- Zakoni izgubljajo naravo, narava izgublja zakone

- Intevju: Samopreskrba in zadružništvo v Škofjeloškem hribovju s Saro Uhan

- Čaramo: Bela omela

- Kuhamo z mojstrom Jadranom: sarma iz pečice

**************************************************************************

Zakoni izgubljajo naravo, narava izgublja zakone

Tako rekoč ob začetku drugega vala epidemije covida-19 je bil v javno razpravo poslan Zakon o urejanju prostora. Iz njega je – kot bi trenil – izginil člen, ki ureja in omogoča sodno varstvo tistim, ki zastopajo naravo in se upirajo naravi in okolju škodljivim, celo uničujočim posegom. Člen je dopuščal sproženje upravnega spora zoper prostorske izvedbene akte in tako tistim, ki ne dopuščajo za okolje nepopravljivih in nesprejemljivih posegov brez boja, omogočil vstopno točko v postopek.

Kaj to pomeni v praksi? Okoljski boji so vedno bili in bodo prisotni na različnih ravneh: lokalne iniciative, medijska prisotnost, pravni poskusi ustavitve, zasedbe, demonstracije, raznovrstne akcije in pobude. Te izhajajo tako iz nevladnih kot samoorganiziranih krogov. Vse te ravni se med seboj, če le s posluhom in sprejemanjem gradimo razumevanje do drugačnih pristopov, dopolnjujejo in krepijo. Zamislite si gradnjo TEŠ7, ki ne bi dopuščala osnovnega koraka pritožbe zoper umeščanje v prostor. To je praksa, ki jo skuša uveljaviti država s spremembo Zakona o urejanju prostora.

Problemi pa so širši. Zakon o upravljanju prostora je predvidel prostorski svet, katerega namen je koordiniranje, usklajevanje, usmerjanje in strokovno svetovanje. Ta v novi verziji zakona ne vključuje nekaterih, v veljavnem zakonu predvidenih dodatnih članov. Denimo kandidatov Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Zavoda za varstvo narave, Zavoda za gozdove in Kmetijskega inštituta. Dodani pa so mu, če omenimo zgolj najzanimivejše, kandidati Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Če ta izbor ne kaže na jasne preference do interesov kapitala in na namensko izključevanje tistih, ki vnašajo pomen v varstvo narave kot gradnika urejanja prostora, potem v Kilavem semenu kupimo kombajn.

Kot minister za uničevanje okolja, g. Vizjak, rad poudari, je med ključnimi cilji njegovega mandata skrajšanje postopkov in pospešitev umeščanja objektov v prostor. Zato se izključevanje državnih zavodov in institucij v prid gospodarstva vidno in po hitrih postopkih zaostruje. Izključevanje lokalne in širše javnosti – tako akademske, strokovne, nevladne kot samoorganizirane – pa ne poteka zgolj na nivoju prostorskega umeščanja velikih infrastrukturnih projektov in onemogočanja pravnih postopkov zoper njih. Poteka tudi na ravni sprememb Zakona o ohranjanju okolja, o čemer smo v Kilavem semenu že poročali.

Od konca lanskega leta je tako v obravnavi tudi novela Zakona o varstvu okolja, ki omejuje delovanje nevladnikov, ki opravljajo dejavnost v javnem interesu na področju varstva okolja. Protikoronski paketi so bili očitno učinkovit poligon za vpeljevanje podobnih preprek nevladnikom s področja okolja in narave.

Tudi v noveli Zakona o varstvu okolja se predvideva, da bi morala imeti nevladna organizacija, ki je organizirana kot društvo in se poteguje za ali ohranja status v javnem interesu, najmanj 50 aktivnih članov, pri čemer se aktivnost ugotavlja za dve leti nazaj. Če gre za zavod, bi morala imeti organizacija v tekočem in v zadnjih dveh preteklih koledarskih letih ves čas zaposleni najmanj dve osebi s polnim delovnim časom, ki imata najmanj šesto raven izobrazbe in dve leti delovnih izkušenj s področja varstva okolja. Za ustanove je pogoj tako za tekoče kot za zadnji dve koledarski leti najmanj 10.000 evrov premoženja v vsakem letu.

Obenem nevladne organizacije po predlaganih spremembah ne bodo več mogle sodelovati v presojah, ampak se bodo lahko le pritožile na sprejeto odločitev. Okoljevarstvena soglasja in dovoljenja pa bodo lahko izdajale ustrezno usposobljene osebe po javnem pooblastilu.

Vsi ti zakonski predlogi in postopki napovedujejo spremembe, ki bi lahko na kratek rok povsem spremenile krajino po meri gospodarskih interesov. Varstvo naravne in kulturne dediščine ter naša pravica do zdravega okolja pa bosta izločena kot temelj trajnostnega prostorskega razvoja. In to kljub floskulam in obljubam, ki se stresajo v raznih političnih programih in zavezah do Evropske unije. Le kako bomo letos poročali o Aarhuški konvenciji? Narava in tisti, ki jo zastopajo, ne smejo biti izločeni iz povezanih procesov varstva okolja oziroma umeščanja v prostor. Nasprotno, biti morajo temelj in ključni gradnik prostorov, ki jih kot družba gradimo.

Iz zapisanega izhaja, da pri Vizjakovih predlogih ne gre za drobne zakonske spremembe, ampak za sistematičen napad na nasprotnike kapitalskih interesov. Opazujemo lahko trend, ko ti interesi izrinjajo moteče elemente iz formalnih postopkov, v katerih imajo zagovorniki narave kljub neenaki moči možnost opozoriti na škodljive učinke različnih posegov. Če jim izrinjanje uspe, bo izgubljeno pomembno orodje za varovanje narave in okolja. Zagotovo ni edino, je pa kot del ustaljenih postopkov vsekakor nujno.

****************************************************************

Kilave čire čare

Bela omela

Za belo omelo obstaja več ljudskih imen, kot na primer imela, lepek, lim, medovje, mela, ptičji klej, omelo. Bela omela je vsesplošno uporabno zelišče, kot magična rastlina pa vpliva za zaščito, ljubezen, lov, plodnost, zdravje in izganjanje duhov.

Znano je, da so belo omelo častili druidi, še posebej takšno, ki je rasla na hrastu. Rezali so jo ob poletnem solsticiju ali pa šest dni po luninem ščipu. Porezati jo je bilo treba v enem zamahu z zlatim srpom, omela pa ni smela pasti na tla. Uporabna pa je tudi pred strelami, požari in drugimi nezgodami. Bela omela se polaga tudi v otroške zibelke, da škrati ne bi ukradli ali zamenjali otrok. Če se pod njo poljubljamo, bo ljubezen trajala večno.

Prstan, izrezljan iz lesa bele omele, odganja bolezni. Sveža rastlina pa brez dotika pozdravi sveže rane. Pomaga pri odpiranju ključavnic, nekateri pa so z njo poskušali pričarati nesmrtnost.

Če belo omelo žgemo, odganja zlo na splošno, kadar pa jo nosimo okoli vratu, lahko postanemo nevidni.