Kilave novice:

Azteški plavajoči vrtovi v času covida

Prva današnja novica prihaja iz Mehike, natančneje z obronkov glavnega mesta Ciudád de México, kjer se zaradi novih pogojev delovanja in predvsem logističnih omejitev zaradi pandemije covida-19 revitalizira stare in precej opuščene poljedelske površine za lokalno samooskrbo. Gre za enega od šestnajstih okrajev z imenom Xochimilco, ki je znan po mozaičnem prepletu kanalov in umetnih otočkov, stalen dotok vode pa je možen zaradi bližnjega jezera, po katerem je okraj tudi dobil ime.

Ta posebna oblika tako imenovanih plavajočih vrtov je znana tudi pod imenom chinampas, ki izvira še iz azteške besede chinámitl in pomeni pregrado oziroma ograjo. Le-te so narejene iz trsja in ločujejo kanale od rodovitne zemlje. Iz kanalov poberejo rodovitno blato in zelenje, tako da ti presežejo višino vodne gladine. Ta način kmetovanja je zaradi rodovitne prsti in stalnega dotoka vode precej uspešen in naj bi ga Azteki uporabljali že pred tisoč leti, ohranil pa se je tudi v času kolonizacije. Xochimilcho je še na začetku 20. stoletja oskrboval glavnino celotnega Ciudáda de Méxica, v zadnjih sto letih pa so začeli poljedelstvo na chinampasih opuščati zaradi urbanizacije ter intenzivnega strojnega kmetijstva na velikih površinah.

Stvari pa so se močno spremenile v zadnjega pol leta, saj je zaradi pandemije prišlo do več med seboj povezanih težav. Kakor pravi Raúl Mondragón iz kolektiva Ahuejote, ki obdeluje zemljo na chinampasih od leta 2016, se ljudje zaradi strahu pred okužbo ne odločajo več toliko za nakupe na glavni tržnici La Central de Abastos, prav tako pa manj zahajajo v nakupovalna središča. Poleg tega je marsikdaj in marsikje okrnjena dobava sveže zelenjave in sadja. Vse to je spodbudilo male kmete, različne kolektive in druge posameznike, da so se intenzivneje lotili kmetovanja na rodovitnih površinah, na katerih je mogoče v eni sezoni vzgojiti tudi sedem različnih kultur zapovrstjo.

Kmetijske površine v Xochimilchu, ki so bile po potresu leta 1985 že skoraj opuščene, se ponovno revitalizirajo, v času krize pa dobivajo smisel v mnogih ozirih. Poleg ohranjanja tradicionalne pridelave hrane na majhnih površinah se vzpostavljajo novi neposredni stiki med pridelovalci in odjemalci, ljudje iz mesta se morda prvič sploh spoznajo z »živim« vrtičkarstvom, ljudje na poljih pa ponovno sodelujejo in se povezujejo. Naj traja.

Finančne injekcije v sudanska polja

V ponedeljek, 5. oktobra tega leta, pa se je izvršila še ena od večjih kapitalskih združitev v agro-industriji. Finančni sklad IHC Food Holding iz Abu Dabija je sklenil posel v vrednosti 225 milijonov ameriških dolarjev z največjim zasebnim podjetjem iz Sudana, DAL Group. IHC Food Holding je del večjega konglomerata IHC, International Holding Company, sudanski DAL Group pa je družinsko podjetje v lasti sudanskega tajkuna Osama Daouda Abdellatifa.

IHC Food Company bo investiral svoj kapital v približno 50 tisoč hektarjev obdelovalne površine, ki se nahaja v okolici mesta Abu Hamad ob reki Nil. Časovnica investicije in zagona celotne produkcije je narejena za prvih pet let. Po predvidevanjih naj bi bil končni donos celotne posesti okoli 400 tisoč metričnih ton pridelkov na leto, kar naj bi Sudanu prineslo več kot milijardo ameriških dolarjev v naslednjih 10 letih. Poleg tega se lokalnemu prebivalstvu obeta več kot 5000 novih zaposlitev, večina neposredno v kmetijski produkciji, nekaj pa v dodatnih podpornih dejavnostih.

Čudovito. Po besedah izvršnega direktorja abudabijske IHC Food Holding Mamoona Othmana je to ena njihovih pomembnejših investicij, saj je kmetijski sektor vse večji in donosnejši. Investicije v zemljo in primarno proizvodnjo hrane so v negotovih časih precej stabilna naložba za celotno verigo prehranske industrije. Veselje pa je precejšnje tudi v sudanskem taboru; direktor Osama D. Abdellatif je nad sodelovanjem z novimi partnerji navdušen, saj bo projekt ponudil nove priložnosti lokalnim skupnostim ter spodbudil investicije v razvoj tehnologij, prilagojenim lokalnem okolju. Seveda pa je osrednji cilj ohraniti okolje in zagotoviti trajnost z minimiziranjem vodne porabe in ustvarjanjem dolgoročne in vzdržne prihodnosti. Prihodnosti plenilskih kapitalstičnih prevar in privatizacije zemlje, vode in celotne narave.

---------------------------------------------------------------------

Intervju (v živo: mladi prevzemniki kmetij)

---------------------------------------------------------------------

Kilave čire-čare: Ognjič

Ognjič je precej pogosta rastlina, ki jo najdemo na marsikaterem vrtu, znana pa je tudi pod imeni babji prstanec, mejseček, neven in primožek. Zdravilni del rastline so cvetovi, ki jih je treba trgati ročno in ob suhem in lepem vremenu. Njegovo latinsko ime Calendula izhaja iz rimskih kalend, prvih dni v mesecu, saj je za ognjič značilno, da cveti od pomladi do jeseni vsak mesec.

Ognjič čisti kri, pospešuje celjenje ran in izločanje gnoja ter spodbuja rast novega tkiva; priporočajo ga proti črevesnim boleznim, želodčnim krčem, driski, vodenici in hemoroidom. Iz ognjiča se pripravlja tinktura v žganju tako, da se deset žlic cvetov vsuje v pol litra žganja, v katerem se namakajo šest tednov. Pripravi pa se lahko tudi mazivo, tako da se cvetove prepraži na rastlinski ali svinjski masti, ki se nato precedi in shrani v zaprte posode.

Ognjiču pa pripisujejo tudi magično moč. Kralj Jean Aragonski je v spopadu s španskimi nasprotniki kot talisman nosil cvet ognjiča, ki ga je utrgal tisti trenutek, ko je sonce stopilo v hišo device, in ga imel skupaj z volčjim zobom zavitega v lokvanjev list. Menda je v spopadu zmagal.

---------------------------------------------------------------------

Čaramo z ogničem in kuhamo z mojstrom Jadranom - recept: vege čokoldani mousse

------------------------------------------------------------