Pozdravljeni v zadnjem Zeitgeistu v okviru fokusa na Nigerijo. Državo, ki jo redni poslušalci Radia Študent po dveh mesecih oddaj o nigerijski zgodovini, literaturi, filmu, glasbi in šolstvu že dobro poznate. Danes se bomo poglobili v nigerijsko gospodarstvo.

Prva asociacija na nigerijsko gospodarstvo je skoraj zagotovo nafta. In res, Nigerija ima desete največje zaloge nafte na svetu in je med prvimi petimi največjimi izvoznicami tega energenta. Enačenje nigerijskega gospodarstva z naftno industrijo je torej iz zunanje, lahko bi rekli kolonialne, perspektive razumljivo. Za povprečnega Nigerijca in Nigerijko pa je nafta zgolj tisto bogastvo, ki jima pred očmi steka v tuje države, če se seveda ne razlije ravno na njuno polje ali v močvirje, kjer ribarita. In tisto bogastvo, ki vzdržuje oblast politične elite.

A vseeno ostanimo za začetek pri tej kolonialni perspektivi in črnem zlatu. Nigerija načrpa nekaj več kot 2,5 milijona sodčkov na dan. Teoretična kapaciteta vseh rafinerij v državi je le sedemnajst odstotkov te količine, rafinerije pa v zadnjem desetletju dejansko izkoriščajo le od deset do štirideset odstotkov te kapacitete. To pomeni, da Nigerija izvozi okoli 95 odstotkov nafte v surovi obliki, brez dodane vrednosti.

Vse tri večje nigerijske rafinerije so v državni lasti. Najbolj razširjena razlaga za pomanjkanje kapacitete rafinerij zato s prstom kaže na politično in gospodarsko elito, ki v navezavi s tujimi podjetji in državami skrbi za svoje in njihove interese. Kot razloži Hasan Taiwo Soweto iz nigerijskega Gibanja za demokratični socializem:

Vse od začetka obdobja surove nafte, ki je bila odkrita v komercialno zanimivih količinah okoli leta 1959, nigerijska vladajoča elita izkorišča nafto in jo izvaža, saj jim to omogoča hiter dostop do denarja. To pomeni, da so ostali sektorji gospodarstva, ki imajo potencial za rast, zapostavljeni. Ti sektorji gospodarstva pač potrebujejo večje kapitalske vložke, da lahko delujejo. In to ni naključno. Vladajoča elita nima nobenega interesa po gospodarski rasti in razvoju, saj dobiva denar neposredno iz surove nafte, ki jo s profitom izvaža na tuje.

V Nigeriji skoraj ni neodvisnih institucij, ki ne bi bile povezane s političnimi strankami. To velja za kvazi neodvisne državne in nedržavne institucije, kot so centralna banka, državna naftna družba, volilna komisija, vojska in policija ter mediji in vsi pomembnejši sektorji zasebnega gospodarstva. Država na lestvici skorumpiranosti zaseda 136. mesto. Pogodbe z državo in raznorazna dovoljenja ter licence se rutinsko podeljujejo po političnih vezeh. Pač afriška država, morda pomislite. A ta afriška država ima največje gospodarstvo v Afriki in šestdeset milijard dolarjev letnega izvoza nafte, od katerih po ocenah Svetovne banke ozka elita zase zadrži kar osemdeset odstotkov.

V Nigeriji zakon džungle elitam dovoljuje vse. Kot drugje po svetu se tudi nigerijski veljaki poslužujejo pol-legalnih gospodarskih trikov za prisvajanje skupnega premoženja. V začetku lanskega leta je guverner centralne banke Lamido Sanusi razkril, da v državni blagajni manjka dvajset milijard dolarjev izkupička od prodaje nafte. To predstavlja kar trideset odstotkov sredstev iz pregledanega obdobja - leta in pol od januarja 2013 dalje. Senusi je identificiral tri mehanizme, preko katerih se je ta “racket” izvajal. Prvi so koncesije, podane ljudem blizu državnega vrha brez javnega razpisa. Drugi je izkoriščanje državnih subvencij, namenjenih revnim, in zadnji je preprodaja surove nafte za rafiniran bencin, pri tej trgovini pa vpleteno blago nima jasno določenih vrednosti. Položaja med nigerijsko elito nevredni guverner je bil po hitrem postopku odstranjen, vlada pa je napovedala svojo revizijo, rezultati katere še vedno niso znani.

Džungla v Nigeriji pa je tako gosta, da si elita dovoli vpletati tudi v staromodno krajo nafte v fizični, ne le monetarni obliki. Kraja nafte iz naftovodov je v Nigeriji dobro znani pojav. Naftnim družbam ponuja prikladen izgovor za kakršnokoli onesnaženje, ki ga pustijo za seboj. Krivdo naprtijo na lokalne skupnosti, ki se zaradi pomanjkanja, v katerem živijo, in bogastva, ki se pretaka čez njihovo zemljo do pristanišč, res spuščajo v podvige kraje in nelegalnega rafiniranja črnega zlata. A to je zgolj kaplja v morje. Kraja nafte v Nigeriji se dogaja na industrijski skali, natančnih ocen ni, variirajo pa med sto petdeset in štiri sto tisoč sodčki na dan. Za veliko večino stojijo dobro organizirane skupine, povezane in zaščitene z vojsko, ki nafto nato prodajajo na svetovnem trgu.

Po ocenah Svetovne banke le dvajset odstotkov naftnega izkupička doseže tiste smrtnike, ki se ne uvrščajo v zgornji odstotek Nigerijcev po premoženju. A tisti delež, ki kljub izgubi dodane vrednosti zaradi nedelujočih rafinerij in kraje v finančni in fizični obliki prikaplja v državno malho, je za povprečnega Nigerijca velikega pomena. Iz njega se financira sedemdeset odstotkov državnega aparata. Nedavni kolaps cen nafte na svetovnem trgu je zato nigerijsko državo močno udaril po žepu.

Vlada je bila prisiljena devalvirati nigerijsko valuto naira. Devalvacija preprosto pomeni, da denar postane manj vreden, kar po žepih udari delavski razred, medtem ko izvozno usmerjenemu kapitalu predstavlja nižja vrednost valute konkurenčno prednost. Naira je v zadnjih mesecih izgubila kar dvajset odstotkov vrednosti. A to še ni konec. Soweto pove, da je v delu varčevalni program, ki ga podpira Mednarodni denarni sklad:

Kot posledico trenutnega kolapsa cen nafte na svetovnem trgu je Mednarodni denarni sklad začel promovirati idejo varčevanja in odpuščanja kot najboljši način, da vlada zareže v odhodke v obdobju krize. To pomeni, da bomo v prihajajočem obdobju priča rezom v šolstvu. Za to že obstaja načrt. Ampak Nigerija je trenutno v predvolilnem času in te volitve bodo ene najbolj tesnih od leta 1993 naprej. Zato mora trenutna vladajoča stranka zaenkrat preprečiti izvajanje tega varčevalnega paketa, ki naj bi poskrbel za trenutni primanjkljaj v proračunu. A o nečem smo prepričani. Vemo, da bo takoj po volitvah uresničen celotni varčevalni paket, ne glede na to, katera stranka ali kandidat zmaga. Vse stranke, ki sodelujejo na volitvah, so namreč le različne veje vladajoče kapitalistične elite. Vse prisegajo na isto filozofijo obremenjevanja prebivalstva za premostitev krize, čeprav prebivalstvo ni bilo deležno ugodnosti, ko je gospodarstvo cvetelo.

Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka sta vpletena tudi v proces privatizacije. Nigerija je v zadnjih dveh desetletjih razprodala več kot štiri sto podjetij, po priznanju Urada za državna podjetja pa jih je danes delujočih le deset odstotkov. Soweto komentira postopek privatizacije:

V večini primerov so novi zasebni lastniki zgolj prevzeli podjetja in jih uporabili kot garancijo za posojila, ki jih nato niso odplačali. To je vodilo v dolge procese na sodiščih in prisililo vlado, da je začela iskati nove kupce. Resnično, privatizacija v Nigeriji ni delovala. Sploh ni treba omenjati, da nobeno od teh privatiziranih podjetij ni doseglo bistvenih izboljšav pri številu zaposlenih in ustvarjanju delovnih mest. V resnici se problem brezposelnosti ojačuje.

Verjetno ni več treba posebej poudarjati, da si je tudi pri privatizaciji levji delež nagrabila nigerijska politično-ekonomska elita. Profesor Adeola Adenikinju iz Univerze v Ibadanu opozarja, da je bilo mnogo podjetij prodanih politično povezanim osebam. Izjema ni niti zadnji sektor, ki ga je doletela privatizacija, energetika:

Izjava

Po ocenah sogovorca bo Nigerija do leta 2030 potrebovala 160 GW električne energije, kar bo zahtevalo 240 milijard evrov investicij in zelo vprašljivo je, ali si bodo privatni lastniki tak znesek pripravljeni odtrgati od ust. Trenutno ima teoretično dostop do elektrike le polovica nigerijskih gospodinjstev, a dejansko število elektrificiranih domov je mnogo nižje. In tudi v teh je dobava energije nezanesljiva.

Pomanjkanje infrastrukture pa se ne zaključi pri elektriki. Cestno omrežje je slabo vzdrževano in prenasičeno, železnice, ki so jih zgradili Britanci, so večinoma nedelujoče in jih vlada le počasi oživlja. Vodovodno in kanalizacijsko omrežje sta luksuz, do katerega večina prebivalcev nima dostopa. Pomanjkanje infrastrukture, ki bi vzdrževala lokalno gospodarstvo, je še posebej veliko na podeželju. To je pripeljalo v masovno migracijo ljudi v mesta, natančneje v njihova barakarska naselja, kjer pa situacija ni mnogo boljša. Pojasni Soweto:

V podeželskih predelih je pomanjkanje izobraževalnih ustanov, kvalitetne infrastrukture, rekreacijskih objektov in drugih storitev, ki omogočajo življenje sodobnega človeka. Vse to pomeni, da so naša mesta pod pritiskom masovne migracije skoraj na dnevni bazi. To privede v zaostrovanje stanovanjskega problema v mestih, poveča se obremenitev prometne infrastrukture in, najpomembneje, pomanjkanje zaposlitev postaja vse hujše, kar pripelje do visoke stopnje kriminala. Skoraj na dnevni bazi želi tisoče ljudi pobegniti pred revščino in zaostalostjo podeželja.

To pomeni velik pritisk na omejeno infrastrukturo v mestih, ki ni sposobna vzdrževati tako velike populacije. Na primer Lagos, gospodarsko središče Nigerije, poka po šivih. In vlada ne naredi ničesar, da bi naslovila probleme onesnaženja, pomanjkljive komunalne infrastrukture, poplav, stanovanjske problematike. Noben od županov ne naslavlja teh glavnih problemov. Oblasti uporabljajo tako imenovana javno-zasebna partnerstva. Kar to dejansko pomeni, je, da so nekatere ceste na primer deležne pozornosti, druge pa ne. Vlada na ta način obnavlja ceste v bogatejših predelih, tiste, ki povezujejo revne predele, pa so zapostavljene. Torej - opazujemo lahko ta razredno obarvani pristop.

V mestu Lagos s približno sedemnajstimi milijoni prebivalcev so se oblasti težav prenaseljenosti in pomanjkanja infrastrukture lotile s podiranjem enega najstarejših slumov. V naselju Makoko, ki je zrasel iz ribiške vasi in v katerem prebivalci bivajo v koliščarskem naselju na vodi, živi okoli 85 tisoč ljudi. Leta 2012 je mestna oblast prebivalcem dala 72 ur, da se izselijo, nato so začeli hiše podirati. Kam se bodo izseljeni prebivalci izselili, oblasti ni zanimalo. Lokalne veljake je namreč bolj kot življenjske razmere prebivalstva skrbelo to, da so neugledne barake v lagoški laguni dobro vidne z mostu, ki povezuje lagoško zaledje z otokom Viktorija, kjer je osrednja poslovna četrt.

Na atlantski obali te četrti je v okviru enega od javno-zasebnih partnerstev, ki jih je omenjal Soweto, v izgradnji popolnoma nova, “world class” poslovna četrt v stilu dubajskih megalomanskih projektov. Tako imenovan Eco atlantic city:

Eco atlantic city

“Where international business will get done.” S tem projektom, ki več kot očitno dvori mednarodnemu kapitalu, želi Nigerija ojačati svojo pozicijo finančnega in gospodarskega središča v zahodni Afriki. Država je v zadnjih desetletjih postala močna gospodarska sila, ki - z izjemo državnega proračuna - ne sloni zgolj na nafti.

Lansko leto je statistični urad izdal novo oceno bruto domačega proizvoda oziroma BDP države, s katerim je na papirju nigerijsko gospodarstvo zraslo kar za osemdeset odstotkov in postalo največje v Afriki. Razlog je sledeč: rast in velikost BDP se ocenjujeta s pomočjo podatkov o rasti reprezentativnih podjetij v posamezni panogi. Utež, ki jo vsaka panoga dobi v gospodarstvu, je določena na podlagi pomena te panoge v gospodarstvu v nekem referenčnem letu. Nigerija je do lani za referenco uporabljala leto 1990. Ko so to posodobili na leto 2010, so kar naenkrat postale mnogo pomembnejše panoge, kot so telekomunikacije in druge storitve, filmska in glasbena produkcija ter bančništvo in industrija.

Nigerijsko bančništvo si je v zadnjih desetletjih razširilo obzorja na enak način, kot so to banke počele povsod po svetu: s ponudbo tveganih posojil in širitvijo v investicije. Kar je seveda prineslo težave:

Izjava

A nič ne de. Država je s slabo banko in dokapitalizacijami v bančni sistem načrpala dvaindvajset milijard dolarjev. Denar, ki pač ni bil porabljen za produktivnejše sektorje gospodarstva, kot je na primer industrija. Ta ima velik potencial, a je daleč od izkoriščenega. Trenutno je ta sektor usmerjen pretežno v domače povpraševanje, skušajo pa ga usmeriti tudi v izvoz, na primer tekstila:

Izjava

Nigerijska industrija je bila torej tekom programa prestrukturiranja, beri odpiranja gospodarstva, ki sta ga zasnovala Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, uničena zaradi poceni uvoženih artiklov. Danes se počasi pobira, a je še daleč od bivšega obsega in je prisiljena v tekmo s tem istim poceni tujim blagom. Vlada pa preporod industrije, posebej izpostavlja tekstilno, prikazuje kot velik dosežek. To pokomentira Uchendu Chigbu, ki se z nigerijskim kmetijstvom in z njim povezano industrijo ukvarja na münchenski tehniški univerzi:

Izjava

Vrnimo se na začetek. Kaj je torej tisto, kar pri življenju vzdržuje običajnega Nigerijca? Naftno bogastvo se v veliki meri steka v žepe plenilske politične elite. Tja je v procesu privatizacije odromal tudi precejšen delež državnih podjetij. Infrastrukturne posodobitve so bolj namenjene mednarodnemu kapitalu kot državljanom in industrija je še vedno šibkejša, kot je bila pred tridesetimi leti.

Odgovor leži v kmetijstvu. To je sicer v zadnjih desetletjih močno zamrlo in država se je iz izvoznice spremenila v uvoznico hrane. Glavni razlogi so odpiranje gospodarstva - ki je na enak način kot pri industriji omogočilo uvoz poceni, bolj konkurenčnih prehranskih izdelkov iz tujine - preobsedenost z nafto in posledičen manko vlaganja v kmetijstvo, ki zahteva večje kapitalske vložke, in slaba infrastruktura, zastarele metode kmetovanja in deforestacija.

Čeprav kmetijstvo danes obsega le dvaindvajset odstotkov BDP, direktno in indirektno zaposluje kar sedemdeset odstotkov prebivalstva. Več razloži Chigbu:

Izjava

Večina pridelave hrane in njene preprodaje poteka v neformalnem gospodarstvu, namenjeno je oskrbi ožje družine in prodaji za majhen zaslužek:

Izjava

Kot drugje po svetu pa so tudi nigerijski mali kmetje soočeni s pritiskom na svojo zemljo. Ta postaja dobrina, ki se koncentrira v rokah tistih, ki si jo lahko privoščijo, lokalne skupnosti pa se soočajo z zasegi zemlje. A v nasprotju z mnogimi ostalimi državami svetovnega juga za prisvajanje zemlje večinoma niso odgovorne tuje multinacionalke, temveč kdo drug kot domača nigerijska elita. Zaključi Chigbu:

Izjava