Komentar: Turistično in gostinsko gospodarjenje

V kilavem komentarju se bomo tokrat obregnili ob državne investicije v terciarni gospodarski sektor, natančneje v turizem in gostinstvo. Kot se za servisno vejo gospodarstva spodobi, je za turizem in gospodarstvo značilno, da skušata primarno akumulirati čim večje zneske, realizirane skozi plače tistih, ki so zaposleni v drugih panogah.

Virusna kriza je razgalila bednost turističnega in gostinskega gospodarstva. Tudi tiste destinacije, ki so vključene v celoletni turizem, so umrle. Seveda so najprej nastradali najnižji delavci – sobarice, natakarji in ostalo prekarizirano osebje na hierarhičnem dnu. Marsikateri zapufani turistični entuziasti bodo sanje o uspehu morali frcniti iz žepa in svoje srednje velike hotelčiče prodati veliki akterjem, ki lahko z investicijami počakajo tudi več let. Medtem pa so se v center Ljubljane spet priselile marginalizirane vrste prebivalcev, za katere se je mislilo, da so že izumrle.

In koga ali kaj se rešuje ob vseobsežni koronakrizi? Rešuje se gospodarstvo in ne obrtnikov. Na primer: vavčerji so idejno zasnovani za hotele in služijo kot vaba za lokalce, ki so nad rodnogrudnimi destinacijami sicer že popolnoma obupali. Za večino ljudi, ki živijo v revščini, med njimi tudi za (sveže) brezposelne in prekarce, bi bil bolj priročen kupon za hrano pri lokalnem kmetu, karta za kopališče, brezplačna vožnja z javnim prometom ali pa celo kupon za obisk privatnega zobozdravnika, glede na to, da javno zdravstvo zagotavlja čedalje manj storitev. Podpiranje velekapitala – pa naj bo to v turizmu, kmetijstvu ali drugih panogah – ne rešuje družbe, ampak izključno nosilce kapitala.

------------------

Intervju v živo o transhumantnem pašništvu

------------------

Kilave čire-čare: Trpotec

V naravi obstaja okrog dvesto vrst rastlin iz rodu trpotcev, pri nas znani so predvsem navadni, srednji in ozkolistni trpotec. Stara imena za trpotec so med drugim kozja rebrca, žilnik, žilnjak, celec, potnjak, pripotnik, volčji jezik in žebinec. Trpotec so uporabljali že v antiki, o njem pišejo Dioskurid, Plinij, mlajši, Galen in Mizaldus; vsi ga cenijo kot dobro zdravilo za celjenje ran, saj naj bi odlično zaustavljal kri, poleg tega pa naj bi lajšal izkašljevanje, zdravil črevesni katar in služil kot odvajalo pri zapeki. Uporablja se ga v srednjem in novem veku, zapis iz 18. stoletja svetuje v vinu namočen trpotec za zdravljenje naduhe, čiščenje pljuč ter odpiranje jeter in ledvic.

Liste trpotca nabiramo od maja do konca avgusta, v času, ko rastlina cvete, a seme še ni dozorelo. Pomembno je, da jih takoj posušimo na močnem prepihu v senci, pri čemer moramo paziti, da ne počrne. Korenine, ki so prav-tako zdravilne, pa izkopavamo od septembra do oktobra in jih oprane ravno tako sušimo v senci. Iz trpotca pripravljamo razne čaje, sveže liste lahko uporabimo v solatah in omakah, sveže in zmečkane liste pa polagamo na rane. Za izkašljevanje pa je odličen trpotčev sirup, ki ga lahko kupimo v lekarni ali pa si ga sami s sladkorjem in pomočjo sonca pripravimo tudi sami.

Za konec pa še nekaj strinskih nasvetov:

Terpotec je za griže, naj ga rabi kakor hoče kuhanega piti al stupo notri jemati.

S tim žonftam oči zmivaj, kader te peko, bo bolši! Zobe z njim ribaj, prežene bolečino.