Drago občinstvo,

v tokratni izdaji Jutranjega padca boste lahko prisluhnili pogovoru, ki smo ga padalci posneli z Andreo Bettagliom na plaži v bližini Cagliarija na Sardiniji. Andrea je del sodobnega cirkusa CiRcO PaNiKo, homo sapiens sapiens pa je edina žival, ki nastopa v šotorskih nedrjih tega cirkusa.

....

Oton: Dobro jutro, Radio Študent, smo z Andreo Bettagliom, ki je del cirkusa Circo Paniko, smo na Sardiniji, koder v tem trenutku potuje dotični cirkus. Dober večer, Andrea.

Andrea: Zdravo! Zdravo vsem.

Oton: Andrea, lahko za začetek poveš, kako se je rodil ta cirkus?

Andrea: Seveda. Torej, smo kolektiv umetnikov in umetnic. Nihče od nas ne prihaja iz družine tradicionalnega cirkusa. Praktično vsi prihajamo iz pouličnih umetnosti in praktično nihče ni bil v cirkuški šoli. Jaz, na primer, sem gledališki igralec, ki ga zelo zanima cirkuško življenje in mešanje gledališča ter cirkusa. Deset let nazaj – naslednje leto bo obletnica – je skupina prijateljev, ki so se ukvarjali s pouličnim gledališčem, srečala prijatelja Damiana iz Francije, ki je imel cirkuški šotor in potoval s svojo kompanijo in zelo majhnim otrokom. Vse so počeli sami. Torej, bila je skupina prijateljev brez šotora, ki so ustvarjali gledališče na ulici, in nekdo, ki je bil sam in imel cirkuški šotor. Združili smo se. Tako se je rodil Circo Paniko. Naša prva stvaritev je nastala 10 let nazaj v Španiji. Narejena je bila predstava “Punto di Domanda”, ki je spravila kolektiv v tek.

Oton: Kakšna je bila tema te predstave?

Andrea: To je bila, lahko ti povem, prva predstava v stilu “Paniko”. Če lahko definiramo naš način delanja umetnosti, ima le-ta določene posebnosti, ki so bile prisotne že tedaj. Bilo je že nekaj žive glasbe, bile so cirkuške točke, ustvarjene s pomočjo gledališkega režiserja Giovannija Dispenze. To ni bilo cirkuško gledališče, dosti bolj se je nagibalo k cirkusu. Karakterji pa so bili poglobljeni, kakor da bi šlo za gledališče.

Oton: Pa letos? S katero kreacijo potujete letos in kje ste z njo bili?

Andrea: Letos smo debitirali na sredini avgusta, pri Lorettu, ki je blizu Ancone, in sicer s predstavo, ki se imenuje “Panikomedia”. Navdahnila jo je Dantejeva Božanska komedija, natančneje njen del “Pekel”. Po gostovanju v Anconi smo s kamioni prečili Italijo in se vkrcali na trajekt. Na Sardiniji smo od konca meseca avgusta. Tukaj smo torej mesec in pol.

Oton: Koliko krajev ste uspeli obiskati v tem mesecu dni?

Andrea: Najprej smo bili v kraju Alghero, na festivalu Matita, kar bi pomenilo svinčnik, potem v Sassariju, zdaj pa smo tri tedne v San Sperateju, ki je 20 km stran od Cagliarija. Še zadnji teden oddelamo in v desetih dneh odidemo proti Bologni. V Bologni je prekrasen dogodek, ki se imenuje La Città del Circo; gre za srečanje vseh italijanskih cirkusov s šotori, ki izvajajo sodobni cirkus. Šotore postavimo na isto mesto, delamo žure, delamo zastonj predstave za obiskovalce. To je lepo srečanje. In tam za letos končujemo turnejo. Potem gremo vsak po svoje. Pozimi bomo imeli kabaret tudi z drugimi osebami iz kolektiva, kajti nas je približno 30. Osebe torej, ki jih tukaj zdajle ni, bodo izvajale zimski kabaret, ki bo nekoč kasneje mogoče tudi tu, v Cagliariju. A tega še ne vemo.

Oton: Mi lahko opišeš nekaj stvari, ki jih počnete v vaših cirkuških življenjih? Nekateri na primer snemajo CD-je ...

Andrea: Da, to so postranske stvari pri predstavi. V osnovi ustvarjamo cirkuško-teatralne kreacije. Ustvarjamo tudi majhne predstave, ki vključujejo eno ali dve osebi. Za preživetje izdelujemo tudi naš merchandise, torej tiskamo naš napis na majice. Majice in obleke so iz trgovin z rabljenimi oblačili, damo jim novo življenje. Prijatelj iz Bologne za vsako mesto, kamor gremo, nariše poseben motiv. Imamo majhen bar, “Clandestino”, “Pirata”, kjer prodajamo alkohol. Kakšen pirček, za 10 centov več od nabavne cene.

Oton: Imaš zdajle kakšno zgodbo, ki bi jo povedal, kakšen detajl iz te sezone?

Andrea: Povedal ti bom, kako smo se letos prvič lotili neke klasike, ki je v našem primeru Božanska komedija. Soočiti se z avtorjem, kot je Dante, je bila povsem nova izkušnja. Mislim, da se kot kolektiv prvič dotikamo pomembnih tem za našo družbo. To počnemo na naiven način, dotikamo se malih vsakodnevnih peklov. Opazujemo torej našo družbo in iščemo, kaj nam v njej ni všeč in kako bi to postavili na oder na grotesken način. Tak način dela nam je všeč in je smešen. Zabavno se je igrati in govoriti o temah, ki se ti zdijo pomembne.

Oton: Naj za konec še povemo, kdaj in kako se bo zgodil festival v Bologni, če bi kdo izmed poslušalcev lahko prišel.

Andrea: Vsi ste dobrodošli, da nas pridete pogledat na La Città del Circo, tretje srečanje italijanskih sodobnih cirkusov s šotorom, kjer boste v parku Villa Angeletti našli montiranih sedem šotorov, v katerih se bo odvilo neverjetno število predstav, vse za prostovoljne prispevke. Srečanje traja do četrtega novembra in je super. Pridite!

...

Drago občinstvo, prisluhnili ste prevodu pogovora z Andreo Bettagliom, članom Circo Paniko. Če se Andree ni dovolj dobro slišalo v etru, vedite, da ima žameten glas. Le hitro torej do Bologne, še danes, jutri in v nedeljo si lahko tam ogledate raznovrstne cirkuške predstave. Za nadaljevanje tegale petkovega jutra vam želimo kar se da minorne proste pade in miren propad.

Z Andreo Bettaglio se je pogovarjal Oton Korošec.

Za sledenje Jutranjemu padcu pa se vsak prvi in tretji petek v mesecu priključite na 89,3 MHz. Če kaj ne pade vmes, seveda.