13. KOMUNISTOVA SVOBODA

Januar 1954. Tretji (izredni) plenum CK ZKJ obravnava reformistični revizionizem, katerega glavni nosilec je predsednik ljudske skupščine Jugoslavije, eden izmed sekretarjev centralnega komiteja ZKJ Milovan Djilas. Železni stari revolucionar Moša Pijade je ves iz sebe. Ne gre mu v glavo, kako more tako visok funkcionar početi tako neodgovorne stvari. Ćika Janko (tako so imenovali drobnega, toda neustrašnega in nepopustljivega Mošo že v partizanih) s sijajno, ostro ironijo razgalja vprašljivo moralno in nesprejemljivo politično pozicijo Milovana Djilasa ... Prav na koncu spregovori o svobodi in svobodnosti:

»V svoji izjavi Djilas pravi, da je svoboden človek in komunist.

Svoboden pa je samo v tem pomenu, da se je osvobodil vseh dolžnosti in obveznosti v gibanju in v državi. Mislim, da je prenehal biti komunist.

Jaz sem postal komunist zato, ker sem želel postati svoboden človek. Toda to človek ne more postati individualno, kot posameznik. Da bom svoboden človek, mi je potrebna družba še mnogih ljudi, je potrebno, da postane svobodna celotna družba. Lahko se samo bojujem skupaj z vsemi komunisti in z vsemi naprednimi ljudmi za to, da ustvarimo družbo, v kateri bodo vsi ljudje svobodni pa tudi posameznik. Treba se je čutiti zunaj ZK, da se počutiš ’svobodnega človeka’. Toda to je bohemska svoboda, ki nima zveze z družbeno znanostjo in z zavestjo komunista ...«

Marksistično pojmovanje svobode je v bistvu zasnovano prav nasprotno od Fichtejevega ali anarhističnega. Po Fichtejevem mnenju ima subjekt, jaz svojo svobodo; tam, kjer je konec moje svobode, se pričenja njegova ... Podobno je koncipirana anarhistična absolutna individualistična svoboda. Primaren je v takšnem koncipiranju svobode subjekt, jaz, individuum – splošna, družbena, celotna svoboda je sestavljena iz neštetih osebnih svobodic. Prav nasprotno Marx: Svoboda je družbenoekonomska kategorija; vedno je povezana s konkretnimi družbenozgodovinskimi okoliščinami; determinirana je z določenimi družbenoekonomskimi odnosi; človek je svoboden oz. nesvoboden glede na svoj družbeni položaj – kot član izkoriščanega ali izkoriščevalskega razreda; močno pomembna za opredeljevanje človeške svobode je institucija lastnine proizvajalnih sredstev ...

Kar zadeva teoretično in praktično koncipiranje svobode, je v marksizmu rešitev dialektična – med determinističnim in indeterminističnim pojmovanjem. Deterministično: Svoboda je spoznana nujnost; človek je svoboden, če na temelju spoznanj o naravi, družbi in (lastni) psihiki, osebnosti, deluje v soglasju z »nujnostjo«, ki se izraža skozi zakonitosti teh področij realnosti. Vsak človek je v vsaki družbi in v vsaki dobi družbeno in nravno determiniran ... Indeterministično: Svoboda je tudi možnost »kreniti po svoje«, upreti se, reči »ne« ... Človek ima tudi potencial upornika, nonkonformista, revolucionarja. Zgodovino vendarle (v določeni meri) delajo ljudje ... Dialektično povezanost determinističnega in indeterminističnega pojmovanja svobode predstavlja alternativizem: Človek se lahko prosto odloči, izbere med alternativami, toda ko se je odločil, je v okvirih izbrane alternative determiniran ...

Kot smo videli na začetku, je Moša Pijade močno poudaril deterministični pojem svobode in odklonil Djilasovo enostransko indeterministično pojmovanje. Pijadov pojem svobode je ekstremno socialen, kolektivističen, Djilasov izrazito individualističen.

Pijadovo pojmovanje je marksistično, vendar kaže k tako poudarjenemu determinizmu le nekaj dodati. Komunist, marksist se mora poglobiti v kvaliteto odločitve, v vsebino nujnosti, zakona, ki nekaj narekuje, zahteva ... Eno je na primer spoznanje objektivnih zakonitosti ter njihovo upoštevanje; nekaj povsem nasprotnega je iracionalna nujna kakšnega birokratskega diktata ali socialno-demagoško manipuliranje s pomočjo kakšne ideologije.

Komunist se mora zavedati, da je ustvarjalni, dejavni vidik svobode mnogo važnejši od tistega trpnega, potencialnega, ki predstavlja le možnost za svobodnost. To je znano razlikovanje med sicer pomembno »svobodo do nečesa« in med mnogo važnejšo »svobodo za nekaj«. Običajno pomeni »svoboda za nekaj« uresničenje »svobode od nečesa«; (neki osebi npr. ni prepovedano pisati v časopise; prav nasprotno – ima polno svobodno izražanje mnenja in svobodo tiska, toda ne more je uresničiti, če ni ustrezno izobražena, usposobljena, če je, denimo, nepismena).

Kakorkoli že koncipiramo svobodo, komunist mora biti dosleden borec za človeške pravice, za vsestransko (ekonomsko, politično, kulturno, versko itn.) osvoboditev ljudi. Komunist ne potrebuje in ne sprejema nobenega ideološkega hokus-pokusa okoli svobode – prav dobro ve, kdaj je človek res prost osvobojen, razodtujen.

Socialistična samoupravna družba mora v svojem razvoju nuditi občanu, delavcu, upravljalcu vedno več tiste nedvoumne svobode, ki jo človek čuti, doživlja, in mu je ni treba šele filozofsko teoretično dokazovati.

ZK je izredno ostro kritizirala tudi tiste vidike stalinistične in neostalinistične kontrarevolucije, ki so pomenili ali pa pomenijo negacijo bodisi posameznikove bodisi družbene svobode. Za sklep: vprašanje svobode je za marksista družbeno ekonomsko vprašanje. Uresničenje socialistične morale in še posebej svobode je odvisno od ustreznih sprememb v domeni materialnih družbenoekonomskih odnosov. Če bi osvoboditev dela in delavca reducirali na gospodarsko osvoboditev in na večji kos kruha, bi bil to nemarksistični ekonomicizem; seveda pa materialne osnove in pogojenosti svobode tudi ne smemo podcenjevati ali celo pozabiti.

LITERATURA:
Tretji (izredni) plenum CK ZKJ, Komunist 1-2, 1954, str. 107

V. Sruk, Frommova humanistična vizija, DE, 1978, str. 165–169

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.