ŠTIRJE LETNI ČASI VISOKODEBELNEGA SADOVNJAKA: ZIMA

Pred vami je rubrika Štirje letni časi, ki jo bomo v oddaji Kilavo seme v vsakem letnem času slišali enkrat. Danes bomo začeli z zimo, končali pa v naslednjem radijskem letu z jesenjo. V vsaki rubriki bodo predstavljena opravila v visokodebelnem sadovnjaku z ekstenzivnim načinom pridelave. Cilj je spoznati letna opravila, rubrika pa je spodbuda vsakemu posamezniku_ci, ki poseduje ali si lahko pridobi vsaj srednje velik košček zemlje, da sam_a posadi vsaj eno drevo. S tem ne bo samo posegal v pešajočo pokrajino slovenskih vrtov, ki so se v zadnjih letih predvsem zaradi novogradenj spremenili v sterilna gojišča travnatih površin, ampak bo naredil korak bližje k samopreskrbi.

Pozimi bomo začeli z iskanjem primerne lege in pripravo komposta za sadilno jamo, ki jo bomo podrobneje opisali v pomladni ediciji te rubrike. Primerna je osončena lega v zavetrju, vendar je že površina premera 6 m dovolj za uspevanje stare sorte na srednje veliki podlagi, kot se strokovno imenuje sejanec, na katerega je cepljena sorta. Nabava drevesa lahko počaka še do pomladi. V zimskem času je dobro najti kvaliteten, uležan gnoj ali humus in ga prekriti z listjem, da ni podvržen zunanjim vplivom do pomladi, saj je pravi mali ekosistem.

V kolikor imamo opravka z že obstoječim sadovnjakom, pa je zima čas vseh opravil, ki so se nabrala, ko za njih med letom ni bilo časa. Po starih navadah se je ves mah in lišaje odstranilo z debla in vej starejših dreves. Tako se je preprečilo zadrževanje vlage in posledično gnitje njihove skorje. To opravilo so včasih nadomestili kar z beljenjem dreves. Kmetje so vedeli, da so drevesa, ki so zaščitena z apneno mešanico, bolj odporna na zmrzal ter objedanje s strani divjadi in domačih živali in da je mešanica zaviralec rasti mahu in lišajev. Mešanico so pripravili z apnom in vodo, ki so jima nekateri primešali tudi sveže živalske iztrebke. To naj bi še dodatno odganjalo škodljivce. S tem so obenem v okolje vnesli apno, ki pomaga pri zniževanju kislosti tal, in omogočili njegovo postopno izpiranje v zemljo v primeru dežja.

Drugo pomembno opravilo je gnojenje dreves pod krošnjami z uležanim gnojem ali kompostom. To najbolje storimo tako, da tega razporedimo po celotni površini pod krošnjo, in ne s puščanjem velikih kupov gnoja ob deblu. Pregledati moramo, ali se na drevesih razrašča omelo, saj ga je v tem obdobju, ko z dreves odpadejo listi, najlažje opaziti. Ko z dreves z obrezovanjem odstranjujete omelo, nastane veliko poškodb, tako kot pri obrezovanju dreves. V ta namen obstaja sintetična smola, ki jo lahko kupite v trgovini po visoki ceni ali pa naredite svoj zvarek po stari recepturi.

V vsaki klavnici, včasih tudi pri mesarju, lahko dobite goveji loj. Ta je namreč pogosto industrijski odpadek, čeprav se ga da predelati v ptičjo pogačo ali naslednji premaz. V posodi na ognju stopimo potrebno količino loja. Ko se ta stopi, ga lahko začnemo uporabljati. Da preprečimo njegovo nenehno strjevanje, mu primešamo špirit. In da temu receptu v skladu z današnjim časom dodamo še vegansko različico, lahko po najpreprostejši metodi uporabimo glino ali ilovico, ki jo prej zmočimo z vodo za lažje nanašanje.

To so bila zimska opravila, do pomladi na svidenje!

Povzeto po slovenskem profesorju in sadjarju Josipu Priolu in dopolnjeno z ljudskimi modrostmi gruntarja iz Jakobskega Dola.

ROBIDE VAM ZARAŠČAJO

V osrednjem delu oddaje sledi intervju z Natašo Kramberger, pisateljico in mlado prevzemnico ekološke kmetije v Jurovskem Dolu, imenovane tudi Zelena centrala. Nataša, ki je že nekaj let razpeta med Berlinom, Jurovskim Dolom in Milanom, je o prevzemu kmetije napisala knjigo Primerljivi hektarji.

ETIMOLOŠKO - ETNOLOŠKI KOTIČEK

Med

Besedo med najdemo v mnogih slovanski jezikih, tako na primer hrvaško in srbsko mêd, rusko mëd, češko med. Praslovansko *mêdь se je razvilo iz indoevropske besede *med(h)u- s pomenom med ali medica. Besedo med najdemo tako tudi v mnogih drugih evropskih jezikih, na primer staroirsko mid, bretansko mez v pomenu medica, staronordijsko mjodr, anglosaško meodo, starovisokonemško metu, litovsko medus, letonsko medus, staroprusko meddo. Indoevropska beseda *med(h)u- je posamostaljeni pridevnik besede *med(h)u s pomenom sladek in se ohranja v staroindijski besedi za sladek – madhu-. Sorodni besedi sta še meden in medved.

Med - eden čebeljih produktov, hranilo (za sladice), zdravilo (za bolezni srca, ledvic, jeter, za prehlade, starostno oslabelost), krepčilo (za medico, likerje). Izraz med je skupen vsem Slovanom, znan je bil v pradomovini. Na Slovenskem so v srednjem veku med nabirali, izpričano je tudi pravo gozdno čebelarstvo. Od 13. stoletja je bil med ena od podložniških dajatev na Koroškem, Štajerskem, Gorenjskem, Dolenjskem, delu Notranjske in na Tolminskem. Pridelek meda se je od 16. stoletja večal z gojitvijo ajde. Valvasor je za 17. stoletje poročal, da so s Kranjskega izvažali veliko medu v Italijo, predvsem pa na Salzburško in Bavarsko (vsako leto po nekaj tisoč stotov). V tistem času so imeli podložniki pravico do kupčevanja z medom. Do srede 18. stol. je bil med edino sladilo; takrat je na Kranjskem še cvetela trgovina z medom. Sredi 19. stoletja je bil na Slovenskem največji pridelek medu na Štajerskem (v slovenskem in nemškem delu dežele skupaj), proti koncu 19. stoletja so največ medu pridelali na Kranjskem. Na čebelarskih sejmih v Ljubljani, zadnji je bil 1905, so prodajali samo med in vosek. Med se je na Slovenskem od 1897 odkupoval prek Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani, po letu 1945 pa prek Zveze čebelarskih društev Slovenije.