Tokratno oddajo posvečamu delu skladatelja, dirigenta, pedagoga in glasbenega misleca Lojzeta Lebiča. Njegov opus je močno razširil meje sprejemanja in razumevanja slovenske umetnostne glasbe in pripomogel k odprtosti, ki jo do nove glasbe gojimo danes. 

Poslušali bomo izbrana dela iz kompilacije Lojze Lebič: Antologija, ki je izšla pri založbi ZKP RTV. 

Predvajane skladbe v vrstnem redu: 

Požgana trava za mezzosopran in orkester (1965, rev. 1986) [Ed. DSS 338]

Korant za simfonični orkester (1969) [Ed. DSS 462 – BG 976]

Queensland Music za simfonični orkester (1989) [Ed. DSS 1246]

Ekspresije za violino, violončelo in klavir (1968, rev. 1972) [Ed. DSS 465]

Dogodki II za pihalni kvintet (2002) [Ed. DSS 1708]

Tangram za komorni orkester (1977) [Ed. DSS 851 – EP 5670]

Barvni krog za sedem izvajalcev (2008) [Ed. DSS 1940]

Upanje za mladinski ali ženski zbor, 4 melodike (akordični instrument in kljunaste flavte ad lib.) (2000)

Čas za mladinski ali ženski zbor (2008)

Ta druml'ca je zvomlana za mešani zbor (1951) [Naši zbori XXIII/86]

V tej dvodelni specialki oddaje Notranje gorice prvi del namenjamo skladatelju, dirigentu, pedagogu in glasbenemu piscu Lojzetu Lebiču. V drugem delu pa predstavljamo delo ustvarjalca mlajše generacije, s poskusom vzpostavljanja rdeče niti med obema. Kot eno večjih še živečih skladateljskih imen 20. stoletja je Lebič s svojim opusom močno zaznamoval slovensko sodobno umetnostno glasbo. 

Rodil se je leta 1934 na Prevaljah na Koroškem. Diplomiral je iz študija arheologije in vzporedno pri Marjanu Kozini študiral kompozicijo, pri Danilu Švari pa dirigiranje. Kot študent je korepetiral in vodil Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Kasneje, v 70. letih, je bil dirigent in umetniški vodja Komornega zbora RTV Ljubljana ter je z njim gostoval na številnih mednarodnih festivalih. 
Njegove prve poglobljene kompozicije izvirajo iz obdobja skupine Pro musica viva, ko ga v repertoar vključi Ansambel Slavko Osterc. V tem obdobju je napisal tudi s študentsko Prešernovo nagrado pohvaljeno orkestralno delo Sinfonietta.

Kot deloma izpostavi že prof. Gregor Pompe v svojem članku Lojze Lebič, osemdeset let, obstaja diskurz o relevanci slovenske glasbe v relaciji do globalnega standarda. Zdi se, kot da se od osamosvojitve in ob postopnem odpiranju neoliberalizmu pojavlja geslo »tujega nočemo, svojega ne damo« v svoji invertirani obliki. Fetišizacija tujega in modernega, ki se pojavlja v zahodnih imperialnih centrih moči, nosi s seboj zanemarjanje in prezrtost provincialnega domačega okolja, z izjemo brezsramne replikacije tujega dela. Prekinitev tradicije pa gre seveda pripisati tudi ideološkemu preskoku novovzpostavljenega socialističnega režima in distanciranju od »buržoaznih in elitističnih« krogov umetnosti. Na to namigujejo pričevanja v Jugoslaviji rojenih starejših generacij, ki so čez avstrijsko in italijansko mejo tihotapile vinilke zahodne glasbe. Prav tako so zasedbe, kot je Bijelo dugme, enostavno prevedle popularne kompozicije Beatlov v srbščino in jih izdale kot svoje.

Pomen Lebičevega opusa je tudi v razvoju in skrbi za slovensko glasbeno misel, ki je seveda prepletena tudi z globalnimi trendi, toda ohranja specifičen diskurz, ki je mogoč zgolj pod konkretnimi pogoji slovenske glasbene pokrajine. To obravnava tudi v svojem članku iz leta 1993, Od generacije do generacije duh išče pot: slovenska glasbena kreativnost nekoč in danes. V njem izpostavi poanto naravne, kulturne, verske in politične povezave z Evropo ter občutljivost Slovencev za evropske vrednote in standarde. Popiše tudi celoten evolucijski razvoj slovenske glasbe, od Kyrie, mašnih pesnitev, pomešanih z ljudskimi pesmimi, do povojnega obdobja v 20. stoletju. Tekom razvoja institucionalnega kustodiata glasbe v obliki konzervatorja pa je strnjeno kulturno zavest in tradicijo slovenske kreativnosti nosila ljudska pesem. Lebič navaja številne primere, kjer skladatelji, kot sta Benjamin Ipavec in Fran Gerbič, v svojih delih parafrazirajo ljudske pesmi. 

Ta aspekt je v veliki meri prisoten tudi pri ustvarjalcih nove generacije. Za številne se zdi, da je morda prav študij v tujini katalizator vračanja h kreativnim koreninam in ljudski tradiciji. Primere najdemo recimo v opusu Roka Zalokarja, Gala Goloba, bratov Poljanec in številnih drugih.

V 50. letih je Pavel Šivic osnoval progresivno skupino Collegium Musicum, skozi katero je sistematično informiral Slovence o prebojnih delih Stravinskega, Schönberga in Hindemitha. Na začetku šestdesetih pa se je okoli Iva Petriča oblikovala prej omenjena skupina Pro musica viva, ki je v naš prostor vpeljevala novo razumevanje glasbe, utemeljeno na delih Weberna in Vareseja ter Adornovi Filozofiji nove glasbe. Poslanstvo skupine je bilo tudi vzpostaviti povezavo z domačo predvojno moderno, predvsem Kogojem in Ostercem. Posledično ustanovljeni Ansambel Slavko Osterc je bil tako eden prvih ansamblov nove glasbe pri nas. Skupina pa je svojo kolektivno kreativnost hitro izživela in sledil je vakuum brez definiranega gibanja ali smeri. Nove generacije so raziskovale bolj individualistično in introspektivno. Lebič v svojem članku zaključi, da so Slovenci v tem času pridobili zrelo samozavest. Niso več ujeti v vprašanja implikacije majhnega in velikega, centralnega in marginalnega ter bogatega in revnega.

Kot zapiše Pompe v članku Zborovska ustvarjalnost Lojzeta Lebiča, je bil skladateljev opus izjemno uravnotežen, kar ni samoumevno, saj se je že v 19. stoletju začela kompozicijska specializacija. Večjo količino del za glas pripisuje slovenski glasbeni tradiciji, ki je med prehodi stoletij gojila večinoma zbore, samospeve in klavirsko glasbo. Čeprav je skladatelj sam leta 1967 poudaril, da danes le redki skladatelji resno pišejo zborovsko glasbo, je v svoji praksi nadaljeval pisanje za zbor in ostajal zvest tudi najbolj razširjenemu zborovskemu žanru, priredbi ljudske pesmi. To kljub splošni modernistični drži priča o omenjeni tradiciji črpanja iz ljudske pesmi, prek katerega se individualni opus poveže z občo kulturo.

Izbor pregleda in opusa Lojzeta Lebiča je utemeljen predvsem na njegovi kompozicijski praksi in obsežnem opusu. S svojim delovanjem in razmišljanjem je v drugi polovici 20. stoletja utiral pot za današnje generacije skladateljev in inštrumentalistov, ki v domačem prostoru gojijo, raziskujejo in izvajajo novo glasbo. Seveda predstavlja skladateljevo delovanje zgolj delček mozaika bogate in kompleksne glasbene zgodovine Slovenije. S skupino Pro musica viva je slovensko sceno pomagal spet potegniti vštric z njenimi evropskimi sodobniki. Festivali, kot sta recimo Forum nove glasbe in Teden sodobne glasbe Bled, v programski zasnovi sledijo tej tradiciji in raziskovalni liniji.

Oddaja je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.