»Kva je to zdj, šotor al kaj?«

Recenzija dogodka
3. 11. 2021 - 10.15

Tokratni Jutranji padec je deloma reportaža in intervju, deloma pa razmišljanja o cirkuškem šotoru in prihodnosti cirkuškega razvoja v regiji.

Letošnja Cirkobalkana je bila že deveta po vrsti. Če vzamemo dejstvo, da festival zmeraj poteka na dveh lokacijah v različnih državah, bi lahko to število celo podvojili. Ideja je nastala, ko sta se dva cirkuška kolektiva, Cirkorama iz Zagreba in Cirkusfera iz Beograda, povezala, da bi izvedla Laboratorij cirkuške umetnosti. Ta predhodnik festivala se je ustvaril z namenom širiti znanje, ideje, prakso in pristope tujih uveljavljenih novocirkuških skupin ter tako pomagati krepiti in širiti cirkuško znanje po širši EX-YU regiji. Sčasoma se je laboratorij prelevil v festival in še bolj s časom je ekipa Cirkobalkane zbrala dovolj denarja, da so kupili prvi cirkuški šotor v regiji.

Šotor je že prepotoval celotno hrvaško obalo, se ustavil celo pri nas v Ljubljani, najpogosteje se nahaja v Zagrebu in Beogradu, malo manj pogosto pa v Novem Sadu. O njihovi poti sva se pogovarjala z Nikolo Mujatovićem a. k. a. Bangavim.

Poznalo se je, da je letošnja Cirkobalkana že ustaljen dogodek, na katerega se publika rada vrača, saj so bile predstave kljub koronskemu letu skoraj vedno razprodane. Poleg splošne publike pa velik pomen festivala in šotora prepoznava tudi cirkuška publika, saj se ta prav tako vedno znova vrača in na tak ali drugačen način podpira festival – s prostovoljnim delom ali predstavami. Tudi velik del ekipe Jutranjega padca se vsako leto pojavi in pomaga vsaj na eni, če ne celo na obeh izvedbah festivala.

Festival je letos pokril pester nabor tako tujih kot domačih sodobnocirkuških predstav. Tako smo lahko videli dela v nastajanju izmed projektov, ki so bili izbrani v evropski velepomembni program Circusnext, veliko lokalnih predstav (Linija, Dijete od peska, Žonglerski koncert, Duel, Migracije iz Kroacije …) in tudi nekaj mednarodno priznanih, kot sta Cuir skupine Un loup pour l’homme in Premik skupine Lazus.

Šotor Cirkobalkane je postavljen tudi večji del preostalega leta in služi kot prostor za vajo in kreacijo novih predstav – od konca aprila do konca junija je tako v Zagrebu, od avgusta do oktobra pa v Beogradu. Z leti so videli, da je bilo zanimanja za prostor v šotoru zmeraj več, zato so na Hrvaškem ustvarili cirkuško rezidenčno mrežo, ki mladim umetnikom nudi možnost kreacije v različnih prostorih po celotni Hrvaški.

Upam, da sem uspel do sedaj kolikor toliko opisati dogajanje na festivalu in širšo organizacijo. Cirkobalkana in organizacijska ekipa so s svojim delovanjem postali nekakšna zbirna točka in hkrati odrivna deska za mnoge cirkuške umetnike. Mislim, da je k temu pripomogla tudi njihova anarhistična oziroma horizontalna organizacijska drža. Ker so to kolektivi, ki so svoje začetke našli v skvotih, jim je tak način delovanja tudi že poznan in naraven.

Organizacija festivala tako ni le služba, kamor se nekdo pripelje zjutraj in od tam odpelje popoldne ali zvečer. Ko si organizator festivala v šotoru, si cel dan tam, skupaj ješ, piješ in delaš, na koncu pa se odpraviš spat v prikolico ali kamping šotor, ki stoji za cirkuškim šotorom. Gre za način organiziranja, ki je precej drugačen od na primer uveljavljenih gledaliških festivalov.

Šotor ima močno družbeno konotacijo. Šotor ni narejen za opere in ostale več 100.000 evrov vredne umetniške produkcije. Že same fizične omejitve šotora vplivajo na predstave, ki se odvijajo v njem. Šotor mogoče ne bo ustrezal publiki, ki je navajena sedežev Drame in akustičnosti filharmonične dvorane. Verjetno bo šotor vedno predstavljal bolj obrobno umetnost, ki ni dovolj “dobra”, da bi stopila na oder državnega gledališča. A hkrati se šotor lahko premakne, se za krajši čas vključi v skupnost mesta ali vasi in nato odide v nov kraj. V šotoru lahko vadi in nastopa kdorkoli, četudi ni šolan igralec ali operni pevec. Življenje in nastopanje v šotoru predstavlja tudi alternativo sodobnemu načinu življenja: antikonzumeristično odrekanje ugodju v zameno za svobodo.

Šotor je v samem osrčju cirkuške tradicije. Cirkus kot ljudska umetnost, ki so jo obiskovali tako meščani kot vaščani, je bil mogoč samo zaradi cirkuškega šotora. In danes, ko se sodobni cirkus želi oddaljiti od svoje sporne preteklosti ravnanja z živalmi in še bolj spornega slabega občutka za modo, se s tem namenom želi približati estetiki in produkcijski ustaljenosti ostalih bolj uveljavljenih uprizoritvenih žanrov. Namesto da bi še zmeraj iskali nove načine, grajene na pozitivnih delih cirkuške tradicije, se ta želi uveljaviti na prepoznanih gledaliških in plesnih odrih in si s tem pridobiti naklonjenost “kulturno izobražene” publike. Nekaj nam o tem pove tudi Bangavi.

Oddajo je pripravil Tjaž Juvan. Uvodna pesem 800 kilometrov je prišla izpod rok Eve Zibler. Lektorirala je Teja. Tehniciral je Makis.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness