PODZEMNI ZOMBI EKOSISTEMI

V začetku prejšnjega tedna je skupina znanstvenikov, sodelujočih v znanstveni organizaciji Deep Carbon Observatory, objavila izsledke dolgoletnih raziskav z različnih koncev sveta, ki postavljajo na glavo naše dosedanje razumevanje življenja globoko pod zemljo. V študiji, ki traja že deveto leto, sodeluje okoli 1200 znanstvenikov iz 52 držav in različnih strok, od geologov in mikrobiologov do kemikov in fizikov.

Tako je že osnovni podatek o veličini tega podzemnega ekosistema impozanten: masa vsega »živega ogljika« pod zemljo je ocenjena na vrednost med 15 in 23 milijardami ton, kar je skoraj 400-kratnik mase ogljika vseh ljudi na planetu. Po prostornini pa je velikost globoke biosfere ocenjena na okoli 2 milijona kubičnih kilometrov ­— kar je skoraj dvakratni volumen vseh oceanov na Zemlji. In to v razmerah velikih temperatur in pritiskov, brez svetlobe ter z borno založenostjo z živili.

Globoko biosfero si lahko predstavljamo kot »podzemni Galapagos«: velika raznolikost živih bitij z vseh treh gospostev biološke klasifikacije — bakterij, arhej in evkariontov. Glavnino predstavljata prvi dve skupini, torej bakterije in arheje, z veliko gensko pestrostjo, ki jo šele začenjamo odkrivati in predstavlja mikrobiološko »temno snov«.

Zaradi precej drugačnih pogojev za življenje, kot so tisti blizu površja Zemlje ali v vodi, so tudi taktike preživetja drugačne. Če so živa bitja na površju navajena na dnevno-nočne in letne cikle, se mikroorganizmi v globinah ravnajo po daljših, skoraj geoloških časovnih obdobjih in živijo tako rekoč večno – več tisoč ali deset tisoč let.

Dolgoživost posameznih osebkov je posledica minimalnih energetskih kapacitet za preživetje. V daljših časovnih obdobjih mikrobi tako samo vegetirajo, porabljajo tako rekoč nič resursov in jim zato nekateri znanstveniki pravijo kar zombi mikrobi. Vsaka celica energijo, ki je na voljo, raje porabi za popravilo obstoječe celične strukture, kot da bi se razmnoževala in podvajala celoten celični sistem.

Za boljšo ponazoritev podzemnega supermarketa omenimo metanogene, skupino organizmov iz skupine arhej, ki s sintezo vodika in ogljikovega dioksida tvorijo metan in vodo in so neodvisni od sončne energije, kar jim omogoča preživetje na nekaj tisoč metrih pod površjem Zemlje.

Ob odkrivanju fizičnih meja preživetja živih bitij so med globoko živečimi mikrobi meje precej raztegljive. Kar zadeva temperaturne ekstreme za zdaj najviše kotira arheja Geogemma barossii, ki funkcionira tudi na 121 stopinjah Celzija, v hibernaciji pa celo na 130 stopinjah Celzija. Tako preživi tudi avtoklav oziroma laboratorijsko sterilizacijo, kar precej spreminja stereotipno predstavo o tem, kaj so osnovni pogoji za življenje. Glede na globino pa so rekordi za zdaj na okoli 5 kilometrih pod površjem Zemlje oziroma na 10 kilometrih od vodne gladine, kadar gre za organizme pod oceani. Pritiski so v takih globinah več stokrat večji kot na površini Zemlje.

Nova znanja o življenju globoko pod površjem pa odpirajo tudi mnogo novih vprašanj. Eno izmed ključnih je, ali so se življenjske tvorbe počasi selile s površja proti notranjosti planeta ali je stvar potekala ravno obratno – torej od notranjosti proti površju. Drugo prav tako pomembno vprašanje pa je, kaj so sploh osnovni pogoji za obstoj živih organizmov in kje vse na planetu Zemlja in v celotnem vesolju je življenje možno. Glede na zadnja dognanja kaže, da marsikje.

------------------------------

Intervju v živo o zemeljskih zidakih.

------------------------------

VRTIČKANJE S/Z METULJI

S svojo pisanostjo in frfotavostjo metulji niso le estetska popestritev vrta, temveč so tudi pomembni opraševalci in bioindikatorji, katerih pestrost odraža stanje v okolju, torej na našem vrtu. Bolj sonaravno bomo z vrtom upravljali, večja bosta vrstna pestrost in število metuljev. S primernim upravljanjem lahko tako naš vrt predstavlja postojanko ali pa dom različnim vrstam metuljev. Postojanka mogoče ni najbolj primerna beseda, saj je verjetno že marsikdo, ki si je želel te živali ogledati od blizu, ugotovil, da jih je težko prepričati v to, da bi se na katerem od cvetov zadržali dovolj dolgo, da bi se jim utegnili približati. Sicer pa: več metuljev bo frfotalo po našem vrtu, več bo priložnosti, da jih pobliže spoznamo.

Kako torej zasnovati svoj vrt, da bomo vanj privabili pestro druščino metuljev? Za začetek na vrt posadimo čim več cvetočih rastlin – takih, ki cvetijo skozi celo leto, da nektarja ne zmanjka. Sadimo torej z nektarjem bogate rastline, kot so nebina, španski bezeg, krvenka, mačeha, navadna nokota, modri glavinec in druge. Dobra izbira bo tudi pester nabor začimbnic, kot so meta, melisa, sivka, origano, materina dušica, ameriški slamnik in še bi lahko naštevali. S temi bomo privabili tudi druge pomembne opraševalce, brez katerih naše povrtnine ne bi plodile.

Trik pa ni le v prisotnosti z nektarjem bogatih cvetočih rastlin, ampak tudi v tako imenovanih hranilnih rastlinah, na katere metulji odlagajo jajčeca. Jajčeca metulji odlagajo na rastline, s katerimi se kasneje hranijo gosenice. Od vrste je odvisno, katere rastline so primerne. Nekatere vrste so tako izbirčne, da se njihove gosenice hranijo le z eno vrsto hranilne rastline, medtem ko druge vrste izbirajo med več različnimi. Ime nekaterih vrst že namiguje na njihovo hranilno rastlino — tak je na primer osatnik, ki odlaga jajčece na osate. Za kapusovega belina bomo morali na vrt posaditi kak ohrovt, zelje ali brokoli več, saj jajčeca odlagajo na spodnje liste le-teh, gosenice pa so kot pri drugih vrstah prave požeruhinje.

Ne da bi se spuščali v podrobnosti in zasajevanje hranilnih rastlin, bo teh na našem vrtu že brez pretiranega načrtovanja kar nekaj. Sploh če v kotu pustimo nepokošeno zaplato, na kateri se bodo razrasle najrazličnejše trave in pleveli, ki so prav tako pomembni za metulje. Tudi koprive, ki morda rastejo ob ograji, so hrana gosenic različnih vrst metuljev. Ko jih bomo nabirali za špinačo ali za čaj, pustimo tiste, na katerih opazimo gosenice, in kaj kmalu bomo lahko spremljali preobrazbo preko bube v odraslo žival.

Poleg samih rastlin je pomembna tudi njihova lega. Metulji se najraje prehranjujejo na soncu, saj ga potrebujejo za to, da se ogrejejo in posledično letijo. Prav tako dokaj dosledno izbirajo zavetrne lege, zato lahko v skladu s tem premislimo, kam bomo vrgli pest mešanice semen avtohtonih cvetočih rastlin. Verjetno je odveč pripomniti, da se metulji kot kazalci stanja v okolju izogibajo vrtovom, na katerih se uporabljajo pesticidi. Zato za konec morda le še vnovičen poziv, ki velja za sobivanje z različnimi sovrtičkarji, ki smo jih v oddaji že ali pa jih še bomo spoznali – pustimo na vrtu zaplato, v katero ne posegamo, in opazujmo, kdo vse si poišče zatočišče v njej.

------------------

Etimološko-etnološki kotiček

Ščurek

Izraz je podoben hrvaškemu ali srbskemu šturak, kar pomeni čriček. Podobna je še ruska beseda ščur, ki pomeni ptico vrste smrekov kalin (vrsta ščinkavca), narečno pa ščur tudi v ruščini pomeni čriček. Na Češkem imajo besedo štir, ki pomeni škorpijon, staročeško pa lahko označuje tudi črička, krta ali močerada. Dolnjelužiško pa ščur pomeni podgano. Praslovansko *ščurь je verjetno posamostaljeni pridevnik *ščurь v pomenu prazen, votel, suh in reven, ki se ohranja na primer v hrvaškem in srbskem jeziku, v katerih štur pomeni izsušen, jalov, siromašen; podobna je dolnjelužiška beseda sćurny, ki pomeni slaboten.

Ščurek je temno rjava žuželka iz družine murnov, ki živi v hišah. Tam je bil pogosten, dokler so kurili na ognjiščih, ponekod tudi pozneje v zidanih kuhališčih, še zdaj v slabše vzdrževanih hotelih in restavracijah. Pred ščurki so umikali hrano iz kuhinj v shrambe. Znebiti so se jih skušali na različne načine: z ježem, ki so ga za nekaj dni prinesli v hišo, da jih je požrl, s kačjim levom, ki so ga hranili v hiši ali pod pragom, ter z različnimi zelmi; lekarniški pripravki so bili za večino ljudi predragi. V zvezi s ščurkom so znane primerjave za ljudi, ki ponazarjajo množičnost (bilo jih je kot ščurkov) in ravnanje (poskrili so se kot ščurki).