Mladi prevzemniki kmetij III.

Oddaja
23. 12. 2022 - 10.15

Tokrat v Kilavem semenu:

- komentiramo sejanje žitnih mešanic v Afriki: praksa, ki jo je intenzivno kmetijstvo že skoraj ukinilo, a jo njene trajnostne odlike ponovno popularizirajo,

- intervjujamo mlade prevzemnike kmetij III.,

- vrtnarski kemični kotiček – dušik,

- kuhamo: tokrat »maestro« Mazinga kuha čičerikino zlevanko.

*********************************************************************************************

Posevki mešanih žit rešujejo prihodnost
 

V današnji oddaji Kilavega semena vam bomo predstavili zanimivo prakso gojenja različnih vrst žit, ki se je ohranila v le nekaj državah Afriškega roga, predvsem v Etiopiji in delih Eritreje. Pomeni enega od možnih sonaravnih načinov gojenja žit v zaostrenih ekoloških razmerah naše postkatastrofične sedanjosti.

Mešani posevki žit so mešanica dveh ali več vrst žit, ki so jim lahko dodane tudi druge kulturne rastline iz mnogih rodov velike družine trav. Glavne vrste, ki se uporabljajo v mešanih posevkih, so ječmen, rž, proso in pšenica, občasno pa so primešani še oves, sirek, koruza, enozrnica oziroma pražito, tef oziroma enoletna trava in druge. V angleščini se za mešani posevek žit uporablja izraz maslin, ki izhaja iz besede miscellane in dobesedno pomeni mešanico. Avtentične izraze za mešane posevke žit še vedno najdemo v nekaterih evropskih jezikih. V ukrajinskem jeziku tako obstaja beseda surjik – ki pa se sedaj uporablja kot izraz za mešanico ruskega, moldavskega in drugih sosedskih jezikov. Podoben primer najdemo tudi v Turčiji, kjer je beseda mahlut nekoč pomenila mešanico žit, sedaj pa se uporablja kot pridevnik in pomeni mešan oziroma nečist.

Zemede Asfaw je zaposlen kot etnobotanik na Univerzi v Adis Abebi, kjer vodi več terenskih raziskav na področju kmetijstva s poudarkom na pridelavi žit. Glede na to, da v tako imenovanem razvitem svetu prevladuje monokulturno intenzivno kmetijstvo, so mešani posevki žit v Etiopiji čista eksotika in imajo po besedah Zemeda Asfawa mnoge pozitivne lastnosti. Zaradi vrstne pestrosti je širjenje žitnih bolezni precej upočasnjeno, poleg tega pa se s pravilnim izborom vrst te lahko vzajemno podpirajo in večajo prirast. V teh časih so tudi izdelki iz mešanih žit vedno bolj priljubljeni in okusni, najsi gre za polnozrnat kruh ali za mešan slad za pripravo piva oziroma pridelavo žganja.

V severnih predelih Etiopije tradicionalno gojijo ječmen in pšenico, medtem ko je v osrednjem delu bolj značilen mešani posevek sirka in koruze. Po besedah Zemedeja so kmetje skozi čas preizkusili različne kombinacije kulturnih rastlin in jih kombinirali glede na klimatske, talne in druge razmere. Območje Etiopije tako ostaja eno redkih področij na svetu, kjer kmetje še vedno gojijo mešane posevke žit, čeprav gre za eno prvih poljedelskih praks, ki naj bi glede na pelodne raziskave obstajala že vsaj tri tisoč let, po drugih podatkih pa celo deset tisoč let.

Po besedah Claire Malleson, arheobotaničarke z Ameriške univerze v Bejrutu, so raziskave poljedelskih praks in določanje vrstne pestrosti posevkov precej delikatna stvar. Te se namreč opirajo na ostanke kulturnih rastlin iz raznih odlagališč hrane v starih naseljih, kjer je težko določiti, katere rastline so sejali posamično in katere skupaj. Podoben problem imajo tudi pri sondiranju starih polj in njiv, saj so v ostankih peloda in zrn dostikrat primešana tudi divja žita, za katera je težko dokazati, da so bila načrtno gojena.

Čeprav so arheološke raziskave pomanjkljive, je možno marsikaj dognati tudi s pomočjo etimologije. Iz starih izrazov za mešane posevke žit tako lahko ugotovimo, kje je bila to stalna praksa v časih pred industrijsko revolucijo. Poleg že omenjenih primerov iz Ukrajine in Turčije je zanimiv tudi primer iz Francije, kjer so iz mešanega posevka pšenice in rži pridobivali moko in pekli kruh po imenu pain de méteil oziroma mešani kruh, ki je sedaj cenjen kot gurmanska specialiteta. Podobne primere najdemo tudi v Angliji in drugih evropskih državah. Nasploh pa so poljedelske prakse mešanih posevkov žit v zadnjih tristo letih praktično izginile iz tega dela sveta in jih lahko najdemo le še pri kakšnih manjših entuziastičnih kmetih, ki se ukvarjajo z ekološkim kmetovanjem.

Arheobotanik in prehranski zgodovinar Frits Heinrich je zaposlen na Univerzi Vrije v Bruslju, kjer med drugim s sodelavci preučuje tudi različne predindustrijske kmetijske prakse. Po njegovih besedah so se veliki premiki v kmetijstvu začeli dogajati v začetku 18. stoletja, močan pospešek pa dobili v 19. stoletju. Takrat je kombinacija tehnoloških inovacij pri povečevanju pridelave in novih znanstvenih spoznanj na področju žlahtnjenja kulturnih rastlin izrinila marsikatero tradicionalno kmetijsko prakso, med drugim tudi mešane posevke žit. 20. stoletje je v kmetijstvo prineslo še intenzivnejšo uporabo umetnih gnojil in pesticidov, žlahtnjenje rastlin z gensko manipulacijo ter pospešeno robotizacijo celotnega kmetijstva, vse z namenom doseči maksimalne donose ne glede na negativne posledice za prst in celotne ekosisteme.

V sedanjih časih, ko so negativni učinki intenzivne pridelave hrane vidni z aviona, pa se veliki premiki dogajajo v marsikaterem akademskem ali drugem žepu. Tako je bila letošnjo jesen v akademski reviji Agronomy for Sustainable Developement objavljena študija, ki poudarja številne pozitivne učinke mešanih posevkov žit, posebej na področjih, kjer so kmetijske površine degradirane zaradi intenzivnega kmetijstva, in na sušnih območjih. Kakor v šali pravi glavni avtor raziskave Alex McAlvay, morajo biti na delu Masluminati z veliko žitno zaroto, o kateri nihče ne govori. Kilavci lahko le pridodamo, da bi bila kdaj kakšna dobra zarota večje olajšanje, kot pa je zretje v veliki agro-nesmisel.

 

Tegobe in težave mladih kmetov, danes in jutri

O mladih prevzemnikih kmetij smo v Kilavem semenu že poročali v januarski oddaji 2019 in oktobrski oddaji 2020, kjer lahko izveste več o tem, kako postati mladi prevzemnik kmetije. V tokratnem intervjuju bomo s sogovornikoma, trenutnim oziroma bivšo mlado prevzemnico, spregovorili o težavah in tegobah mladih prevzemnikov kmetij oziroma o tem, kako proces vzdržati ter skozenj misliti na prihodnost.

Pogovarjali smo se z  mlado prevzemnico kmetije med letoma 2017 in 2020, in mladim prevzemnikom kmetije v Slovenskih goricah. Sogovornica, kvalificirana zeliščarka, kmetuje na mešani kmetiji na Štajerskem z visokodebelnimi travniškimi sadovnjaki starih sort jablan, hrušk in sliv, nasadi lešnikov, bezga, sivke in drugih zelišč, vinogradom ter njivo z žiti. Sogovornik prav tako deluje na mešani kmetiji z intenzivnim nasadom jagodičevja ter visokodebelnimi travniškimi sadovnjaki, gozdom in pašniki za drobnico.

Ena izmed največjih težav, ki jo sogovornika prepoznavata pri kmetijskih politikah, je birokratizacija kmetijstva in številna neživljenjska pravila, ki jih je potrebno upoštevati ob nenehnem stresu in grožnji inšpekcijskega nadzora, če kot kmetica ali kmet želiš preživeti.

Posnetek

[Sistem sicer omogoča pomoč pri izpolnjevanju vloge za mlade prevzemnike kmetij, o čemer je bilo nekaj govora že v prej omenjenem intervjuju o začetkih mladih prevzemnikov kmetij iz leta 2020, kar pa seveda ni zastonj] ... Večina mladih kmetov zato nameni kar veliko časa in energije v spopad z birokracijo.

Posnetek

Kmetijstvo na splošno je precej raznoliko in posledično regulirano s kompleksnim sistemom nadzora. Posebej zagoneten je položaj manjših kmetij, ki so se zavoljo lastnega preživetja primorane ukvarjati z raznolikimi kmetijskimi panogami, pri tem pa morajo upoštevati različne pravilnike in zakonodajo oziroma so nenehno na udaru kontrolorjev in inšpekcij, kot pojasnita sogovornika.

Posnetek

Sogovornika sta ob spopadanju z birokratskimi in zakonodajnimi vidiki kmetijstva naletela tudi na globlje težave in nerazumevanje kmetijske politike, posebej v preseku kmetijske in naravovarstvene zakonodaje, med katerima skuša manevrirati sonaravno usmerjena kmetica oziroma kmet. Navzkrižje interesov pojasni sogovornik.

Posnetek

V svetu produktivnega kmetijstva ni prostora za sonaravno kmetovanje. Kljub splošnemu kitenju z zelenostjo itd., sogovornica opozori na pomanjkanje uradnih sogovornikov, ki bi mladim prevzemnikom kmetij nudili smiselno in z zakonodajo usklajeno znanje ter nasvete o sonaravnih praksah kmetovanja.

Posnetek

Navzkrižje interesov ter predvsem nerazumevanje kmetijske politike za življenjske in naravne procese na kmetiji se največkrat oziroma najbolj izrazito pokažeta ob že večkrat omenjenih kontrolnih pregledih rabe zemljišč oziroma kontroli GERK-ov. Janko pojasni, za kaj gre pri rabi zemljišč in GERK-ih.

Posnetek

V nadaljevanju opiše celoten začarani krog poskusov sonaravnega kmetovanja in razumevanja naravnih procesov na kmetiji, ki ga povozijo rigidne kontrole rabe zemljišč ter neskončen boj z birokratskimi mlini na veter.

Posnetek

Za boljšo predstavo sta nam sogovornika podala nekaj konkretnih primerov bizarnosti iz kontrolnih pregledov na njunih zemljiščih.

Posnetek

Težave pa ne vidita zgolj v nerazumevanju oziroma rigidnosti sistema kontrol, temveč tudi v samem načinu izvajanja kontrol, posebej v arogantnem pristopu kontrolorjev, kot ga opiše sogovornica, pri čemer poudari tudi življenjski pomen popravkov GERK-ov za kmetice in kmete.

Posnetek

Glede na orisano sedanjost birokratske kmetijske politike in njenih nadzornih organov smo sogovornika povprašali o tem, kakšna so po njunem mnenju pričakovanja glede bližnje prihodnosti kmetijstva. Sogovornica predstavi dve možni smeri, tehnološko in sonaravno.

Posnetek

Sogovornik glede na začrtane trende v subvencijskih shemah in usmeritvah oziroma smernicah v kmetijstvu ter tudi zaradi geopolitičnih konfliktov napoveduje vse večjo digitalizacijo in tehnološko naprednost kmetijstva. To naj bi omogočalo tudi večji nadzor oziroma regulacijo porabe energije, profitabilnosti polj in podobno, hkrati pa sam v skladu s tem že opaža veliko večjo preračunljivost kmetov pri nekoč veliko solidarnejših praksah v svojem lokalnem okolju.

V nadaljevanju poda pričakovano, a zaskrbljujoče sivo napoved industrializacije kmetijstva.

Posnetek

Za konec smo sogovornika vprašali, kako si zamišljata svoj pristop k temačnim napovedim v kmetijstvu.

Posnetek

******************************************************************************************

Vrtnarski kemični kotiček: dušik

V današnji oddaji Kilavega semena se bomo lotili izjemne koristnosti dušika za rastline, tudi za tiste, ki jih gojimo na vrtovih. Dušik je zanimiva reč, saj ga je vsepovsod okrog nas polno v plinasti obliki. Vendar pri tem žal ne gre za obliko, ki bi jo rastline lahko uporabile. Te namreč ne uporabljajo dušika kot takega, temveč nitrate, ki jih bakterije v zemlji iz njega pridelajo. Tak dušik ima ključno vlogo pri rasti zelenih delov rastlin, zlasti brstov in listov, saj je osnovni gradnik rastlinskih tkiv in beljakovinskih spojin, obenem pa je nujen za regeneracijo celic.

Pomanjkanje dušika se tako kaže predvsem v bledenju in gubanju listov. Ker je dušik pomemben za fotosintezo, njegovo pomanjkanje prizadene ustvarjanje klorofila, zato se listi rastline obarvajo bledo zeleno ali celo rumeno. Tudi prezgoden razvoj listov, ožji listi ali povešena stebla so lahko znak pomanjkanja dušika, kot tudi skromnejši cvetovi, ki hitro odcvetijo. Če je pomanjkanje izrazito, bo rastlina slabo rastla ali pa sploh ne bo rastla in bo sčasoma propadla.

Dušik lahko prsti dodajamo na različne naravne načine. Lahko ji denimo dodamo konjski, kravji, kokošji gnoj ali kri. Ti morajo biti dobro kompostirani, saj svež gnoj vsebuje preveč dušika. Tudi navaden kompost je zelo dober za zviševanje količine dušika v zemlji, še posebej če mu dodamo kavni zoc, ki ga vsebuje velike količine, deluje pa tudi dodajanje pokošene trave, v kompost ali na sam vrt. Zanimiv način dodajanja dušika je recimo še zalivanje z vodo iz akvarija, v katerem so vaše ribe za sabo pustile cel kup koristnih hranil.

Eden pomembnejših načinov skrbi za dovoljšno količino tega elementa v zemlji je vrtnarjenje z metuljnicami. To so rastline, ki živijo v posebni simbiozi z bakterijami, ki predelujejo dušik v nitrate. Mednje spada večina stročnic, ki so običajno prisotne na vrtovih, kot sta fižol in grah, pa tudi druge rastline, ki jih dandanes radi promovirajo kot »zeleno gnojenje«, denimo lucerna ali detelja.

Kljub napisanemu pa vrtnarjenje z dušikom ni čisto enostavno. Ker je topen v vodi, ga deževje in zalivanje zlahka razgrajujeta in izpirata, zato ga je treba pogosto dodajati. Poleg tega je njegova dostopnost za rastline odvisna od majcenih mikroorganizmov, ki v obdobjih mraza, suše ali mokrote delajo počasneje, s čimer se upočasni tudi dotok tega hranila v zemljo.

Obenem pa je dušika v zemlji hitro preveč, zato lahko s preveč entuziastičnim gnojenjem rastline požgemo. Učinek pretiravanja z dušikom je lahko sicer izjemna rast listov in stebel, ki pa upočasni razvoj korenin, cvetov in plodov, kar rastlino naredi bolj občutljivo za vsakršne bolezni. Iz tega sledi, da nekatere rastline, ki jih gojimo zaradi listov in brstov – špinača, solata, zelje, brokoli itn. – potrebujejo večje doze dušika kot tiste, ki jih denimo gojimo zaradi gomoljev. Torej, četudi dušika v zemlji čisto nikoli ne sme primanjkovati, moramo poznati potrebe različnih vrtnin, saj so nekatere požrešne, druge občutljive, tretje pa si ga znajo pridelati kar same.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.