3 O UPORABI BESED – KOMUNIZEM, SOCIALIZEM, MARKSIZEM (3/4)

c) Socializem

Različne teorije, doktrine, nazorske formacije, projekti ipd., ki pomenijo ali pa naj bi pomenili bistveno spremembo ali odpravo oz. preseganje buržoazne družbe, kapitalizma. – Kako si prilaščajo ime socializem celó pojmovanja in nazorske usmeritve, ki so vse prej kot progresivne, sta najlepše pokazala že Marx in Engels v Komunističnem manifestu, v poglavju o socialistični in komunistični literaturi. Klasika pišeta najprej o treh zvrsteh reakcionarnega socializma. Fevdalni socializem je bil eno izmed aristokratskih nazorskih reagiranj na kapitalizem in še posebej na nastajanje modernega proletariata: »Proletarsko beraško malho so vihteli, da bi zbrali ljudstvo za sabo.« Sem sodi, po Marxu in Engelsu, tudi socialistično »popleskani« krščanski asketizem. Malomeščanski socializem je bil idejni izraz nezadovoljstva drobne buržoazije, ki jo vse bolj izriva veliki kapital. »V deželah, kot je Francija, kjer je kmečkega razreda daleč čez polovico prebivalstva, je bilo naravno, da so pisci, ki so nastopali za proletariat proti buržoaziji, pri svoji kritiki merili buržoazni režim z merilom malega meščana in malega kmeta in se za delavsko stvar zavzemali z malomeščanskih pozicij.« Ti pisci so uspešno razgaljali različne vidike nehumanosti kapitalizma, toda predlagali so obnovitev starih družbenih razmerij. Nemški ali »resnični« socializem je bil rezultat truda »nemških filozofov, polfilozofov in lepoumnikov«, ki so »nove rancoske ideje spravljali v sklad s svojo staro filozofsko vestjo«. Nosilci tega »osicalizma« so nastopali proti komunizmu in sploh niso razumeli pomena razrednega boja. V drugi točki obravnavata klasika konservativni ali buržoazni socializem. To je tisti, ki išče sredstva, da bi meščansko družbo obvaroval pred polomom, torej zagotovil njen obstoj. (Tudi danes je socialnodemokratsko krilo socialističnega in delavskega gibanja v bistvu na teh pozicijah.) V tretji točki opredeljujeta kritično utopični socializem in komunizem. Medtem ko je bila revolucionarna literatura, ki je spremljala prva gibanja proletariata, po vsebini reakcionarna, ker je pridigala asketizem in grobo izenačevanje, pa so poznejši sistemi (Owena, Fouriera, Saint-Simona idr.) mnogo tehtnejši, »toda na strani proletariata ne zapazijo nobene zgodovinske samodejavnosti«. – Marxovo in Engelsovo koncepcijo socializma običajno imenujemo znanstveni socializem, ker je utemeljena tudi z modernim družboslovjem. Socialisti in komunisti, ki si danes prizadevajo, da bi v svoji praktični in teoretični dejavnosti ustrezno uveljavili izvirni Marxov humanizem in vztrajajo pri antropocentrični interpretaciji marksizma, pogosto svojo naravnanost [popravek] imenujemo humanistični socializem (znana je tudi oznaka iz časa čehoslovaške pomladi l. 1968 – socializem s človeškim obrazom). – Socializem je seveda tudi družbenoekonomski in politični sistem, ki sledi kapitalizmu kot njegovo zanikanje; ta sistem pomeni negiranje privatne lastnine proizvajalnih sredstev in postopno uveljavljanje njenega podružbljanja; to je prehodna doba iz kapitalizma v komunizem oz. določena etapa socialistične revolucije. – Tu tudi nastane največ nesporazumov okoli izraza »socializem«. Socialistične države oz. socialistične družbe so le tiste, v katerih je dejansko uresničena socialistična demokracija ali diktatura proletariata, kar pomeni proces družbene dezalienacije (od odmiranja države do uveljavljanja vse bolj neposrednih in učinkovitih oblik sodelovanja delovnih ljudi v upravljanju in urejanju vseh družbenih zadev). Gotovo pa niso socialistične družbe (v polnem pomenu te besede) tiste, v katerih dominirajo tehnobirokratski centri odtujene moči, v katerih torej ni diktature proletariata oz. razraščanja (takšne ali drugačne) neposredne, samoupravne demokracije. V prehodnem obdobju lahko namreč v dialektiki prežemanja sil in teženj revolucije in kontrarevolucije prevladujejo ene ali druge. Če odločilno prevladajo težnje kontrarevolucije, lahko nastane definitivni sistem t. i. »državnega socializma«, ki ga je mogoče imenovati kar stalinizem. Lucio Lombardo Radice pa tudi drugi marksisti ugotavljajo, da takšen avtoritaren sistem z državnim lastništvom in z nasploh močno državo ni nekakšna začasna faza, pač pa dokončno stanje, ki pomeni prekinitev socialistične revolucije oz. socialistične graditve. – Socializem kot družbenoekonomsko formacijo lahko imenujemo tudi prvo fazo komunizma, za katero so značilni odnosi v znamenju načela »vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovemu delu«. – V drugih civilizacijskih področjih ima socializem nekatere dodatne značilnosti (npr. arabski socializem ali islamski socializem, afriški socializem ipd.) – V visoko razvitih kapitalističnih družbah je socializem navzoč v glavnem v dejavnostih in programih različnih političnih strank in nazorskih skupin. Tudi če se tega ne da vedno neposredno ugotoviti, je vendarle tudi v teh družbah glavni nosilec socialističnih teženj delavski razred, medtem ko inteligenca predvsem izraža tovrstne nazore, ideje, teorije.

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.