10. DOMOVINA IN NAROD (1/2)

Komuniste so njihovi politični in nazorski nasprotniki pogosto razglašali za ljudi brez domovinskih, patriotskih čustev, za nekakšne narodne odpadnike, če že ne kar za izdajalce domovine.

Kako so si komunisti zaslužili takšen slab sloves?

Marksizem je dosledna, temeljita kritika vsakršne lažne buržoazne ideologije in tako tudi buržoazne »domovinske ljubezni«, »ljubezni« do dobička, ki ga je mogoče iztisniti iz pripadnikov lastnega ali pa drugih narodov. Proti grabežljivemu, šovinističnemu »domoljubju« kapitalistov, ki so znali za svoje interese z nacionalistično demagogijo pognati v ubijalske vojne milijone delavcev in kmetov, so nasledniki marksizma dvignili zastavo socialističnega patriotizma, ki je hkrati tudi internacionalizem: Tvoja domovina, kapitalist, ni moja domovina; naša je domovina delovnega ljudstva, domovina temeljne pravičnosti in svobode. Četudi govoriva isti jezik, se ne razumeva; tvoj jezik je namreč jezik moje nesreče, moje revščine. Moj jezik je tisti, ki ga govore vsi delavci in kmetje, vsi izkoriščani ljudje na tem planetu ...

Ivan Cankar je bil eden najsijajnejših glasnikov te misli in čustva:

»Naša domovina je boj za prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo zrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom. Tedaj bodo le še grenak in grd spomin te gosposke domovine, na suženjstvu zidane, s krvo in solzami gnojene, sramota človeštvu zasmeh pravici ... Drugačno melodijo bo dobila pesem o lepi naši domovini.«

Torej nobenega kompromisa z »domovinami« izkoriščevalcev vseh vrst, z nehumanimi gosposkimi, meščanskimi, birokratskimi, kolonialističnimi ipd. »domovinami«. Nobenega kompromisa s konservativno domoljubno frazo, ki je le fasada za ta ali oni povsem prozaični materialni interes, za takšno ali drugačno oblast nad delovnim ljudstvom. Pač pa tista domovina, ki jo lahko realizira le delovni človek, domovina onkraj razrednega »carstva nujnosti«, ki jo je z najbolj prefinjenimi besedami označil Cankar kot slutnjo ... Jaz bratje, pa vem za domovino. Mi vsi jo slutimo ...

Vladimir Ilič Lenin je tudi slutil domovino, ki naj ne bi bila več domovina buržoaznega »naroda«. Kot revolucionar, marksist je ni le teoretično zasnoval, pač pa si je prizadeval, da bi jo uresničil. Stara sveta Rusija je bila takšna ali še hujša ječa narodov kot avstroogrska monarhija. Lenin je bil tudi glede tega skrajno dosleden. Glavno vodilo je bila zanj misel Marxa in Engelsa, da narod, ki zatira druge narode, tudi sam ne more biti svoboden. Tako velikoruska dominacija ponižuje same Velikoruse; nacionalistični predsodki velikoruskega ljudstva, ki so se razvili v stoletjih zatiranja drugih narodov in sistematičnega propagiranja tega zatiranja, s opostali velika ovira za osvobajanje njega samega.« … Tak položaj zastavlja proletariatu Rusije dvojno, ali pravilneje dvostransko nalogo: [»]bojevati se proti vsakemu nacionalizmu in zlasti proti velikoruskemu nacionalizmu; priznavati ne samo popolno enakopravnost vseh narodov sploh, temveč tudi enakopravnost glede graditve države, tj. Pravico narodov do samoodločbe, do odcepitve; vzporedno s tem, in sicer ravno zaradi uspešnega boja proti vsakršnemu nacionalizmu vseh narodov, braniti enotnost proletarskega boja in proletarskih organizacij, te organizacije kar najtesneje združiti v internacionalno skupnost, navkljub buržoaznim težnjam po nacionalnem separatizmu.«

Poznejše stalinistične deformacije so preprečile uresničitev leninske politike tudi na tem področju. Stalinova politika je pomenila grobo zatiranje manjših narodov in narodnosti na ogromnih prostranstvih SZ. Današnja sovjetska nacionalna doktrina v glavnem zastopa pojmovanja o razvoju in uveljavljanju »socialističnega naroda« in sovjetskega ljudstva«. Skratka, zbliževanje in enotenje.

Tako kot carska in buržoazna Rusija je bila tudi stara Jugoslavija vse kaj drugega kot skupnost enakopravnih narodov in narodnosti. Njeni gospodarski zaostalosti ter nemoči se je sijajno prilegala družbenopolitična oblika reakcionarne monarhistične diktature. Ko je Komunistična partija Jugoslavije oblikovala svojo politiki do nacionalnega vprašanja, se ji pri tem ni bilo potrebno naslanjati le na Lenina; inspirirala se je lahko pri svojih neposrednih predhodnikih, med katerimi sta bila (tudi kar zadeva nacionalno vprašanje) bržčas najpomembnejša Ivan Cankar in Dimitrije Tucović. Uveljavitev novega vodstva KPJ s tovarišem Titom na čelu je pomenila še doslednejše koncipiranje in izvajanje leninske nacionalne politike neokrnjene neodvisnosti in popolne uveljavitve vsakega naroda. Leta 1938 je izšel Speransov Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, knjiga, ki jo je bilo treba napisati pred veliko preizkušnjo narodnoosvobodilne vojne in socialistične revolucije.

...

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.