V današnji oddaji komentar na intervju z ministrom Počivalškom o slovenskih eko-teroristih, v osrednjem delu  predstavitev paberkovanja pridelkov.

Nato pa še hitrih deset o žganjekuhi, v etimološkem kotičku pa predstavljamo izvor besede motika.

*******************************************************************************************************************

Komentar eko – teroristi

V današnjem komentarju se bo tudi ekipa Kilavega semena obregnila ob intervju z gospodarskim ministrom Počivalškom, objavljen v Sobotni prilogi časnika Delo tretjega decembra tega leta. Vsake toliko časa se »čustvenim« okoljevarstvenikom in drugim odpre nebo, da konkretno kritizirajo razvojne plane zelenega gospodarskega napredka.

V omenjenem intervjuju gospodarski minister oriše razvojni gospodarski koncept Slovenije. Del tega paketa je tudi načrtovana »greenfield« investicija v občini Hoče-Slivnica, kjer naj bi določena korporacija kupila sto hektarjev kvalitetnih njiv in jih, z davkoplačevalskim denarjem, predrugačila v izčiščeno zemljišče za gradnjo industrijskih hal, ki jih v degradiranem Mariboru - nekdanjem industrijskem središču Jugoslavije - zagotovo primanjkuje. Pri tem naj bi manjši problem poleg rigidne zakonodaje predstavljali tudi razni eko-teroristi in ostali zelenci, ki zaustavljajo gospodarski in siceršnji napredek vseh, da vseh zapuščenih indistrijskih hal v Mariboru sploh ne bomo omenjali.

Na konkretnih primerih slabih praks se odraža vse tisto, kar je že znano v teoriji pa tudi v praktičnih napakah naših prednikov. Kar je precej moteče, pa je dejstvo, da take izjave in podobna ravnanja niso »le« ideološko sporna, temveč so čez mejo zdravega razuma. Primer take izjave je denimo zagotovilo, da naj bi za njive prve kvalitete država zagotovila nadomestna zemljišča. V časih, ko se na eni strani v ustavo piše o pravici do dostopa do pitne vode, se na drugi strani hektare »top« prsti radira za trepljanje po ramenih in druge malenkosti.

Pojem nadomestnih zemljišč je dober marketinško-bančniški nateg. Tako kot v primeru sodobnih finančnih praks, kjer se denar ustvarja iz zraka, se je podobna logika razširila tudi drugam in tako nam država ali kakšna korporacija lahko sedaj zagotovi nadomestne njive. A problem rodovitnih tal je ta, da jih zaenkrat še ne uvažamo z Lune ali proizvajamo na Marsu, pač pa razpolagamo le s tistimi s planeta Zemlja. Ko uničimo deset ali sto hektarjev rodovitne prsti, je več ni.

Minister Počivalšek pa izjavi nekaj takega kot: »Po poklicu sem agronom in spoštujem zemljo, zato me boli poraba vsakega hektarja kmetijske zemlje za nekmetijske namene. A ko damo na tehtnico sto hektarjev kmetijske zemlje in 2500 delovnih mest, se bom s težkim srcem, a zavestno odločil za zadnje. Seveda pa to ne pomeni, da ne bomo spoštovali zakonodaje. Dolžni smo zagotoviti nadomestnih sto hektarjev kmetijske zemlje.«

In zagotovo jih bodo našli in zagotovili. Tako kot zelene investicije, zelene prestolnice, zeleni turizem in zeleni razvoj. V prispevku Luke Omladiča v Sobotni prilogi Dela je na koncu članka omenjena dilema “ali razvoj ali okolje”, ki jo avtor razreši z ugotovitvijo, da potrebujemo razvoj, ki bo za svojo bistveno komponento vzel prav ohranjanje okolja.

Kilavci pa bomo zaključili v bolj cinično nergaških odtenkih in vse razvojne politike ter razvoj sam opisali s pomočjo zakona, znanega tudi kot »Healeyev prvi zakon luknje«. Bistvo tega zakona je, da kadar se znajdeš v luknji, nehaj kopati. Razvoj je v sedanjih časih prav to. Ogromna lopata, ki koplje in poglablja luknjo, da ta postaja jama. Mi pa čakamo na bager, ki nas bo s kopanjem še večjih lukenj spravil na površje v svetlejšo prihodnost. Malo sutra.

*****************************************************************************************************************************

Paberkovanje

Paberkovanje predstavlja prakso zbiranja ostankov pridelka, ki niso bili pobrani zaradi ekonomske neuporabnosti ali nenatančnosti mehanskega pobiranja. Paberkovalcem naj bi tovrstni ostanki predstavljali pomemben del prehrane, predvsem v časih splošnega pomanjkanja. Praksa se je vzpostavila s samo vpeljavo mehanizacije v kmetijstvo, v različnih oblikah pa se je obdržala vse do danes.

Literature o paberkovanju na področju Slovenije je zelo malo, vendar bi iz drugih virov najverjetneje lahko sklepali, da se je v preteklosti paberkovalo po večjih poljih, sadovnjakih in vinogradih premožnejših, ki so razpolagali tudi z večjo količino človeške delovne sile. Največ posrednih navezav na temo paberkovanja lahko najdemo v virih o viničarjih, ki so skrbeli za vinograde bogatejših ljudi. Za skrb vinogradov so bili plačani v delu pridelka ali v njegovem ostanku ter v možnosti bivanja ob vinogradu v mizernih bivalnih pogojih.

Lažje dostopni so ustni viri, ki govorijo o paberkovanju po zadružnih posestvih v letih po drugi svetovni vojni, ko so ostanki predstavljali pomemben vir hrane tistim, ki so paberkovanje prakticirali. Šlo je za splošno sprejeto in prepoznano prakso. Govorili smo z osebo, ki je v osnovni šoli skupaj s svojo družino, po obveznem pobiranju po zadružnih poljih, paberkovala ostanke pridelkov.

Paberkovanje je med ljudmi še vedno prisotno in velikokrat poteka v dogovoru z lastniki potencialno paberkovane zemlje. Z nami je paberkovalne izkušnje delilo tudi dekle, ki je za plačilo obiralo sadje v Sloveniji in Franciji. Žal je zaradi geografske oddaljenosti paberkovalske izkušnje z nami lahko delila le pisno.

V državi, kjer se trenutno nahaja, naj bi veljalo nenapisano pravilo, da lahko v nasadih vzameš toliko manga, kolikor ga lahko odneseš v roki. To pravilo je sicer slišala od znancev, sama pa ima izkušnje iz nasadov avokada. Z dovoljenjem lastnikov je s tal nabrala polne vreče kvalitetnih avokadov. Njeni prijatelji so na tak način iz sadovnjaka, kjer so jabolka za prodajo že pobrali, nabrali ogromno količino jabolk.

Ko je letos v zelo slabi in deževni sezoni obirala češnje, medtem ko so gnile, je po končanem delu lastnik obema pomagačema dovolil, da obereta še celo vrsto česenj. Približno dvajset dreves je nosilo večinoma neprofitabilne in zgnite sadeže.

Med paberkovalne prakse pa bi lahko vključili tudi zbiranje hrane v urbanih okoljih. Pri urbanem paberkovanju gre za zgoraj opisano prakso zgolj na obrobju mest, kjer lahko najdemo večje obdelovalne površine, na katerih pridelke pobirajo strojno. Če pa se želimo definiciji paberkovanja približati tudi znotraj strogo urbanih območij, moramo slediti povsem užitnim, a ekonomsko neuporabnim izdelkom, ki so odstranjeni s polic supermarketov in trgovin.

V mestih paberkovanje ni omejeno le na pridelke, kot so sadje in zelenjava, temveč tudi na predelane, končne produkte, ki pristanejo v smeteh zaradi svojega izgleda, poškodb ali pretečenega roka trajanja. Pri tem zadenemo ob pojem ekonomske neuporabnosti, ki ne izhaja zgolj iz izgleda oziroma drugih karakteristik samega produkta, ampak je najpogosteje posledica produkcijskih viškov.

Pri tem ne gre za pobiranje ostankov, ampak predvsem presežkov. Vsekakor gre za vir hrane, ki bi brez te prakse ostal neizrabljen. Praksa takšnega recikliranja je bila prepoznana s strani prodajalcev, katerih smetnjaki so bili izpraznjeni, zato je v mnogih državah sledila zaostritev zakonodaje v smeri privatizacije smeti in nadzora.

Podobni procesi vzpostavljanja nadzora in prepovedi paberkovalskih praks na obdelovalnih površinah v ruralnih območjih niso pogosti, čeprav so v manjšem obsegu prisotni. Pri ruralnem paberkovanju gre namreč za prakso, ki je bila splošno prepoznana kot legitimna. Ostaja vprašanje, kaj se s paberkovanjem in podobnimi praksami zgodi po tem, ko izgubijo kontinuiteto tradicije in umeščenosti v lokalni kontekst in se skušajo znova vzpostaviti. Vsekakor pa bi bilo mogoče reči, da je paberkovanje antikapitalistična direktna akcija, preko katere lahko v krajih s potencialnimi paberkovalskimi točkami in površinami zadovoljimo tudi vsakodnevno potrebo po hrani.

*****************************************************************************************************************************************

Vrtnarska opravila v mesecu januarju

Povzeto po knjigi Vrtnarstvo (Josip Štrekelj, Celje 1947)

Okvire in okna pokritih in toplih gred pregledamo ter pomanjkljivosti popravimo. Na vzimljeni vrtnini odstranjujemo nagnilke, da trpežnost zdrave podaljšamo. Kadar je južno vreme, zračimo redno kleti in druge prostore, v katerih je shranjena vzimljena vrtnina. Karfijole, sejane v začetku meseca septembra in pikirane v pokritih gredah, zračimo, da se ne pretegnejo in ne opešajo.

Zemljo, neodeto s snegom in zmrzlo, prekopljemo z rovačo (s krampom) ter jo pustimo v kepah. Ko se spomladi otaja, postane sipka, lažja za obdelovanje in rodovitnejša.

Pridelano in kupljeno seme preskušamo, je li kalivo ali ne. Uporabno je še, če znaša kalivost petdeset odstotkov. Obenem razkužimo vse seme s ceretanom ali z uspulunom, najpripravneje na suho.

Napravimo si načrt za setve glede na kolobarjenje in gnojenje. Če ni snega, lovimo uspešno voluharje in miši s pastmi ali pa jih uničujemo z ostrupljenimi koreninami zelene, peteršilja, ostrupljenimi jabolki in ostrupljenim zrnjem. Lovske pripomočke polagamo v rove.

Ljubitelji sejejo vrtno krešo v zabojčke, ki jih postavijo na okno v toplem prostoru. Vsaka druga setev je v tem mesecu izključena. Orodje pregledamo, pokvarjeno popravimo, a manjkajoče dokupimo.

**************************************************************************************************************************************************

Etimološki kotiček

Motika

Besedo motika najdemo v mnogih slovanskih jezikih, tako npr. hrvaško in srbsko motika, rusko motyiga in češko motyka. Praslovansko motyka je dalje sorodno s starovisokonemško madela v pomenu plug ter anglosaško mattoc oz angleško mattock v pomenu motika. V latinskem jeziku najdemo izraz mateola, ki opisuje orodje za kopanje, podobno motiki, sorodna pa je tudi staroindijska matya, ki pomeni brano ali bat. Vse tvorbe besede motika izhajajo iz indoevropskega korena mat, ki opisuje različne vrste poljedelskega orodja, od pluga in motike do bata in tolkača.