Ob trenutnem političnem stanju v Sloveniji človeku ni treba niti dobro vstati iz postelje, da bi se zgrozil. Dovolj je, da izpod odeje pobere mobilni telefon ob postelji in pregleda aktualne tweete interneta veščih veljakov. Ampak, saj veste, obupovanje nas ne pripelje nikamor. Ni še gotovo! Če kaj priča o tem, da lahko vsega sranja sito ljudstvo doseže svoje z mirnimi protesti in pametnim organiziranjem ter debatiranjem, potem je to gotovo Islandija s svojo nedavno kuhinjsko revolucijo.

No, optimistični uvodi na stran - danes smo tu z drugimi razlogi, danes nas zanima temnejša plast omenjene severne državice. Pred kakim tednom dni so mnogi mednarodni mediji pisali o zanimivem kosu zakonodaje, ki se počasi prebija skozi državne mline v Rejkjaviku. Trenutna vlada namreč načrtuje prepoved pornografije.

Ideja ni nova – v takšnih in drugačnih oblikah je promet s pornografskim materialom prepovedan marsikje. Včasih gre za omejevanje najnižje starosti potencialnih kupcev, včasih za določanje pornografiji-prijaznih nočnih časovnih terminov, spet tretjič za tehnične zahteve, postavljene ponudnikom TV programov, pa žanrske omejitve in tako dalje. Islandci se nameravajo opredeliti precej drastično: prepovedati želijo vso tiskano, televizijsko in spletno pornografijo.

Razlog so seveda otroci in negativen vpliv, ki ga ima tovrsten material nanje. Svetovalka notranjega ministra, ki je predlog pripravil, je zaskrbljujočo situacijo opisala takole:

»Ko 12-letnik v Google vpiše pornografija, ne bo našel fotografij golih žensk na cvetočem travniku, temveč brutalno hardcore nasilje.«

Pornografija je sicer na Islandiji, presenetljivo, prepovedana že desetletja, a ker izraz v zakonodaji ni specifično opredeljen, je v praksi ni problematično dobiti. Vlada ob pripravi novega predloga pravi, da v resnici ne bo prepovedala pornografije, temveč samo natančneje opredelila že veljavno zakonodajo in jo v primeru sprejetja striktneje izvrševala.

Poleg vprašljive argumentacije razlogov zna biti glavni problem nastale situacije praktična izvedljivost. Internet je odprt medij, sateliti s kosmato ponudbo veselo krožijo tudi nad Islandijo, tuji televizijski programi pa ne bodo spreminjali svojih shem zavoljo nekaj sto tisoč potencialnih gledalcev. Z drugimi besedami: Islandijo morda čaka kompleksen projekt obsežne medijske cenzure, ki bo gotovo imel obilo negativnih posledic, od slabšega delovanja svetovnega spleta, do potencialnih kršitev človekovih pravic. Spomnimo se recimo Avstralije, kjer je od začetka 2010 v pornografiji prepovedano prikazovati osebe, ki izgledajo mlajše od 18 let, kar potencialno spravlja v prekršek povsem polnoletne ekshibicionistke z majhnimi oprsji.

Še nekaj besed o tem, koliko banane se lahko vidi v domači banana republiki. Situacija je precej zanimiva in moramo priznati, da smo bili po branju diplom na to temo in preletavanju zakonodaje tudi sami nad vsem skupaj malce presenečeni. Če slučajno še pomnite, so v prvi polovici preteklega desetletja v Sloveniji potekale burne debate na temo pornografije. Nekateri ponudniki kabelske televizije so ponoči prenašali italijanski pornografski program SCT, nakar je prišlo do sporov okrog tega, kaj v resnici dovoljuje in kaj predpisuje Zakon o medijih, ki je takrat ob določenih urah dovoljeval erotične, a vselej prepovedoval pornografske vsebine. Državni zbor je 18. junija 2003 sprejel Avtentično razlago prvega in tretjega odstavka 84. člena zakona o medijih, s čimer smo ponosno dobili od oblasti natančno predpisane dovoljene in prepovedane porniče - k slednjim so sodile zoofilija, nekrofilija, pedofilija, sadomazohizem, sadizem, posilstvo in druge vsebine odvratnosti in nasilja v pornografiji. Poleg tega se je v tistih letih pričelo na televiziji na veliko uporabljati raznorazne belo-rdeče trikotnike in kroge, ki so označevali nevarne vsebine.

Leta 2006 je bil Zakon o medijih spremenjen in dopolnjen, pri čemer se je spremenilo mnogo določil, povezanih s pornografijo. Večina omejitev je bila odpravljena in otrokom nevarne vsebine so postale povsem dovoljene, če se jih je le s tehničnimi sredstvi zaščitilo tako, da mladoletni publiki niso bile dostopne. Saj veste, ker si otroci ne morejo zapomniti megakompleksnih števil, kot sta 1243 in 601639.

Za konec pometimo pred lastnim pragom. Pred spremembami iz leta 2006 je 5. odstavek 84. člena zakona o medijih veleval: Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za radijske programe. V danes veljavnem zakonu takšnih neumnih malenkosti ni. In prav zato lahko na nek naključen torek, malo po poldeseti jutranji, preberemo sledeči odstavek:

Odpela mi je zadrgo, vzela kurca v usta, pokleknila na WC-ju in ga goltala vase. »Mmm, kako je lep in debel! Daj, pofukaj me.« Naslonila se je na kotliček, si nekako slekla kavbojke, a nisem zdržal in sem samo odmaknil tangice ter ji ga zarinil v pobrito pičko. »Ah ja!!!« je cvilila v ekstazi. jaz pa sem jo natepaval kot psico. »Daj me v ritko, prosim, šeeee!« je rekla in ni mi bilo treba dvakrat reči, že sem ji ga tlačil noter, ona pa je tiho sopihala, da se je ne bi slišalo. »Tako,« sem rekel, »kmalu bom končal.« Pokleknila je pred mano, snela sva kondom in pospermal sem jo v usta. Lepo je goltala, a še veliko je steklo po bradi, do dekolteja, tudi lička je imela napacana, pa je vse popapcala in rekla, da je zelo okusna.