Planet Zemlja – prestolnica hitre hrane

Ekipa Kilavega semena je med rutinskim prečesavanjem interneta na spletnem portalu Politico naletela na članek »Veliki prehranski kolaps«, ki raziskuje vpliv podnebnih sprememb na kvaliteto prehrane. To področje je očitno še kar slabo raziskano, kar je glede na trend hitrega spreminjanja podnebja še kar nerodno, saj je za implementacijo raziskav v poljedelstvu potrebnega veliko časa, še posebej, če upoštevamo dolgotrajnost procesa hibridnega žlahtnjenja rastlin, ki lahko traja tudi do dvajset let.

Predno pa se posvetimo človeškemu »junk foodu«, se dotaknimo planktonskega. Irakli Loladze, sicer matematičar, je leta 1998 sodeloval v biološkem eksperimentu, v katerem so alge in zooplankton izpostavili večji svetlobi. Po pričakovanju bi to moralo povzročiti naraščanje števila alg, zaradi izobilja hrane pa naj bi posledično narasla tudi populacija zooplanktona.

To se je sicer dogajalo, a le do določenega trenutka, nato je začela populacija zooplanktona izumirati. Raziskave so pokazale, da je več sončne svetlobe sicer dovedlo več energije za rastline, ki so se zaradi tega lahko razmnoževale hitreje, vendar so to energijo po drugi strani pretvarjale v siromašne enostavne sladkorje, medtem ko so izgubljale ostale hranilne snovi, kot so minerali, beljakovine in podobno, čemur je sledil kolaps planktona.

Kljub temu da je svetlobno onesnaženje sicer razmeroma velik okoljski problem, pa je Loladza začelo bolj skrbeti, kakšen vpliv imajo na rastline drugi dejavniki, kot je na primer koncentracija ogljikovega dioksida, katerega prisotnost v zraku se bo od začetka industrijske revolucije po nekaterih predvidevanjih kmalu podvojila.

Njegovemu interesu navkljub pa je videti, da ta problematika ni pretirano zanimala širše strokovne javnosti in pristojnih institucij, saj so med drugim tovrstne raziskave hrane drage, dolgotrajne in ne dajejo tržno zanimivih rezultatov. Kljub temu je Loladze« med ustvarjanjem matematične kariere spremljal dognanja, ki bi jih lahko impliciral na svoje teze, ter šele pred nekaj leti uspel izvesti tudi raziskavo, ki je njegove teze o spreminjanju svetovne prehrane v »junk« potrdila.

Ker rastline za proizvodnjo energije uporabljajo sončno svetlobo in CO2, koncentracija slednjega pa se v zadnjem obdobju občutno povečuje, je raziskovalna ekipa rastline izpostavila večjim koncentracijam tega plina in potrdila tezo o znižanju hranilne vrednosti prehrane. Izpostavljenost ogljikovemu dioksidu je namreč povzročila isti učinek kot izpostavljenost soncu – rastline so sicer uspevale, vendar so v sebi množile predvsem enostavne ogljikove hidrate, medtem ko se je vsebnost beljakovin, mineralov in ostalih hranilnih snovi zmanjšala tudi za osem odstotkov.

Ta novica sicer ne povzroča preveč skrbi velikim prehrambenim trustom, saj višja koncentracija CO2 v zraku očitno pozitivno vpliva na njihove pridelke, je pa zelo pomembna za prebivalstvo, še posebej v predelih, kjer že sicer jejo precej siromašno hrano, ali pa v predelih, kjer so preobilnost in obolenja, povezana z nezdravo prehrano, že sedaj velik problem – kar očitno pomeni, da lahko govorimo o svetovnem problemu.

Seveda se problematika ne dotika samo ljudi, ampak zadeva celotno okolje. Vpliv povečevanja koncentracije CO2 na življenje na Zemlji je možno povezati tudi z v zadnjih letih populariziranim izumiranjem čebel, saj naj bi se vsebnost beljakovin v cvetnem prahu prostoživečih rastlin, ki so pomemben vir prehrane še posebej v obdobju pred zimo, od industrijske revolucije zmanjšala za tretjino ter s tem prispevala k manjši možnosti za preživetje te vrste.

Podnebne spremembe očitno na zelo kompleksen način posegajo v vse pore našega življenja. Predstavljena raziskava dokazuje, da se z ogljikovim dioksidom da pridelati več, kar so med drugim že pograbili nekateri republikanci v ZDA, vendar večja proizvodnja prinaša hrano z več sladkorja in manj beljakovinami, zaradi česar moramo zaužiti več hrane, s čimer vnašamo preveč sladkorjev. Tako je videti, da verigam s hitro prehrano uspeva boj za prehrambno prevlado tudi po zaslugi prdcev njihovih krav.

MONDEGGI

Delegacija kolektiva Zadruga Urbana se je tudi letos udeležila srečanja mednarodne mreže neodvisnih kmetovalcev in sorodnih iniciativ, zavezanih iskanju avtonomnih odgovorov na dominantne tržne in državne prakse na področju pridelave ter distribucije hrane. Gre za gibanje Reclaim the Fields, ki je bilo predstavljeno že v preteklih, v arhivu dostopnih prispevkih Kilavega semena. Tako je poudarek tokratne reportaže namenjen gostiteljem zadnjega srečanja. Potekalo je prejšnji teden na 200 hektarjev velikem gruntu v vinorodni in oljarski krajini v neposredni bližini Firenc. Če zgolj lučaj stran svoje toskanske sanje izživlja popevkar Sting, ki agrarnih izkušenj željne obiskovalce svojih zlatih polj lupi za astronomske zneske, je kmetovalska komuna Mondeggi edinstven primer ruralno skvoterskega boja skupine nekaj desetih zanesenjakov, pretežno mladih agronomov, ki od leta 2014 oživljajo prej zanemarjana posestva, nasade in polja. Več o kmetiji brez gospodarja smo izvedeli v pogovoru z enim od članov Mondeggi Benne Comune.

Intervju...

VRTIČKANJE S ČRMLJI

Čmrlji so opraševalci, ki jih ne preženejo ne oblaki, niti nizke temperature ali rahel dež. V zadnjih letih je vse več pozornosti namenjene prav tej njihovi lastnosti, zaradi katere jih vsakdo vabi na svoj vrt. Če temu pridamo še neizogibno potrebo po opraševanju določenih skupin rastlin, ki jih čebele s krajšimi rilčki ne morejo opraševati in s prav katerim črmlji predstavljajo najpomembnejše opraševalce, se zlahka pustimo prepričati v nujnost njihove prisotnosti tako širše v naravi kot na našem vrtu.

Dejstvo je, da medonosna čebela ne more zadovoljivo nadomestiti divjih opraševalcev, med katere spadajo tudi čmrlji. Za opraševanje rastlin na naših vrtovih je najboljše, če je na njih vzpostavljena pestra združba opraševalcev. Za vzpostavitev pestre združbe moramo poskrbeti, da imamo cvetoče rastline prisotne vse leto, tudi ko odcvetijo povrtnine, ki predstavljajo glavnino posevkov na naših gredicah. Zagotovo je najlažji korak del vrta pustiti, da se zaraste sam in ga ne kosimo. Tam se bo vzpostavila pristna travniška združba raznolikih cvetočih rastlin. Pesticidi na vrt prijazen čmrljem nimajo vstopa.

Trend vzpostavitve »hotelov za divje opraševalce« je segel tudi na naše vrtove in raznolike navrtane strukture ter opeke so podtaknjene ob mnogih gredicah, lopah in ograjah. Čmrlje kot tudi druge divje opraševalce na vrt privabimo tako, da posadimo rastline, na katerih lahko te živali nabirajo cvetni prah in medičino ter jim hkrati zagotovimo varna mesta za gnezdenje. Čmrlji gnezdijo bodisi v šopih trav, najpogosteje v različnih luknjah pod zemljo ali pa v špranjah, skladovnicah drv. Pustimo torej, da iz lukenj pod slabo tlakovanimi potkami ob vrtu izletavajo brenčeči postavneži.

Četudi se na prvi pogled komu ne bi zdelo, ti debelušni opraševalci obiščejo trikrat več cvetov kot čebela v istem času. Zavoljo svoje dlakavosti so tudi dobri prenašalci cvetnega prahu, s svojo robustnostjo pa dodobra stresejo cvet, ko nanj pristanejo, kar je pomembno za tiste rastline, pri katerih se cvetni prah težje sprosti s prašnikov (kot npr. paradižnik). Paradižniki so tudi tista povrtnina, ki jo predvsem severneje gojijo v pokritih in opraševalcem težko dostopnih rastlinjakih, v katerih nato namenoma za opraševanje gojijo črmlje. To je postala stalna praksa.

Kaj torej zasaditi na vrt, da vanj privabimo čmrlje? Začimbni vrt je nekaj, kar zagotovo že imamo. Skušajmo ne porezati vseh cvetov naenkrat in pustimo šope cvetočih dišečih začimbnic. Posadimo lahko, tudi zaradi kolobarjenja medovito deteljo, ki jo bodo čmrlji radi obiskovali, ker ne bo šlo le za posamezne cvetove, ampak za celoten sestoj cvetočih in čmrljem zanimivih rastlin. Če smo do sedaj vztrajali, da vrta nimamo iz estetskih razlogov, ampak da damo kaj v želodec in v kozarce za ozimnico, ko sveže zelenjave ni na gredicah, potem lahko na tej točki začnemo sejati tudi cvetoče rastline. Vsaj za opraševalce, ki vplivajo ne le na količino, ampak tudi kvaliteto pridelkov. Sicer pa pojejmo kdaj med sejanjem, pletjem ali pobiranjem tudi sami kak cvet morda kapucinke, trobentice ali marjetic.

Etimološko-etnološki kotiček

Korenje

Beseda korenje ima svojo osnovo v besedi koren, ki jo najdemo v mnogih slovanskih jezikih, tako na primer starocerkvenoslovansko korenь, hrvaško korijen, srbsko koren, češko kořen. Praslovansko *korê je verjetno sorodno z besedo kьrь, ki je izpeljana v ruskem narečju kot korь v pomenu korenina, nadalje poljsko kierz s pomenom grm in češko keř, ki prav tako pomeni grm. Iz iste besedne skupine najdemo še litvansko besedo kerëti s pomenom rasti v širino (pri deblu) ali bujno poganjati veje in keras oziroma štor, deblo, steblo. Indoevropska baza je verjetno *(s)ker in pomeni vrteti, obračati, sločiti, kriviti. Če je navezava pravilna, so navedene besede prvotno označevale zakrivljene rastlinske dele. Sorodne so še besede krak, kriv, krog in kržljav.

Korenje (Daucus carota, navadno korenje), kulturna rastlina z marsikdaj pernato razdeljenimi listi in užitnimi omesenelimi podzemeljskimi deli, imenovani tudi mirne (Brkini) ali mrkevca (Slovenske gorice). Slovani so jo poznali ob naselitvi v Vzhodne Alpe. Kot poljski, večinoma strniščni posevek so rdeče korenje kot vrtnino za prehrano gojili sprva predvsem v okolici mest. Ob koncu 18. stoletja je rumeno korenje postajalo pomembna krmna rastlina; še zdaj je pomembno predvsem za krmo prašičev.

V ljudskem zdravilstvu so uporabljali korenje zoper rahitis, slabokrvnost, vodenico, kožne bolezni, vnetje ušes, bolezni dihal, jeter, ledvic in za krepitev vida. Otrokom so dajali kuhano korenje po driski in proti glistam. Korenovo seme so uživali za pospeševanje prebave, na rane so polagali sveže korenje ali kašo. Cenjeno prsno zdravilo je bil korenov sirup, iz korenovega zelenja so kuhali čaj za spiranje ust pri vnetjih, marsikje so ga pripravljali kot špinačo in dodajali juham. Iz korenja tudi kuhajo in stiskajo svež sok.