Strut, 2009

Na nedavnem koncertu v Ljubljani je Allen ponudil vpogled v izvorno izročilo afrobeata, precej sodobnejšega odvoda pa se je tokrat lotil s finskim raziskovalcem neobičajnih zvočnih prečenj Jimijem Tenorjem. Glasba sicer ostaja razmeroma predvidljiva a dvojcu uspe poviti nekaj naravnost izvrstnih skladb in morda doslej najboljši album v Strutovi zgovorno naslovljeni seriji Inspiration Information.

Uspešnim bobnarskoelektronskim navezam se pridružuje nov dvojec. Potem, ko so nas v tovrstnem prečenju zadnjih nekaj let navduševali Steve Reid in Kieran Hebden ter Bernd Friedmann in Jaki Liebezeit, sedaj s četrto ploščo v Strutovi seriji ‘Inspiration Information’ svojo različico razgibanih ritmov in neobičajnih zvočnih posegov ponujata še Tony Allen in Jimi Tenor.

Presežek v vseh treh navezah se skriva v isti ideji. Zdi se, da v taki obliki vihtenje bobnarskih paličic treh mojstrov (poli)ritmov pride kar najbolj do izraza. Nedvomno jim je tu v veliko pomoč velik prostor, ki jim ga odprejo njihovi »elektronski« sošpilavci, uspešnost pa je pogojena predvsem z domiselnim spajanjem raznoterih glasbenih izročil. V primerjavi s Hebdnom in Friedmannom je Tenor s svojim vložkom nepresenetljivo manj zadržan, vendar pa njegov zvočni »maksimalizem« izvrstno sovpade z Allenovim vedno razgibanim ritmiziranjem. In tako kot to velja za obe omenjeni navezi, smo s Tenorjem in Allenom dobili še en izvrstno uravnotežen bobnarsko-elektronski tandem.

Besedico »elektronski« je tu sicer potrebno vzeti nekoliko z rezervo. Jimi Tenor je najvidnejšo sled resda pustil v elektronskem miljeju, vendar pa v zadnjih letih mnogo več ustvarja z akustičnimi inštrumenti, in to v zasedbah, ki vsaj na prvi posluh nimajo dosti skupnega z elektroniko. Največjo uslugo – in hkrati neuslugo – si je naredil s famoznim projektom s simfoniki pod pokroviteljstvom Warpa, s katerim je to založbo takrat skorajda spravil na beraško palico. Kot rečeno pa v zadnjih letih ponovno odkriva čare funka, soula, jazza in nekaterih drugih praks iz sedemdesetih let minulega stoletja in skozi to prizmo je sodelovanje s Tonyem Allenom pač povsem logična poteza. Nigerijski bobnar, soustanovitelj afrobeata, svojo drugo pomlad odkriva v številnih sodelovanjih z mlajšimi evropskimi glasbeniki, aktiven pa ostaja tudi kot samostojen ustvarjalec. Tu se bistveno ne odmika od smernic, ki jih je postavil že pred štirimi desetletji, zato so ta čas vsekakor zanimivejša njegova druženja z zahodnjaki.

Podoben vtis se je ponudil tudi ob nedavnem Allenovem koncertu v Kinu Šiška. Sicer je srečanje s tako eminentnim glasbenikom pustilo globok vtis že samo po sebi, toda glasbenega presežka resnici na ljubo nismo bili deležni. Občudovali smo lahkotnost in elegantnost Allenovega vihtenja paličic, a skozi prizmo glasbe smo dobili le vpogled v estetiko, ki jo kroji že štiri desetletja. Njegovo novo sodelovanje z Jimijem Tenorjem v tem pogledu prinaša dobrodošlo spremembo. Finčevo ukvarjanje s funkom, soulom in jazzom na prvi pogled sicer ni daleč od Allenove izraznosti, a obenem prinaša produkcijsko osvežene tehnike, zanemariti pa ne gre niti Tenorjevih prepoznavnih domislic. Dasiravno sta si glasbenika izrazno sorodna, tako v sodelovanje enakovredno vnašata svoja izročila, to pa je tudi tisti presežek, ki tovrstna sodelovanja evropskih in afriških glasbenikov naredi zanimiva.

Album ‘Inspiration Information Vol.4’ ponudi zelo razgibano poslušanje, pa ne le skozi prizmo Allenovega večnega raziskovanja ritma; skladbe ponudijo vpogled v sorodnosti med afriškim popom ali pa afrobeatom na eni ter zahodnjaškimi downtempo muzikami na drugi strani. Pri prvih je kakopak izpostavljeno Allenovo sprehajanje po poliritmih in gradnja groova, v tistih počasnejših, bolj atmosferičnih zvočnih snovanjih pa v ospredje prihaja Tenorjev občutek za detajle in subtilne posege polne nenavadnih zvokov, ki pa smiselno zaokrožijo celoto. Pester nabor inštrumentov Tenor v dveh skladbah dopolni še z vokalom, in če gre verjeti promocijskim zapisom, da je album nastal v vsega petih studijskih dneh, je izdelanost skladb več kot presenetljiva. Po drugi strani pa so očitno prav polimprovizirane studijske seanse okolje, ki tovrstnemu snovanju najbolj ustreza; praktično enake prakse se namreč drži tudi dvojec Hebden/Reid. Glasbeniki se enostavno prepustijo spontanemu zvočnemu toku, ki ga Tenor tu spretno nadgradi s šaljivostjo in cinizmom. Z novo ploščo je dvojec morda sestavil zaenkrat najzanimivejše sodelovanje v seriji ‘Inspiration Information’, to pa seveda odpira apetite tako po novih druženjih raznorodnih glasbenikov, kot tudi po novih podvigih aktualnega dvojca.