Požigalništvo na Slovenskem

Požigalništvo je zgodnja oblika poljedelstva, ki je značilno za stari in zgodnji srednji vek. Spomladi so požgali nizki gozd in odstranili ostanke pogorišča. Potem so z motikami in drugim preprostim orodjem površno zrahljali prst in posadili seme. Tako izkoriščanje njiv je lahko trajalo največ tri leta, nakar se je prst izčrpala in je bilo treba zamenjati prostor. Tak način pridelovanja danes velja za slabega, saj bi naj zahteval delo prevelikega števila ljudi, kot jih je lahko nahranil, tako da je bil le dopolnilna dejavnost lova. Zanimivo je, da je na Slovenskem požigalništvo preživelo, sicer v majhnem obsegu in vse do leta 1953, ko so ga z zakonom o go­zdovih prepovedali.

Požigalništvo je imelo več namenov. Najbolj razširjeno je bilo v obliki žganja frat v alpskem Podravju, kjer je na posekanem in požganem svetu obnavljalo zemljo za setev gozdnih semen, zlasti iglavcev; ta setev se je opravljala skupaj s setvijo rži ali tako imenovanega »pemskega« žita. Ob naselitvi Slovanov v naših krajih in od konca visokega srednjega je v prevladujoči gozdnati Sloveniji požigalno kmetijstvo potekalo tako, da so na požganem prostoru sejali žito in, ko je bila zemlja za žito izčrpana, pasli živali, dokler pašnikov ni prerasel gozd, nakar novi požig pripravi zemljo za njivo.

Zgodovinar Bogo Grafenauer, ki je prvi opisal požigalništvo kot poljedelski sistem pri Slovencih, je zapisal, da gozd oziroma grmovje posekajo, les posušijo in zažgejo, ko je dovolj suh. Pepel – kot gnojilo – enakomerno razprostrejo po vsej površini laza, zemljo nato prekopljejo in zasejejo, enkrat, dvakrat, le redko trikrat zapored, nato uporabljajo zemljo eno do dve leti za pašo, po več periodah pa zemljo znova prepustie gozdu. Plug je pri tem načinu obdelave neuporaben, a tudi ralo se da le slabo rabiti, kajti štori podrtega drevja praviloma ostanejo v zemlji. Čeprav je ralo zemljo le razrilo, pomeni iznajdba rala začetek razkroja požigalništva, ker rala pri požigalništvu niso mogli izrabiti v polni meri.

Zanimivo je tudi, kaže skupna slovanska terminologija (ralo, brazda itd.), da so začetki ornega poljedelstva pri Slovanih še starejši od dobe preseljevanja in da je obstajalo sočasno s požigalništvom. Požigalništvo že torej takrat ni predstavljalo temelja preskrbe s hrano; je pa igral pridelek na lazih pogosto pomembno vlogo za izboljšanje žitnega semena za stalne njive, kjer je bilo rado snetljivo, medtem ko je bila žetev na novini redno brez sneti, pogoste bolezni žitaric.

Ogljarji so bili tisti, ki so požigalništvo ponesli v 20. stoletje. Žgali so laze na skupnih kmetiških pašnikih, na gmajnah, za kar so morali plačevati določeno najemnino. Pri pripravljanju laza so gledali na rahlo in globoko zemljo ter so se kamenite izogibali; za ku­hanje oglja so jo sicer posekali, za napravo laza pa izpustili. Prvi dve leti so sejali krompir, tretje pa ozimno rž, ki prej dozori. Grmovje so sekali spomladi, proti jeseni drobili, žgali pa prihodnjo pomlad, preden so sadili krompir (april–maj). Po rži so zemljo vrnili kmetom, ki so pasli na lazu vsaj deset let, nato pa je grmovje v kakih dvajsetih letih doraslo za nov požig laza.

Za primerjavo poglejmo še statistiko količine vloženega truda za pripravo njive s požigalništvom in orne njive. Za posek enega orala grmovja v enem dnevu je potrebnih vsaj 30 dobrih delavcev; da poravnajo posekano grmovje in hosto, jo naložijo počez čez velno, da bo mogoče ogenj vleči ter da po­krijejo štorovje, je potrebnih v enem dnevu 35 ljudi; pri žganju velne vleče en mož na 3–4 metre širine, tako da mora pri požigu enega orala sodelovati vsaj 30 zelo močnih, vztrajnih in odpornih ljudi, ki vlečejo »žgance iz pekla«, kot to označujejo Gornjegrajčani in Jezerjani.

Za en oral so pri ornem polje­delstvu potrebovali: par volov, enega orača, enega gonjača, enega sejalca in četrtega, ki vleče brano, torej so pri ornem poljedelstvu za posejanje enega orala potrebni štiri delovni dnevi. Razmerje potrebnih delovnih sil med požigalništvom in ornim poljedel­stvom bi pri enakem pridelku bilo 33:1 oziroma 33-krat toliko dela kot pri ornem.

Mogoče še krajša zanimivost za konec, staroslovanska imena prvih mesecev v letu (sečen, sušeč, berezozol) se razlagajo tako, da so v »sečnu« sekali drevje na zemljišču, določenem za obdelavo, v »sušcu« so se drevesa posušila, v »berezozolu« pa so jih požgali in spremenili v gnoj; tako bi naj posamezni mesec dobil ime iz požigalništva.

Povzeto po Franju Bašu.

Kilave čire-čare

 

Magične moči majhnih zeli, 2. del

Nova doza predrugačene rubrike kilave čire-čare bo najbrž tudi zadnja takega formata, saj se vseh tegob in neumnosti tudi z dobro coprnijo ne premaga. V prejšnji oddaji so bile predstavljene rastline, ki delujejo proti različnim urokom, danes pa vam bomo predstavili še vremenska zelišča ter zeli, ki prinašajo srečo oziroma tako imenovane srečonosnice.

Vremenska zelišča so imela v starih časih dve glavni nalogi: odganjanje toče in hude ure ter klicanje dežja. Za odganjanje strele je imela posebno mesto rastlina netresk ali homuljica, ki je ime dobila po starem slovanskem božanstvu Homanu. V streho, na kateri je rasla, ni nikoli treščila strela. Poleg netreska pa naj bi pred strelo varovali tudi gaber, leska, kopriva, glog in bljuščec. Na njivah pa je marsikdaj pomagala že navadna lesena palica, zapičena v zemljo. Poleg varovanja pred točo naj bi na taki njivi žito bogato obrodilo.

Za klicanje moče pa se je v naših krajih in južno po Balkanu opravljal poseben obred, ki so ga k nam zanesli iz Galije. V ta namen se je z mezincem desne roke izruvalo zelišče z imenom zobnik in se ga privezalo na mezinec desne noge popolnoma gole mlade device. Da je urok res priklical dež, je bilo treba devico obredno polivati z vodo z vseh štirih strani neba. Pri Slovencih pa se je poleg tega zobnik uporabljal tudi proti zobobolu, od koder tudi izhaja njegovo ime.

Sedaj pa še nekaj besed o srečonosnicah, rastlinah ki prinašajo srečo. V splošnem lahko rečemo, da človek doseže srečo že samo s posedovanjem določene rastline, kdaj pa so potrebne še določene druge prakse za dosego nekega stanja ali procesa. Dve glavni rastlini iz te skupine sta mandragora oziroma adamova glava ter praprot.

Mandragora že tako velja za rastlino z mnogo učinkovinami in so jo že v starem veku uporabljali kot halucinogeno obredno drogo ter anestetik, v srednjem veku pa so jo uporabljali še proti neplodnosti, težavah z denarjem, lepoto in splošno nesrečo. Pri nas pa je mnogo bolj poznana praprot, katere seme naj bi prinašalo srečo, posebej ob določenih dnevih. Poleg teh pa so pomembnejše srečonosnice še bršljan, veliki oman, zelena, baldrijan in bela lilija.

Omenimo pa za konec še zanimivo navado iz naših krajev – peko posebnega kruha, imenovanega tudi kuc, v katerega testo so gospodinje primesile različne zeli, med drugim tudi divji grah, beli lokvanj in korenino perunike. Rastline so nabrali že med sezono in jih posušili, kruh pa pekli okoli božiča. Med peko tega kruha je bilo treba izgovoriti še posebno molitev, tak kruh pa je prinašal splošno srečo ter zdravje ljudem in živini.

Netopirjem v bran, da bodo paradajzi debeli!

Ob začetkih sezone smo po gredicah, kot je to pri nas navada, potresli par pesti netopirskega gvana. Ne! Nič drugače ni bilo to leto. Paradajzi bodo veliki in netopirji bodo še naprej kakali in mi bomo v zimskem času znova pocukali sosede, ki jim ti kakci prekrivajo tla na podstrehi, ter jih pobarali, če lahko pridemo in malce pospravimo. Velika vreča bo šla tudi na njihovo njivo.

V času populizmov in tudi onkraj njih je klasična strategija reševanja konfliktov ali problemov, ki se je poslužujejo mediji, žal pa se ji na tak ali drugačen način podrejajo tudi akademski krogi, iskanje grešnega kozla. In ko ga najdemo, voila!. Ostale informacije nenadoma dobijo plasti prahu ali drugega poprha. Da stopimo v bran netopirjem kot našim sovrtičkarjem, bomo nekoliko ometli neosvetljena dejstva glede povezave netopirjev s SARS-CoV-2 ali COVID-19 virusom. Da bodo paradajzi debeli in netopirji mirni.

Korona virusi so splošno prisotni pri mnogih živalih – miših, prašičih, mačkah in tudi bolj eksotičnih bitjih. Neposreden prenos netopirskih koronavirusov na ljudi kljub nekaterim intenzivnim raziskavam ni bil dokazan. Tudi virus, ki naj bi bil soroden novemu koronavirusu in so ga našli pri vrsti južnoazijskega netopirja, kaže manjšo podobnost kot nekateri drugi virusi, ki bi prav tako lahko bili sorodni novemu koronavirusu. Do prenosa na človeka naj bi prišlo preko vmesnega gostitelja, ki pa še ni znan. Ampak kaj ko so netopirji tako prikladno zlovešče živali.

Dejstva pa so vendarle na njihovi strani. Novi koronavirus (SARS-CoV-2) je virus, ki ga prenašamo ljudje. Prenos z netopirjev ni dokazan, pa tudi sicer je ta prenos skorajda nemogoč, upoštevajoč plašnost teh za naravo pomembnih živali. Ker virusa COVID-19 ne prenašajo netopirji, ga posledično ni niti v njihovem gvanu. Tudi sicer koronavirusi, kot smo verjetno že zasledili, izven gostitelja preživijo le nekaj ur ali največ nekaj dni.

Zato sipajte sipajte odležano gvano po gredicah in ščuvajte netopirje, ki zvečer izletavajo izza vaših polken ali iz podstrehe, dupla na češnji ali netopirnice, da delajo velike kroge in kakajo in grizljajo žuželke, ki bi sicer v prekomernem številu škodile našim pridelkom. Naj kakajo in grizljajo obilno in ne preveč glasno. Podnevi pa naj mirno spijo.