"Način, na katerega Izland (Marko Vivoda in Gašper Milkovič Biloslav) tvori svoje vizualne pokrajine, je v svojem temelju dokaz za nezadostnost kakršnegakoli dualizma ob razumevanju optične izkušnje, ki smo ji ob njunem delu izpostavljeni. Klasifikacije tipa: analogno/digitalno, realno/virtualno, konkretno/abstraktno, sprevržeta in gledalcu omogočita, da ni potrebno izbrati, saj je oboje vsebovano znotraj singularnosti zaznanega.

Podobe, ki smo jim priča, in nas osupnejo s svojo neverjetnostjo, merijo na točno tisto komponento vidnega, ki ji lahko rečemo čudenje, saj za zabeleženo sprva ne najdemo referenčne opore. Od tod tudi lepota, od tod definicija vizije (vidna zaznava brez stvarne podlage), saj videnega ni mogoče umestiti v nek znan register. Vsaj dokler se ob gledanju ne pojavijo določeni elementi, malenkostne nepravilnosti, ki nek delec vidne površine lahko umestijo v horizont predmetnega. Bodisi je to mehurček zraka na gibljivih raznobarvnih gladinah bodisi prašni delec, ki tone čez polje slike in nam zato priča o prostoru, ki ga gledamo, kot o nečem tekočem. V tej razpoki vizije, se izkušnja še poglobi, gledanje in mišljenje sta zdaj izzvana; gledalec se zaloti pri poskusu, da bi razumel, saj postane jasno, da je vsaka od teh pokrajin utemeljena v snovnosti, da konstrukcija vizij izhaja iz nečesa materialnega, da je znotraj teh prostorov vsebovano nekaj, kar staplja opozicije in gledalcu upodobi svet, ki je hkrati neverjeten, a tukajšnji, ki je nepoznan, a ne tuj, ki je, skratka, lep in mogoč."



Karlo Hmeljak