V tokratni oddaji prebiramo odlomke avtobiografske pripovedi albansko-britanske avtorice Lee Ypi z naslovom Free. Poleg izsekov iz knjige ponudimo tudi družbeno-politično kontekstualizacijo časa in prostora, na katerega se knjiga osredinja: socialistična Albanija, njeno iskanje položaja pod svetovnim komunističnim soncem, krutega razpada najbolj izolirane evropske države in še bolj krute tranzicije, ki je sledila.



Vabljeni k poslušanju!

Odlomki iz knjige (prevedla Lana Jurman):

KOKAKOLA

Poznega junija se je mama skregala s sosedo Doniko, razkol med njima pa je hitro prerasel v spor, v katerega so bili vključeni tako rekoč vsi. Na koncu sem bila edina v naši družini, s katero sta soseda Papaseva še govorila.

Razlog za spor je bila pločevinka kokakole. Enkrat sredi junija je mama kupila prazno pločevinko od neke sodelavke v šoli za podobno vsoto, kot je bil v turistični trgovini vreden portret narodnega heroja Skenderbega. Z babico sta celo popoldne razpredali o tem, kam naj pločevinko postavita. Pomislili sta, da bi morda glede na to, da je bila prazna, pločevinko okrasili s sveže odrezano vrtnico. Na koncu sta se strinjali, da je zamisel z vrtnico resda izvirna, a da bi roža le odvrnila pozornost od estetske vrednosti pločevinke. Tako sta prazno pločevinko kokakole postavili na najlepši prt.

Le nekaj dni pozneje je nova pridobitev izginila. In se nato prikazala na televizijski škatli sosedov Papasev.

Mama Papasev ne bi niti v sanjah obtožila kraje, če ne bi bila ukradena prav pločevinka kokakole. Te so bile takrat izjemno redke, še redkeje pa je kdo vedel, za kaj se uporabljajo. Pločevinke so bile statusni simbol: kdor si je pločevinko lastil, jo je razstavil v dnevni sobi, po navadi na izvezenem prtičku na televiziji ali radiu, najpogosteje kar poleg uokvirjene fotografije Enverja Hoxhe.

REKLAME

Naša učiteljica za moralno vzgojo Nora je o politiki govorila z navdušenjem, ki sem ga pri starših zaznala, zgolj ko se je na jugoslovanski televiziji pojavila reklama za takšno ali drugačno milo ali kremo. Ko je oče na TV Skopje ujel reklamo, še najraje tako za izdelke za osebno higieno, se je takoj zadrl: »Reklama! Reklama!« Mama in babica sta v trenutku opustili kakršne koli opravke sta že imeli v kuhinji in pridrveli v dnevno sobo, da bi vsaj za sekundo ujeli prizor s prekrasno smejočo žensko, ki je gledalcem kazala, kako naj si umijejo roke. Če so ju opravila v kuhinji zadržala predolgo in sta v dnevno sobo prišli, šele ko je bilo oglasov že konec, je oče opravičujoče razlagal: »Nisem jaz kriv, poklical sem vaju, pa sta prišli prepozno!« Tako so se v hiši pogosto začeli prepiri. Da sta pozni, ker on nikoli nič ne postori okoli hiše. Nestrinjanje je hitro preraslo v medsebojno žaljenje, žaljenje pa v prepir, medtem ko so jugoslovanski košarkaši na zaslonu še naprej zadevali koše. S pričetkom naslednjih oglasov se je v dnevno sobo vrnil mir.

CIVILNA DRUŽBA

Kot za droge in druge simptome zahodnjaške izprijenosti je bilo povsem verjetno, da bo nekoč AIDS dosegel tudi nas in da preventiva ni zgolj priporočljiva, temveč nujna. »To je svoboda,” je dejala babica. »Do tega pride, ko je svobode preveč. So slabe in so dobre stvari. Ljudi ni mogoče povsem nadzorovati. Ni mogoče vsem preprečiti, da bi se virusa nalezli. Verjetno zato potrebujemo vse te nevladne organizacije. Da nas zaščitijo pred novimi boleznimi, pred vsemi katastrofami, ki k nam šele prihajajo. Ne moremo se zanašati na državo, da nas bo zaščitila. Zato potrebujemo civilno družbo.«

Civilna družba je bil pojem, ki je šele pred kratkim vstopil v politični besednjak in je bolj ali manj nadomestil tisto, čemur smo prej rekli »partija«. Vedeli smo, da je »civilna družba« v vzhodni Evropi zanetila žametno revolucijo in pospešila padec socializma. Pri nas se je pojem pojavil, šele ko je bila revolucija že za nami. Morda ker je bilo s pojmom »civilne družbe« moč osmisliti prej nezamisljivo zaporedje dogodkov, ki je pomen zadobilo šele s to oznako.

Civilna družba se je tako pridružila drugim novim ključnim besedam, kot so »liberalizacija«, ki je nadomestila »demokratični centralizem«, »privatizacija«, ki je nadomestila »kolektivizacijo«, »transparentnost« namesto »samokritike«, »tranzicija«, ki se kot beseda sama sicer ni spremenila, a je po novem pomenila prehod iz socializma v liberalizem in nič več iz socializma v komunizem, in pa »boj proti korupciji«, ki je nadomestil »protiimperialistični boj«.

Vse te nove ideje so se nanašale na svobodo, a nič več na svobodo skupnosti – saj je skupnost medtem pridobila slabšalen prizvok –, temveč na svobodo posameznika. Kljub temu pa je vztrajal dvom, morda kot ostanek kulturnega spomina, da si bo posameznik, na novo prepuščen svobodi in osvobojen družbenega nadzora, lahko s preveč svobode le škodoval. Družbenega nadzora ni bilo več mogoče zaupati državi, to je bilo jasno. To nalogo je morala prevzeti civilna družba. Civilna družba, ki je morala biti obenem ločena od države, a jo zmožna kadar koli nadomestiti. Civilna družba, ki naj bi vzniknila kar organsko, a jo je bilo hkrati treba nenehno spodbujati; ki naj bi omogočala složno sobivanje, a hkrati priznavala, da določenih razlik ni moč premostiti. Civilno družbo je sestavljalo več različnih skupin in organizacij, ki so vznikale hitreje kot prijateljstva med ljudmi, ki so v socializmu čakali v vrsti za hrano. Nekatere so res nastale kot plod lokalnih iniciativ, večino pa so financirali naši tuji prijatelji. Eden večjih problemov v državi, so nam govorili, je bila nedelujoča civilna družba. Iz pripomb sicer ni bilo jasno, če smo jo nekdaj v daljni preteklosti imeli, pa jo je ukradla partija, kot je Kronos takoj ob rojstvu pojedel svoje otroke, ali pa jo je bilo treba vzpostaviti na novo. Kakor koli že, zdelo se je, da je varneje postopati, kot da držita obe možnosti: Kronosa je bilo tako treba prisiliti, da nazaj izbruha svoje otroke, hkrati pa ustvariti živahno družbeno življenje, ki bi posameznikom omogočilo, ne le da se spontano organizirajo, izmenjujejo ideje, se družijo, ustvarjajo prostor za učenje in izmenjavo dobrin, temveč se tudi zaščitijo pred prihajajočimi nevarnostmi.

Moja najstniška leta je zaznamoval hiperaktivizem v civilni družbi. Kot mnogi drugi sem jasno videla njene prednosti. Te so bile tako duhovne kot materialne. Z debatnim krožkom Open Society Institute sem lahko na primer razpravljala o trditvah, kot je »Smrtna kazen je upravičena«, ali pa se kaj naučila o osmem členu ameriške ustave. V debatah o trditvi »Odprte družbe potrebujejo odprte meje« sem se spoznala z delovanjem Svetovne trgovinske organizacije. V nevladni organizaciji Action Plus sem poleg informacij o AIDS-u dobila tudi brezplačne arašide in pločevinke kokakole ter igrala pingpong v nekdanji Palači športa. V društvu Prijatelji Esperanta so nam obljubljali potovanje v Pariz. Pri Rdečem križu sem visela, ko so razdajali hrano socialno ogroženim družinam, jaz pa sem nato dobila zastonj paket riža. Ta je bil drugačen od tistega, ki smo si ga včasih sposojali od sosedov; prvič, ker ga je bilo več; drugič, ker je prišel z Zahoda; in tretjič, ker je bil na njem odtisnjen datum »UPORABNO DO«, ki je razkrival, do kdaj je riž treba pojesti, najpogosteje en teden nazaj.

INVESTICIJE

»Če hočeš zmagati na volitvah, rabiš denar. Vedno rabiš denar. Če nimaš denarja za sebe, ga ne moreš razdajati drugim. Kje imaš ti svoj denar?«

»V žepu očetovega plašča,« se je pošalil moj oče.

Murat se je zahehetal.

»Veliko denarja boš rabil, Zafo, veliko denarja,« je nadaljeval. »Vem, kako gredo te stvari. Videl sem to pri Arabcih, ki donirajo za mošejo.« Ustavil se je in si prižgal čik. »Ko se je zaprla fabrika Flutura,« pogledal je proti ženi, »sem si mislil, kaj nam je storiti? Stradali bomo. Pomislil sem: »Allah je najradodarnejši. Ampak Allah pomaga tistim, ki pomagajo samim sebi. No, na srečo so se stvari obrnile na bolje. Odprle so se firme. Saj veš, kaj mislim. Firme –«

»Xhaxhi Murat, moram vas vprašati,« sem prekinila. »A zapojete Allahu akbar z minareta vsako jutro in popoldne? Ali je posneto? V šoli pobiramo stave. Nekateri mislijo, da zapojete vsak dan. Jaz mislim, da je posnetek.« 

»Posnetek je, Leushka,« je odgovoril. »Posnetek je. Zdaj si mi dolžna deset tisoč lekov,« je pomežiknil, nato pa se obrnil nazaj k očetu in se takoj spet zresnil. »Sude, Kamberi, Populli, Vefa. Firme. Nekaj denarja daš, da lahko več denarja dobiš. Mi nismo imeli nič, niti centa. Vkrcali smo se že na Vloro, se spomniš. Vse, kar smo dobili od poti v Italijo, je bilo nekaj modric. No, potem smo se odločili, da prodamo hišo. Otroci so bili žalostni, želeli so ostati na naši ulici. Tudi midva sva bila žalostna, imeli smo dobre sosede. Hišo sem zgradil z lastnimi rokami, z istimi rokami, ki so izdelale tudi vse vaše čevlje.« Ustavil se je in dvignil roke, kot da v njih drži vse čevlje, ki jih je kdaj izdelal.

»Neke stvari je treba žrtvovati. Bakisovi, sosedje, oni so od nas kupili hišo in nam plačali v gotovini. S tem denarjem bi lahko naredili kar koli. Lahko bi ga zapravili, lahko pa …« Za trenutek je pomislil. »Kaj je že beseda? Investirali. In smo ga investirali. Nič nismo obdržali. Kaj pa misliš, da drugod po Evropi delajo z denarjem? Investirajo ga. Investirajo ga, da lahko raste.«

Murat je izpihnil dim, ugasnil čik in si prižgal novega.

»Zafo, poslušaj,« je rekel še resneje. »Ne moreš vseh svojih prihrankov skrivati v žepu plašča. Drugačni časi so. Moraš investirati. Kot drugod po Evropi. Kaj sploh čakaš? Vsi naši prihranki so bili v firmi Kamberi, ampak so nam na mesec dali samo deset procentov, zato smo jih prestavili v Populli, kjer dobiš trideset procentov. Na koncu smo odkrili Sude, oni nam vsak mesec podvojijo prihranke. Včasih še več. Seveda ne dobiš vsega; nekaj moraš pustiti notri, da lahko raste. Kot drugje v Evropi. Moraš varčevati in investirati. Varčevati in investirati, da lahko denar raste.«