšnih, ki jih človek morda ozavesti šele ob branju napisov na zemljevidu med čezoceanskim letom. Za ta preblisk je poskrbel Američan na moji levi, ki me je moral dvakrat vprašati, kako se imenuje država, od koder prihajava z očetom, jo ob mojih navodilih poiskal na zemljevidu in se nato vrnil k zmrdovanju nad dejstvom, da smo vsi na letu dobili vegetarijanske obroke.

Na trdna tla sva spet stopila na ogromnem letališču v Bangaloru, ki je vsaj po občutku precej večje od pariškega in beneškega skupaj, da o Letališču Jožeta Pučnika sploh ne govorimo. Po nekoliko ostrejših identifikacijskih protokolih, kot smo jih navajeni v Evropski uniji, sva prevzela prtljago, nato pa po nekaj tavanja med prostori vendarle našla taksista, ki naju je odpeljal do najinega hotela.

Vsi stereotipi o indijskem prometu so bolj kot ne resnični, kot sva z očetom spoznala ob glasbeni spremljavi neprestanega trobljenja belih suzukijev swift in peščice drugih avtomobilov. Ceste so se spontano spreminjale iz štiri- v osempasovnice glede na to, kako so se vozila odločila razporediti in koliko vesp se je uspelo vriniti med avtomobile. Po slabi uri vožnje v tem adrenalinskem parku se je najina več kot štiriindvajset ur dolga pot vendarle končala. Pred hotelom sva morala znova skozi letališču podoben varnostni pregled, nato pa sva se prijavila na recepciji. Zatem pa sva v dvigalu pritisnila številko osem in se karseda hitro odklopila od sveta budnih.

Le nekaj ur pozneje naju je budilka že silila nazaj k zavestnemu sodelovanju v skupnosti človeštva. Okrog devete ure zjutraj sva se odpravila na zajtrk, potem ko nama je časovna razlika ukradla tri in pol ure noči. V samopostrežni restavraciji hotela sva neustrašno eksperimentirala s hrano. A niti sanjalo se nama ni, kako malo naju je prvi zajtrk pripravil na naslednji teden in pol sopihanja ter skrivanja solz za mizo. Seveda se je tudi pri zajtrku našlo kaj pikantnega, a sva, popolnoma nevedna o tem, kar je prihajalo, naznanila, da so prepričanja o indijski hrani pretirana in ji bova z lahkoto kos.

Sledilo je prvo dejanje prvenstva – svečana otvoritev. Urejeni dvorani je na enem koncu kraljeval oder, na drugem pa so jo krasile izobešene zastave vseh osmih sodelujočih držav na mladinskem in ženskem prvenstvu, ki sta potekali vzporedno. Vsem na pogled so bile zastave Indije, Vietnama, Poljske, Kazahstana, Združenih držav Amerike, Ukrajine, Švedske in, seveda, Rusije. Ob tem se vam mogoče porodi nekaj vprašanj. Ali nisem zastopal naše prečudovite države na sončni strani Alp? Kako ruski šahisti sploh smejo nastopati na mednarodnih šahovskih tekmovanjih? So morda tudi organizatorji kvalificirani za nastop na prvenstvih slepih in slabovidnih? Odgovor na vsa ta nadvse poštena vprašanja se skriva v dejstvu, da je Slovenija navsezadnje pač le država, ki jo človek opazi šele na interaktivnem zemljevidu med čezoceanskim letom. Misel na to zabavno okoliščino nama je nekoliko krajšala čas med sicer izredno dolgo otvoritveno slovesnostjo svečanih govorov, prižiganja bakle in petja indijske himne.

Prvo kosilo nama je že nekoliko bolje namignilo, kako se bodo odvijali najini obedi tam, potem pa je napočil čas za uvodni krog prvenstva. Od dvanajstih udeležencev na mladinskem delu sem bil po mednarodnem rejtinškem sistemu postavljen kot tretji nosilec. Tako sem prvo partijo igral na tretji šahovnici, moj nasprotnik pa je bil deveto rangirani enajstletni slabovidni šahist iz Kazahstana.

Šah za slepe in slabovidne se igra na prilagojenih šahovnicah z luknjo v vsakem polju. Na dnu vsake figure je podolgovat čep, ki se zatakne v luknjo. Tako lahko šahist figure tipa, ne da bi se prevrgle, in tako ozavesti njihovo pozicijo na šahovnici. Razlikujejo se tudi črna polja, ki so v primerjavi z belimi nekoliko privzdignjena, in črne figure, ki imajo na vrhu manjši del iz drugačnega materiala kot preostanek figure, s pomočjo katerih je mogoče s tipanjem razlikovati tudi med barvo figur in polj. Šahovske ure, ki igralcema odštevajo čas za razmislek med partijo, imajo za slepe slušalko, s katero lahko šahist posluša, koliko časa še imata oba z nasprotnikom. Ker pa figur naenkrat ne moreta tipati oba šahista, je možna tudi igra na dveh šahovnicah. V tem primeru drug drugemu govorita poteze, ki sta jih odigrala v dogovorjeni šahovski notaciji, in oba premikata figure za obe strani.

Dogajanje pred pričetkom prvega kroga se je takoj popestrilo, ko je ukrajinska ekipa opazila neprijazno zastavo, ki je še vedno visela s stropa igralnega prostora. Enajstkratna zmagovalka ženskega dela prvenstva in njen prevajalec sta pošteno oštela sodnike ter se namenila tudi proti meni in očetu, preden sva jima zagotovila, da nisva Rusa in veva, da zastava ni pravilna. Eden od sodnikov se je tako odločil za vzorec fotografirati kar zastavo z rokava slovenske olimpijske jakne mojega očeta in jo med prvim krogom s pomočjo ostalih že zamenjal.

Turnir pa sem začel zelo slabo – s porazom proti nefavoriziranemu nasprotniku. To je pomenilo velik udarec v predvidenem boju za medalje v konkurenci treh Poljakov, sedmih Indijcev in mojega nasprotnika iz Kazahstana. Z osmimi igrami do konca je bilo seveda še vse mogoče, a to zagotovo ni bil začetek, ki sem ga želel ali pričakoval. Naslednjega dne sem dobil svojo prvo točko z zmago proti enemu od domačih šahistov. Sledil je ponedeljek, edini dan, ko smo odigrali dve partiji. Večinoma so te trajale med tremi in štirimi urami, zato bi bil bolj zgoščen urnik zelo težaven za tekmovalce. V dopoldanskem kolu sem premagal še enega domačina in se tako vrnil med prvo peterico, popoldne pa me je čakala na papirju najtežja partija do tedaj. Moja nasprotnica je bila slabovidna vrstnica s Poljske, ki je pred najinim dvobojem bila celo v vodstvu. Po dolgi in naporni partiji z več preobrati, med katere lahko štejemo tudi mojo ugotovitev, da je indijska hrana tudi moji prebavi prišla do živega, sva se dogovorila za remi.

Na sporedu je bil nato prost dan z organizirano izbirno ekskurzijo. Po zajtrku smo se vkrcali na avtobus in se naenkrat prebijali skozi morje rumeno-zelenih rikš – prevladujoče lokalne oblike taksijev –, živo rumenih šolskih avtobusov, ki so kazali na to, da smo nekje sredi okoliša več izobraževalnih ustanov, in vsega, kar se je našlo vmes. Bangalore, originalno Bengaluru, je sicer prestolnica indijske zvezne države Karnataka. Je dom več kot štirinajstim milijonom ljudi, s čimer predstavlja ogromnih 0,972 procenta indijske populacije. Med domačimi mesti po prebivalstvu zaseda četrto mesto, v svetu pa triindvajseto. Prevladujoča vera v mestu in državi je hinduizem, ki mu služi tudi tempelj Sri Radha Krishna, ki je bil naš cilj.

Pred vstopom v tempelj smo se morali sezuti in se oviti v blago v obliki krila, nato pa smo se po vročih ploščicah povzpeli do vhoda. V notranjosti smo bili priča nekaj čudovitim oltarjem in kipom ter navzoči tudi za kratek del obredov. To je naletelo na nekaj različnih reakcij, a najbolj neolepšano se je zagotovo odzval član kazahstanske ekipe, ki je na poziv, naj se prikloni, v angleščini odgovoril: »Musliman sem, brat«. Zapustili smo tempelj in se vrnili k avtobusu. Na poti nazaj smo se ustavili še v trgovini, polni lesenih slonov vseh velikosti, nakita, oblačil in drugih spominkov, ki so bili narejeni ročno in, če pretvorimo indijske rupije v evre, za naše pojme smešno poceni.

Spet v hotelu sva z očetom pri kosilu že čutila, kako nujna je za naju ustekleničena voda, ki pa je ni bilo moč dobiti čisto pri vsakem obroku. Vedno manj sva tudi preizkušala različno hrano, saj sva postala boljša v ocenjevanju, koliko in katero še lahko zdrživa. Pristala sva pri tem, da so bile najpomembnejši del kosila in večerje sladice, ki so v glavnem služile kot obliž za pekoča usta. Hotela sama nisva zapuščala predvsem zaradi ponavljajočega cikla priprave, partij in obrokov.

Najizčrpnejša priprava dotlej se je v petem krogu obrestovala. Dobil sem pomembno točko v boju za stopničke in se prvi trojici obeh preostalih Poljakov in Kazahstanca popolnoma približal. Naslednjega dne pa je napočil čas, da sem igral še s prvim nosilcem turnirja. Čez noč sem pripravi na partijo žrtvoval veliko spanca. Potem pa me je nasprotnik že v prvi potezi presenetil in ostal sem na suhem, brez resne pomoči moje priprave. Nekako sem na koncu vseeno prišel do remija, ki je bil velik uspeh, a sem imel pomisleke, če bi lahko iztržil več.

Zmage proti zadnjim trem nasprotnikom mi ne bi zagotovile medalje, a bi me ohranile v tesnem boju zanjo. A že sedmo kolo je bilo odločilno. V partiji, ki bi jo moral dobiti, sem v kombinaciji živčnosti ter časovne stiske naredil nekaj odločilnih napak in mojih upov na prva tri mesta je bilo bolj ali manj konec. V naslednjih dveh dneh sem v duhu velikega razočaranja vseeno premagal zadnja dva nasprotnika in si zagotovil končno četrto mesto, a je bila to precej slaba tolažba.

Za najbolj nepričakovano izkušnjo pa je poskrbel moj zadnji nasprotnik, ki me je, za razliko od ostalih redkobesednih Indijcev v prejšnjih dneh, začel spraševati o moji izkušnji v njegovi domovini. Povabil me je v sobo in skupaj z njegovim prijateljem, ki je prav tako igral na prvenstvu, sta mi povedala številne zanimivosti in odgovorila na vse, kar me je zanimalo. Od vsega mi je bil najzanimivejši njihov izobraževalni sistem.

Otroci v Indiji namreč z osnovno šolo začnejo že pri petih letih starosti in jo obiskujejo naslednjih dvanajst let. Za zadnji dve leti osnovne šole si morajo izbrati eno od treh smeri – naravoslovno, umetniško ali komercialno. Pri tem so družboslovni predmeti razdeljeni med umetniško in komercialno smerjo. Pri sedemnajstih si lahko že iščejo službe, kot sta delo v železniškem prometu ali na pošti, sta kot primer izpostavila moja sogovorca. Za delo, kot so medicina, učiteljstvo ali bankirstvo, pravita, pa nadaljujejo pot na fakulteti. Tam si izberejo svojo smer, nato pa tri učne predmete, ki jih želijo obiskovati. Prvega obiskujejo vsa tri leta fakultete, drugega le prvi dve leti, tretjega pa le prvo leto. Na žalost na tem mestu nisem dobil jasnejše razlage, če takšen sistem velja za vsako izbrano smer ali le za tisto, ki sta jo izbrala onadva – humanistiko. Povedala sta mi tudi, da bivata v študentskem kampusu, od koder gresta domov le za večje praznike in med enomesečnimi poletnimi počitnicami. Potem sta me seveda opomnila, da je pri njih poletje marca in aprila. Poleg tega sta potrdila tudi mojo slutnjo, da je vlak pri njih veliko bolj priljubljena oblika javnega prevoza kot avtobus, povedala pa sta tudi, da sta do Bangalora iz zahodne Indije preletela tisoč štiristo kilometrov, kar me je za trenutek pustilo brez besed. Njuno gostoljubje in indijska sladica, ki sta mi jo podarila ob odhodu, sta vsaj malo popravila okus četrtega mesta.

Po podelitvi, kjer sem z razočaranjem gledal Kazahstanca, ovitega v zastavo, prevzemati pokal za tretje mesto in Poljake, ki so pobrali prvi dve mesti na mladinskem turnirju in drugo ter tretje mesto na ženskem turnirju, smo še enkrat skupaj prisluhnili indijski himni in skandiranju, ki ji je sledilo. Nato sva se z že pripravljenimi kovčki še zadnjič odpravila na večerjo v hotelsko restavracijo. Zelo previdno sva izbrala hrano in se kmalu usedla v taksi proti letališču.

Počasi, kot vedno, smo spet lezli skozi gnečo večernih cest. Ponekod so pri rdečih lučeh semaforjev ljudje hodili med avti in prodajali balone ter podobne, otroškim očem namenjene stvari. A smo vseeno prispeli na cilj skoraj dve uri pred letom. Letališče Kempegowda naju je spet sprejelo s svojimi razkošnimi stropi in na videz neskončnimi okenci za identifikacijo. Podcenil sem, koliko energije mi je prejšnji teden in pol vzel, in dobršen del leta prespal. Po prestopu v Amsterdamu in končnem pristanku v Benetkah pa sem med čakanjem na GoOpti prevoz nazaj do Celja ob tokrat le štirievrskem sendviču, ki na srečo ni imel pekoče omake, in še vedno zelo živem razočaranju sploh prvič začel brati katerokoli od svojih mnogih šahovskih knjig.

Poteze je spregledoval Bor.
 

Intervju Logout z Rokom Gumzejem