Predstavljamo novo sezono Duhovne misli dneva. V našem radijskem podlistku boste naslednjih nekaj tednov lahko vsak ponedeljek  in petek ‒ točno opoldne ‒ slišali sedem besedil iz knjige Moja ljuba Rusija ruske raziskovalne novinarke in LGBTQ aktivistke Elene Kostjučénko. V prvi epizodi boste lahko slišali esej Nemoč.

 Besedila je za Radio Študent izbrala in prevedla Manca Arnuš, ki je pred začetkom tokratne sezone Duhovne misli dneva pripravila tudi nekaj uvodnih misli o avtorici in njeni knjigi. 

Elena Kostjučenko: Moja ljuba Rusija

Piše Manca Arnuš

Kostjučenko je bila novinarka znamenite Nove Gazete, ki jo je Roskomnadzor prepovedal marca 2022. Redakciji se je pridružila pri 17-ih in postala najmlajša novinarka Nove Gazete. Tja pa jo je, klišejsko ali ne, s svojimi pronicljivimi objavami privabila nihče drug kot Ana Politkovska. Za svoje poročanje je prejela več nagrad. Doživela je tudi več aretacij in surovih izživljanj policistov nad aktivisti za pravice istospolnih, trenutno pa živi v Nemčiji, kjer je ostala po grožnjah s smrtjo in poskusu zastrupitve, katerega tarča je postala zaradi poročanja iz Ukrajine. Iz izgnanstva dalje daje glas žrtvam deformacij lastne domovine. 

Njen knjižni prvenec Moja ljuba Rusija je predlani izšel pri Meduzi, ruskojezičnem opozicijskem mediju, ki deluje iz izgnanstva. V knjigi je zbran izbor njenih najboljših kolumn-reportaž. Reportaže govorijo o tem, kar smo o Rusiji nekako že vedeli, obenem pa zagotavljajo insajderski tvist ‒ Kostjučenko ni le zunanja opazovalka, oglaša se namreč iz samega žrela imperialne beštije, v kateri se je rodila, odraščala in kalila kot novinarka. Zapisi, zbrani v knjigi, pričujejo o razbitih upih ob koncu 90-ih, česar kot otrok sprva ni razumela, ob odraščanju v putinskem režimu pa vedno bolj; o tem, kako ni vsa Rusija zgolj Moskva s svojo velemestno mrzlico, temveč tudi kopica pozabljenih, provincialnih krajev, kjer živijo pripadniki mnogih neslovanskih etničnih skupnosti, na katere je oblast bolj kot ne pozabila; o deportacijah, aretacijah in umorih neodvisnih ruskih novinarjev; mučnem položaju LGBTQ skupnosti; o alkoholizmu med najstniki; o strašnih razmerah v internatih; o vojnah, ki jih ponosno, preponosno bije Rusija, ter o življenjsko nevarnih delovnih razmerah v redakciji Nove gazete, kjer, kot zapiše, nikoli ne veš, kdaj boš kot novinar naslednji na vrsti za vzgojno maščevanje režima.

Kostjučenko knjigo posveča Nugzárju Mikeládzeju, enemu izmed ustanoviteljev Nove Gazete, v uvodu v zbirko svojih reportaž pa svoje novinarsko pisanje povzame takole: »Pisala sem knjigo o ljubezni do svoje države – kako se skozi življenje spreminja in kako spreminja nas, ne nujno na bolje. Knjiga govori tudi o tem, kako se je počasi gradil fašizem, kako je rasel in se na koncu razcvetel kot vojna. Moja mama, ki je je v tej knjigi veliko, je prav tako eden od obrazov moje države. To velja tudi zame. Ne skrivam se več za protagonisti svojih reportaž.« Vsaka reportaža v zbirki je pospremljena s kratkim osebnim esejem, s katerim avtorica aktualizira svoja novinarska besedila in nam ponudi vpogled v okoliščine njihovega nastanka. V esejih tako izvemo, kako si je pri štirinajstih prvič kupila izvod Nove Gazete, v kateri je pisalo nekaj čisto drugega, kot pa se je predvajalo po televiziji, viru informacij njene mame; kako je umrl njen posvojeni mlajši brat; kako se je pri petnajstih iz rodnega Jaroslavlja preselila v Moskvo; kako je iskala stanovanje; kako jo je med nočno vožnjo na teren nadlegoval taksist; kako je spoznala svojo prvo punco v LGBTQ klubu v Moskvi, ko so bili ti še dovoljeni; kako kljub maminemu prikrivanju spozna, da ima del njene družine judovske korenine; kako z mamo čisto drugače vidita zavzetje Krima; kako po terorističnem napadu na Beslan spozna matere žrtev, ki mirno protestirajo za svoje otroke, a jih nato aretirajo; kako so umorili njene sodelavce z Nove Gazete; kako se je odpravila na terensko delo v enega izmed socialnovarstvenih zavodov, ko je izvedela, kaj vse se v njih dogaja; kako je odraščala ob novicah o »specialnih operacijah«, ki jih izvaja Rusija. V zadnjem eseju opiše svoje delo in izkušnje v Novi Gazeti ter se pokloni svojim sodelavcem, ki jim pravi kar »moja družina«. 

Cikel oddaj bomo začeli z melanholičnim osebnoizpovednim esejem o vsakdanji izkušnji nemoči v Rusiji, nadaljevali z esejem in reportažo o pozabljenih prebivalcih ob progi nesorazmerno modernega hitrega vlaka z vzdevkom »Sokol«, drugi tematski sklop pa posvetili neizogibnemu – najprej eseju o generacijskem prepadu med Eleno in njeno mamo, skozi prizmo katerega vsaka izmed njiju popolnoma drugače doživlja invazijo na Krim leta 2014. V pripadajoči reportaži bomo spoznali zgodbo Ljane, ki ji ruske oblasti ne želijo predati trupla njenega moža, enega izmed mnogih padlih vojakov, ki so bili po okupaciji Krima poslani v boj za Doneck. Zadnji esej se posveča dolgotrajni ruski vojaški agresivnosti, pripadajoča reportaža pa enemu prvih napadov na Ukrajino leta 2022, ko je nenadoma postalo jasno, da je to srhljivo logična poteza že dolgo trajajoče ruske imperialne vojne ter obenem začetek njene nove, še bolj krvoločne podobe. 

Tema Rusije morda deluje utrujajoče, toda le v pomenu tega, da nas nič, kar slišimo o njej, pravzaprav ne preseneča več. Kostjučenko pa vseeno predstavlja glas, ki je zanimiv ravno zato, ker prihaja z obeh strani: kako je mogoče svojo domovino, kljub vsemu nepojmljivemu nasilju in zatiranju, ki se ju poslužuje, še vedno imeti rad? Pričevanja Kostjučenko so zato pomembna in dragocenejša od vrste objav v zahodnih medijih, saj iz njih veje njen dvoumni odnos, poln ljubezni in odpora, do njene Rusije – ljube in jebene hkrati, kot nam že na platnici zbirke razkrije vizualna besedna igra v ruskem naslovu. Obenem je izdaja njenih kolumn v knjižni obliki poklon raziskovalnemu in neodvisnemu novinarstvu, v katerem ne manjka vpogleda v zakulisje njihovega nastanka. Kostjučenko tako nedvomno predstavlja svojevrstno senzacijo, toda brez vsakršne senzacionalnosti. Na koncu zadnjega eseja pričujoče zbirke, v katerem se pokloni tudi ubitim članom redakcije, Kostjučenko sprašuje: 

»Koliko tehta beseda?

(včasih toliko kot vsa življenjska sila)

Ali se lahko beseda zoperstavi tiraniji orožja?

(ne)

Ali lahko beseda konča vojno?

(ne)

Ali lahko beseda reši državo?

(ne)

Ali lahko beseda reši tistega, ki jo izgovarja?

Mene je rešila. 

Toda samo mene.« (227) 

Zahvaljujemo se avtorici Eleni Kostjučenko in njenemu agentu Chrisu Parris-Lambu iz The Gernert Company za dovoljenje, da prevedemo in objavimo izseke iz knjige Moja ljuba Rusija. 

Besedila je izbrala in iz ruščine prevedla Manca Arnuš. 
Lektorirale so: Lana Guček, Petra Vinčec, Eva Korenjak in Žana Radivo. 
Brala je Lenča Ambrožič.
Tehnicirali so: Oliver Wagner, Robbie Hopper, Staš Kramar in Samo Pavlica. 

V oddaji smo uporabili dele skladbe Horuk, naprej v izvedbi Kevina MacLeoda in znamenitega džingla Rezanje radijske lestve.